Janko Rabič: že pol stoletja novinar / Foto: Gorazd Kavčič

Novinarstvu predan že petdeset let

Petnajstega aprila 1971 je bil v reviji Antena objavljen njegov prvi novinarski prispevek; poročal je o glasbeni prireditvi Prvi glas Gorenjske. Od takrat je minilo pol stoletja, obdobje, v katerem je pripravil na desettisoče radijskih in časopisnih prispevkov, srečal na tisoče ljudi, prevozil nešteto kilometrov ... Novinarski kolega Janko Rabič s Hrušice ob petdesetletnici novinarskega dela pravi, da je pred seboj vselej imel le en cilj: delo opraviti profesionalno, dobro. Janko, ki je bil večino delovne dobe zaposlen na Radiu Triglav, je tudi po upokojitvi ostal nepogrešljivi zunanji sodelavec Gorenjskega glasa, zato se v intervjuju tikava.

»Še danes mislim, da je pisanje, poročanje moj konjiček. In če ti je nekaj v veselje, nikoli ne odnehaš. So bila pa tudi težka obdobja, kar preveliki zalogaji, dneve in dneve na terenu, sobote, nedelje ... A se je izšlo. Pozabiš in spet je prijetno. Včasih me kdo vpraša: Ali še kar delaš? Pa odgovarjam: Naj sedim doma in čakam starost?!«

Mineva pol stoletja tvojega novinarskega dela. Kako si se sploh znašel v novinarstvu? Je bila to že od nekdaj tvoja želja: pisati, poročati?

Večkrat se oziram nazaj, pa si preprosto ne znam razložiti, kaj je bil vzrok. V mladih letih sem vedno rad prebiral časopise, bolj kot knjige. Pa sem si dejal, da bi tudi sam kaj napisal. Takrat sem se začel vključevati tudi v delo mladine, društev, za kratek čas me je navdušilo tudi gledališče. Začel sem pošiljati članke časopisom, poleg Antene tudi Mladini, med prvimi jih je objavil Gorenjski glas, začel sem sodelovati z Radiem Jesenice. Ob vsem tem je najbolj zanimivo, da sem se najprej izučil za poklic strojnega ključavničarja in se zaposlil v Železarni. Po teh objavljenih prispevkih pa je sledil popoln preobrat, želja po pisanju je kar naenkrat izbruhnila kot mogočen vulkan.

Najdlje, kar 33 let, vse do upokojitve pred desetimi leti, si bil zaposlen na Radiu Triglav. Kakšne spomine imaš na radijske čase?

Kot zvestemu dopisniku so mi na Radiu Jesenice ponudili možnost redne zaposlitve. Kar verjeti nisem mogel, mislil sem, da so to le lepe sanje. Delal sem kot novinar poročevalec s terena, nekaj let tudi v marketingu. Delo je obsegalo najrazličnejša področja, gospodarstvo, politiko kulturo, šport, planinstvo ...

V vseh teh letih in desetletjih si pripravil na desettisoče prispevkov, pogovorov, novic, srečal nešteto ljudi ...

Težko izberem primerne besede za ta čas: dinamično, zanimivo, neponovljivo. Srečeval sem se z ljudmi iz vseh okolij, vseh družbenih slojev, dobrimi in slabimi, ambicioznimi, sposobnimi in manj sposobnimi. Nastajale so zgodbe ljudi, vsaka s svojim odtenkom, drugačna. Pred seboj sem vedno imel jasni cilj, da je delo treba opraviti profesionalno, dobro. Tukaj ni bilo polovičarstva. Vsak prispevek je bil unikatni izdelek. Ne spomnim se, da kdaj dela ne bi opravil, da bi zamudil na dogodek.

Novinarstvo ni samo poklic, je pravzaprav poklicanost, nekoč si dejal, da si bil novinar 25 ur na dan. Na kaj si v teh desetletjih najbolj ponosen?

Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo ljudi in dogodkov. Ljudi imenujem kar ustvarjalci časa, njihova dejanja pišejo zgodovino. Z vsemi sem preživel delček življenjske poti, vživel sem se v njihov svet, ob tem pa bogatil osebna spoznanja. Še posebej so mi bili vedno blizu preprosti ljudje, pa vendar s klenim karakterjem, besedo in dejanji. Srečo sem imel, da sem vedno našel skupni jezik, z nadrejenimi in vsemi drugimi. Kljub včasih kritičnim besedam nikoli z nikomer nisem imel težav, torej so besede imele objektivno, pošteno težo.

Kako je tvojih petdeset novinarskih let sprejemala družina, žena Božena ter otroka Mojca in Gregor?

Brez velikega razumevanja Božene se ne bi izšlo, kot se je. Skušal sem vedno najti čas za vse, pa se je družina prevečkrat morala prilagoditi mojemu delu, terenu, odsotnosti. Marsikaj smo preživeli, včasih je bilo težko. Svojega dela nisem nikoli posebej predstavljal v domačem krogu, vsi pa so vedeli, da je naporno, polno odrekanj. Ponosen sem, da sta Gregor in Mojca dosegla visoko izobrazbo, kar meni nikoli ni uspelo, in da sta uspešna v svojih poklicih. Gregor je del novinarja, saj objavlja članke iz njegovega strokovnega dela.

Pred desetimi leti si se upokojil in našel si več časa tudi za druge dejavnosti, delo v društvih, med drugim pri planincih, v kulturnem društvu na Hrušici … Rad hodiš po hribih, si tudi navdušen balinar, ne nazadnje pa veliko časa namenjaš tudi štirim vnukom, kajne?

Se kar dogaja, kot upokojenec sem našel čas še za vse drugo, s čimer se prej nisem mogel ukvarjati. Sedaj sem sam svoj šef, nimam nikogar nad seboj. Spet je pisanje le moj konjiček. V tem času se je nabralo tudi veliko prostovoljnih ur, ki jih z veseljem namenjam društvom, planincem, rad pomagam kjerkoli, posebej pa seveda mladima družinama Mojce in Gregorja, vedno je to na prvem mestu. Vse ostalo pustim, da počaka. Lep občutek, kar ponos pa je spremljati vnuke, ki so iz dneva v dan bolj odrasli, vsi že v šoli.

Tudi po upokojitvi pa nadaljuješ sodelovanje z Radiem Triglav in Jeseniškimi novicami, kjer med drugim nastaja tudi kolumna Ustvarjalci časa, v kateri predstavljaš življenjske zgodbe zanimivih Jeseničanov. Bodo kdaj luč sveta ugledali tudi v knjigi?

Čeprav mislim, da sem v novinarstvu dosegel maksimum, sem res izredno vesel in kar počaščen za zares lepo sodelovanje z Jeseniškimi novicami, Gorenjskim glasom in Radiem Triglav. Z izbiro gostov za Ustvarjalce časa ni večjih težav, tukaj pride do izraza moje res veliko poznavanje ljudi. Želja je, da se vsi tudi tako ali drugače poznani ljudje najdejo v knjigi. Vse skupaj je zavrla koronakriza, tako da – počakajmo ...

Na teren pa, četudi si bil radijski novinar, nisi nikoli šel brez fotoaparata. Kdaj si napravil prvo fotografijo, še v osnovni šoli?

Začetki segajo 55 let nazaj v Osnovno šolo 16. decembra v Mojstrani, ki sem jo obiskoval. Spominjam se, da sem pri fotokrožku naredil fotografijo verskega znamenja in zanjo takrat na šoli prejel priznanje.

S fotografijami oziroma fotografsko-dokumentarno razstavo v Kolpernu na Jesenicah pa obeležuješ tudi petdesetletnico novinarske poti. Koliko fotografij je v tvojem arhivu, katere so na ogled na razstavi?

Razstava je le delček, nekaj kamenčkov v mozaiku obsežnega dela spremljanja ljudi in dogodkov skozi fotografski objektiv. Izbor teh fotografij je bil skorajda res kot loterija. V teh letih se je nabralo ogromno gradiva, več kot deset tisoč fotografij sem pregledal, da sem jih izluščil štirideset, ki so na ogled. To so moji novinarski začetki, dogodki z ljudmi v ospredju, nekaj je znanih jeseniških osebnosti z različnih področij. Odločil sem se, da del arhiva fotografij za ohranitev bodočim rodovom podarim muzeju.

In ko zaokrožuješ pol stoletja novinarstva, me zanima, kako gledaš na prehojeno pot in s kakšnimi načrti se oziraš v prihodnost?

Še danes mislim, da je pisanje, poročanje moj konjiček. In če ti je nekaj v veselje, nikoli ne odnehaš. So bila pa tudi težka obdobja, kar preveliki zalogaji, dneve in dneve na terenu, sobote, nedelje ... A se je izšlo. Pozabiš in spet je prijetno. Včasih me kdo vpraša: Ali še kar delaš? Pa odgovarjam: Naj sedim doma in čakam starost?!

Oddajte svoj komentar

Kranj 9°

oblačno
vlažnost: 93 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

6/12

nedelja

10/12

ponedeljek

3/3

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

OBVESTILA / Tržič, 11. april 2021

Anketa o razvojnem načrtu občine Tržič 2030

IZLETI / Kranj, 21. april 2021

Planinarjenje po Lastovem

 

 
 

 

 
 
 

Muke z vodo / 17:14, 11. april

Karavanke pa polne vode ja..presežena dovoljena vrednost sulfatov? Verjetno res, a ko bo gradnja zaključena bi se to dalo nekako urediti.. V...

Še letos novi trgovski center / 15:36, 11. april

Najbolj smešne so zahteve občine po zelenih površinah in zeleni strehi; sosednje stavbe so dolgočasne industrijske hale in parkirišča, kjer ...

Še letos novi trgovski center / 10:54, 11. april

Bolje bi bilo, če bi zgradili kako novo tovarno, ki bi prinašala dodano vrednost. Trgovin je že zdaj preveč.

Še letos novi trgovski center / 10:22, 11. april

To rabmo ja, vsaka vas svoj trgovski center..

Kudić meni, da je bil oškodovan / 10:21, 11. april

Jao, mutibarić ...

Opozicija vložila ustavno obtožbo premierja Janše / 13:16, 9. april

Politkomisar na sliki ima gromozansko srečo, da lahko pustoši po državi predvsem zaradi nesposobne in kilave opozicije !

Zaradi zaprtih vrtcev številni starši v stiski / 08:37, 9. april

V časih pred korono so bile šole in vrtci v tem času na pol prazni, poznam primere, od 28 otrok v razredu prisotnih 5 otrok... Ja, takrat je razsajala še gripa.. Zdej jo ni več!