Marko Hribernik / Foto: Darja Štravs Tisu

Dirigiranje je užitek

Marko Hribernik ima glasbo v krvi. V znani kranjski družini Hribernik je bila glasba od nekdaj doma, glasbena šola in igranje instrumenta pa za otroke dodaten šolski predmet. Marku eden najljubših. Pianist in dirigent z diplomo Univerze za glasbo na Dunaju je dirigiral mnogim orkestrom. Je profesor partiturne igre na Akademiji za glasbo v Ljubljani in novi umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana.

»S svojo osebnostjo, znanjem in karizmo na neki način manipuliraš s korpusi, ki so pred tabo in so lahko ogromni. Vedno znova sem fasciniran nad zvokom, ki ga proizvede stočlanski zbor ali stočlanski orkester. Stojiš pred njim in kreiraš, manipuliraš … to je prav poseben užitek v življenju glasbenika.«

»Ko sem lani jeseni nastopil mesto umetniškega vodje, naša institucija res ni bila v rožnati situaciji. Za svoj notranji apostolat sem si izbral, da če bom kaj, bom zagotovo poskušal veliko delati na dobrih medčloveških odnosih. Če so odnosi v redu, potem se vse stvari postavijo na svoje mesto.«

Pogled v program operne hiše za mesec februar je – zapisano z eno besedo – čudovit: 11. februarja premiera opere Tosca Giacoma Puccinija in nato nekaj ponovitev, v nadaljevanju meseca sledijo ponovitve zimzelene Mozartove opere Čarobna piščal izpred dobrih dveh let, v kateri orkestru dirigirate prav vi, do konca meseca je tu še balet Gusar Adolpha Adama, ki ga je po premieri in nekaj ponovitvah septembra 'odneslo' zaprtje dvoran zaradi epidemije. Ob vseh omenjenih predstavah pa je poleg zapisano – preloženo na kasnejši datum. Kako spletno stran s programom operne hiše bere novi umetniški vodja?

Če bi mi ta trenutek nekdo rekel, da stoodstotno še eno leto ne bo nič z odprtjem dvoran, da po tem pa lahko začnem načrtovati program, ki bi ga seveda tudi imeli možnost izvesti, bi bila to zame ena velika odrešitev. Dejstvo pa je, da ni tako. Najhujši občutek je neskončno čakanje – čakaš in načrtuješ načrt a, b, c, celo d, in potem, ko se ti najprej podre a, aktiviraš načrt b in tudi ta ne zdrži, prav tako naslednja dva ... Trenutno smo v fazi, ko načrtujemo iz dneva v dan.

Za februar smo imeli res pripravljen lep program, a premiera Tosce je prestavljena na junij, Čarobne piščali pa za zdaj ne bomo izvajali, saj bodo takoj, ko bomo odprli opero in v dvorane dobili publiko, na sporedu vse doslej planirane premiere. Če bo šlo tako naprej, bodo prihodnjo sezono na programu predvsem premiere, brez repertoarnih predstav iz preteklih let.

Nasprotno pa se zdi, da v svoji glasbeni karieri niste ničesar prelagali na kasnejši datum. Naj začnem kar v vaši glasbeni družini, ko sta vas otroke starša spodbujala k igranju instrumentov in obiskovanju glasbene šole ...

V naši družini je bila glasba res od nekdaj doma. Praded je bil organist v Šmartinski cerkvi v Stražišču, oče je pel v APZ France Prešeren, mama je igrala klavir … Otroci smo tako res imeli dobro osnovo za igranje različnih instrumentov. Izmed osmih otrok samo najmlajši Jan ni nikoli hodil v glasbeno šolo in Miha je dokaj hitro spoznal, da to ni zanj, ostali pa vsi igramo kakšen instrument.

Kako ste otroci izbirali, kateri instrument boste igrali? Najprej najstarejša Maja violino, potem vi klavir, sledila je Elena s flavto, Marjetka z violončelom ...

V bistvu sem se v glasbo najprej usmeril jaz. Ko je teta kupila in v hišo pripeljala klavir, se nisem in nisem ločil od njega. Zvok klavirja me je neizmerno privlačil, zato sem, kadar sem le imel priložnost, igral nanj. Potem se je oče odločil, najbrž mu je bilo moje zanimanje za klavir všeč, da me vpiše v glasbeno šolo k uram klavirja. Mislim, da sva šla z Majo istočasno v glasbeno šolo, in da ne bi tudi ona igrala klavirja, je šla na violino. Za njo je Elena začela s kljunasto flavto in se kasneje odločila za prečno flavto, Marjetka se je pri Zdenki Kristl učila violončelo, Anamarija potem violino ... Nekako samoumevno je bilo, da smo hodili v glasbeno šolo.

Klavirju ste sledili tudi na Akademijo za glasbo v Ljubljani in bili kot študent pri prof. Aciju Bertonclju zelo uspešni, prejeli ste tudi študentsko Prešernovo nagrado. A vendarle ste v zadnjem letniku vzporedno študirali še dirigiranje pri maestru Antonu Nanutu. Kaj je bilo tisto, kar vas je prevzelo in od črno-belih tipk popeljalo k dirigentski taktirki? Mogoče to, da imate pred seboj zbor, orkester, da nekoga vodite?

Dirigentski impulz v človeku je zelo kompleksna zadeva. Mogoče tudi v resnici izhaja iz vzorca, da hočeš biti glavni. Lahko da je bilo nekaj tega tudi v meni. Spomnim se, ko smo bili še otroci in smo doma skupaj z vrstniki iz soseščine muzicirali, štiriročno igrali klavir, sestavljali skupine in sem si nekoč okrog vratu dal filc, s katerim so običajno pokrite tipke klavirja – sicer sem bil videti bolj župnik kot dirigent – in sem rekel: »Jaz bom zdaj dirigiral, vi boste pa igrali.« (smeh)

Videti je bilo najbrž 'nobel'?

Prav zares. Očitno sem imel nekaj te žilice v sebi. Ampak, ko sem kasneje premišljeval o tem, sem bil vedno bolj prepričan, da moja želja po dirigiranju izhaja iz neke ljubezni do glasbe in predstave o njej. Predstavljaš si, kako naj bi določena glasba zvenela, in to svojo predstavo potem skušaš drugim ljudem predati oziroma pokazati z gibi, da potem res zveni, kot jo sam slišiš. Mislim, da je to tisto, kar v človeku potrdi, ali si za ta poklic ali nisi. Profesor Anton Nanut mi je rekel, da tisti človek, ki nima žilice za vodenje, ne more biti dirigent. Pri dirigiranju gre najprej za analizo, da lahko skladbo potem predstaviš orkestru ali zboru, in potem še za manipulacijo. S svojo osebnostjo, znanjem in karizmo na neki način manipuliraš s korpusi, ki so pred tabo in so lahko ogromni. Vedno znova sem fasciniran nad zvokom, ki ga proizvede stočlanski zbor ali stočlanski orkester. Stojiš pred njim in kreiraš, manipuliraš … to je prav poseben užitek v življenju glasbenika.

O tem ste začeli razmišljati na akademiji?

Že mnogo prej. Vendarle sem najprej poskušal s klavirjem, a sem v sebi čutil drugače – vedno me je zanimalo dirigiranje, gledal sem posnetke znamenitih dirigentov, ki so me fascinirali. V zadnjem letniku sem se odločil vzporedno vpisati tudi študij dirigiranja. Ni bilo lahko, ker gre za dva zelo kompleksna študija, hkrati pa sem vedel, da moram najprej zaključiti klavir. Nakar se je odprla možnost za študij na Dunaju.

Kjer ste študirali v razredu še enega odličnega slovenskega glasbenika, dirigenta Uroša Lajovica, in z odliko diplomirali z Orkestrom avstrijskega radia v zlati dvorani Musikvereina. Ste človek, ki se za nekaj odloči in s svojo vztrajnostjo in trudom to tudi izpolni?

Ko sem bil mlajši, so vse moje odločitve prihajale spontano. Nisem preveč razmišljal in se je zgodilo, kot se je. Sicer pa neke za prihodnost začrtane stvari obstajajo že v samem okolju, v katerem se rodiš, v družini, v kateri živiš, kar te nekako usmerja na tvoji poti. Spontanost je mogoče izginila, ko sem se po študiju poročil, dobil prvega in drugega otroka in sem se začel spraševati, kaj mora človek narediti, da sploh preživi v današnjem kapitalističnem svetu. Prišel je čas, ko mi tudi ni bilo več z vsem postlano, kot takrat, ko sem živel doma, ko so me preživljali starši in sem imel štipendijo.

Pravijo, da mladi glasbeniki, ki na Dunaj pridejo na študij, običajno kupijo enosmerno vozovnico. Vi v eni svetovnih prestolnic klasične glasbe niste ostali.

Mnogi imajo že v startu zelo jasno vizijo, kaj bodo počeli. Jaz nisem tak. Dolgo sem živel v nekakšni otroški naivnosti, po občutkih in manj preračunljivo. Prijatelji so me seveda spraševali, ko sem šel na Dunaj študirat, če bom tam tudi ostal. Ampak nikoli nisem imel velike želje, da bi ostal in tam pognal korenine. Študij sem si vzel kot zanimivo obdobje v svojem življenju, ko se bom ogromno naučil, in oboje se je tudi zgodilo. Vsakodnevno smo hodili v Musikverein in v Dunajsko državno opero na koncerte ter uživali bogato kulturno življenje in tudi mesto, polno umetnosti in zgodovine. Sem se pa kasneje, ko sem Dunaj obiskoval z družino in sem v Sloveniji iskal različne načine, kako začeti dirigentsko pot in se uveljaviti, tudi vprašal, zakaj nisem bil bolj pragmatičen, kar se tiče dela na Dunaju. Ampak kot sem dejal, nisem tak človek in rad živim v Sloveniji.

Kot ste omenili, se je tudi za vas kot mladega dirigenta doma začelo iskanje angažmajev. Dirigirali ste različnim orkestrom od Filharmonije do simfoničnih orkestrov RTV pa mariborske, ljubljanske opere in drugih ... Kako se spominjate obdobja vašega uveljavljanja?

Ko zaključiš študij, se začne kruta realnost. O tem govorim tudi svojim študentom na Akademiji za glasbo. Povem jim, naj si že predhodno vsaj približno zamislijo neko vizijo, kaj bodo počeli. Današnji čas je precej drugačen, manj naklonjen umetnosti in umetnikom. Za uspeh naj bi vsak imel še kakšne druge talente. Sam sem uspeh vedno gradil na tem, kako pri delu sam rastem in kako samega sebe izpolnjujem z glasbo, ki jo ustvarjam.

Ko mlad dirigent želi delati in išče angažmaje v orkestrih, zborih, pa ne pride vedno na vrsto, preprosto ustanovi svoj orkester Academia Sancti Petri?

Bilo je natanko tako. Kot sem rekel, sem vedno imel veliko željo stati pred orkestrom. A še posebej dirigentu na začetku njegove poti to ni vedno dano. Pa mi je moja mama rekla: »Marko ti si tako želiš dirigirati, ustanovi svoj orkester.« Odvrnil sem ji, da prijatelje lahko nabereš za en ali dva koncerta, ampak tudi oni potrebujejo redne službe. Potem pa je rekel oče: »Nič, bom pa jaz sponzoriral orkester.« Tako je prve projekte in dokler je še živel, sponzoriral oče. Imeli smo ogromno nastopov tako doma kot v tujini in tudi po očetovi smrti mi je uspelo dobiti nekaj dobrih sponzorjev. Lahko rečem, da je bilo z orkestrom Academia Sancti Petri zelo lepo obdobje v mojem življenju.

Zdaj je orkester preteklost?

Tako je. Če imaš svoj orkester, to za seboj potegne precejšnjo organizacijo in se je ob tem težko ukvarjati še s čim drugim.

Iz tega obdobja je tudi pevski sestav Pro Anima Singers, ki je bil tako rekoč družinski sestav. Pred leti ste kar uspešno nastopali in izvajali tudi popularno glasbo. Najbrž nikoli prej in kasneje v življenju niste toliko prepevali?

Jaz osebno res ne. (smeh) Sicer sem na Dunaju v okviru zborovskega dirigiranja študiral tudi solo petje, a nisem nikoli solistično pel, razen seveda v pevskih zborih. Šlo je za splet okoliščin. Sestra Maja je spoznala Ota Pestnerja in se z njim poročila. Kadar smo se skupaj dobili doma, na kakšnem praznovanju in podobno, smo vedno prepevali. In smo si rekli, zakaj ne bi skupaj peli tudi za ljudi. Kar nekaj let smo nastopali, bili kar precej ambiciozni, a smo na koncu ugotovili, da če se hočemo povsem posvetiti projektu, bi potrebovali veliko več časa za to, česar pa nam službe in družine takrat niso dopuščale.

No, posneli ste celo videospot na Triglavu ...

Nas je kar helikopter pripeljal do Kredarice. (smeh) Tako da smo šli peš le od tam do vrha.

To bova zamolčala. (smeh)

Sicer sem bil sedemkrat na Triglavu. Peš seveda. Bila je lepa izkušnja. Posneli smo videospot za pesem Mati domovina, ki jo je takrat posnelo več ansamblov in skupin v Sloveniji. Pro Anima Singers pa smo se odločili to narediti na Triglavu.

V dvajsetih letih kariere ste si nabirali izkušnje v različnih glasbenih žanrih. Sklepam, da imate tudi sicer na glasbeno umetnost zelo širok pogled ...

Obstajata dve vrsti glasbe – dobra in slaba. Pri tem ni pomembno, za kakšen žanr gre. Pred dnevi sem si ogledal videospot Michaela Jacksona in brez težav lahko potrdim, da je imel izjemen talent. Bil bi snobovski, če bi dejal, da ni primerjave recimo s klasično glasbo. Nasprotno, skozenj se celo na posnetku izraža neka energija, ki sem jo na primer doživel tudi pri izjemno dobri izvedbi kakšnega klasičnega dela.

Ljudje se vedno bolj zavedajo tega, da v glasbi ni meja. Tudi v svoji glasbeni karieri nisem nikoli postavljal tovrstnih meja. Zato smo se tudi ukvarjali s petjem, džezom, zabavno glasbo ... Nimam kompleksa študiranega glasbenika z magisterijem z Dunaja, ki bi prisegal le na klasično glasbo. Z Otom sem spoznal tudi slovensko zabavno glasbo, dirigiral sem na veliko njegovih koncertih, prav tako sodeloval z revijskim orkestrom, dirigiral sem na Slovenski popevki in podobno. Kvalitetna glasba je v resnici prava glasba. Mladi publiki lahko ponudiš v glasbenem smislu zelo abstraktno predstavo in jo bo z zanimanjem poslušala, ker jih že sam fenomen zvoka prepriča o tem.

Vrniva se k operi. Vaša prva dirigentska izkušnja z opero je bila opera Brata Alojza Ajdiča, ki je v Ljubljanski operi krstno izvedbo doživela leta 2005. Se spominjate prve izkušnje v operi?

Ko sem dokončal študij na Dunaju, sem dobil priložnost, da v Ljubljanski operi sodelujem kot asistent dirigenta pri Ajdičevi operi Brata. Veliko sem delal s pevci, pripravljal tudi orkester, tuji dirigent je prišel tako rekoč le na premiero, v ostalih predstavah pa sem dirigiral jaz.

Takrat sem prvič doživel opero z dirigentskega podija, kar je bilo zame nekaj povsem drugega, kot le dirigiranje orkestru. V operi me vedno oplaja tudi energija pevcev, še posebej če so ti dobri – in v naši hiši jih imamo kar veliko. Dirigent je komunikacija med odrom, orkestrom in publiko v dvorani. V Nemčiji pravijo, lahko si dirigent, ampak pravi 'kapelmaister' je tisti, ki zna dirigirati v operi.

Vas torej prav opera kot dirigenta najbolj privlači?

Na vsak način. Vedno bolj opažam, da v življenju ni naključij. Zdaj sem umetniški vodja v osrednji slovenski operni hiši, me je pa opera zaznamovala že v otroštvu. Starša sta mene in sestro v opero peljala za peti ali šesti rojstni dan. Sicer se ne spomnim več, za katero predstavo je šlo, ampak zame je bil obisk opere izjemno doživetje; dvorana, vse te luči, orkester v jami, ki ga nisem videl, ampak samo slišal, kostumi, gledališče, glasba ... Ta fascinacija nad glasbenim gledališčem, in to prav v ljubljanski operi, me še danes drži.

V preteklem letu je bilo v hiši precej nemirno. Ko ste oktobra postali umetniški vodja, ste ugriznili v jabolko, za katero najbrž še ne veste, ali bo kislo ali sladko. Imenovani ste bili prav v dneh, ko so se zaradi ukrepov ob pandemiji spet zaprle dvorane ...

Kolegi so se šalili, češ fino, Marko, ti ne bo treba nič delati. A v resnici ni tako. Ravno v času, ko ne moremo delati novih predstav, ko ljudem začne padati morala, je pomembno vodstvo. Ko sem lani jeseni nastopil mesto umetniškega vodje, naša institucija res ni bila v rožnati situaciji.

Za svoj notranji apostolat sem si izbral, da če bom kaj, bom zagotovo poskušal veliko delati na dobrih medčloveških odnosih. Če so odnosi v redu, potem se vse stvari postavijo na svoje mesto. Če pride do kratkih stikov, se vedno želim pogovoriti. Tudi ko gre za probleme iz preteklosti.

Če hočem, da se bomo v hiši dobro razumeli, da bomo radi hodili v to lepo službo, pa je pomembna še ena stvar – začel sem delati tudi na sebi. To sem se odločil hkrati, ko sem oddal kandidaturo za to mesto. Tako kot bom deloval jaz, se bo to torej prenašalo tudi naprej na sodelavce v operni hiši. Trudim se biti pozitiven in želim, da so pozitivni v razmišljanju in delovanju tudi sodelavci. Tako bo tudi pristop k delu pozitiven, čeprav smo zdaj v okoliščinah, ko je naše delo okrnjeno.

Opera zaposluje okrog tristo ljudi in med njimi je veliko pevcev, glasbenikov, baletnikov, ki imajo zelo močan ego – mislim upravičeno in v pozitivnem smislu. Pri urejanju odnosov boste najbrž potrebovali tudi določeno mero poguma?

Ni tako grozno, kot se sliši. Če pogledamo samo naše soliste, je vsak izmed njih pomembna osebnost za operno hišo. Vsem pa je bolj ali manj skupno, da si želijo delati in si želijo dobrih predstav – torej tudi dobrih odnosov in ustvarjalne atmosfere. Mislim, da mi pri tem ne bo treba prestavljati ledenih gora. Seveda je tu pomemben osebni pristop, hkrati pa tudi načrt, kakšen program boš zasnoval in koga boš povabil k sodelovanju od tujih režiserjev, dirigentov, umetniških gostov.

Aktualni program ste pravzaprav podedovali od prejšnjega vodstva ...

Moje mesto je vezano na mandat aktualnega direktorja SNG Opera in balet. Kljub temu pa želim delati na dolgi rok, saj je nemogoče karkoli spremeniti od danes na jutri. Dodano vrednost, čeprav mi ta izraz sploh ni všeč, vidim predvsem v povezovanju. Kot slovensko nacionalno gledališče nismo samozadostni, ampak je prav, da se povezujemo z drugimi, naj bodo to glasbene ustanove, kot so mariborska opera, filharmonija, radijski orkester in tudi akademija za glasbo in balet s študenti, glasbena matica, Festival Ljubljana, RTV Slovenija ...

Vaša želja je tudi uvajanje mladih glasbenikov v program, jim ponuditi pridobivanje izkušenj. Razmišljate tudi o domačih novitetah?

Zelo si želim, da bi vsako sezono predstavili eno slovensko noviteto, bodisi operno delo ali balet, pa tudi kakšno predstavo za mlajšo publiko. Način dela je drugačen, če na oder postavljaš klasiko, kot je na primer Tosca, ali pa povsem novo opero. Naša publika, ki je v tem smislu bolj konservativno usmerjena, temu ni preveč naklonjena, ampak gre tudi za vzgojo naših gledalcev.

Kot opažam, vam energije za to ne manjka?

Delo na sebi pomeni tudi, da ko te stvari izčrpajo, moraš vedno najti moč in mir v sebi, se v tem norem svetu znati obrniti vase. Bistvena je seveda tudi skrb za telo. Zadnja leta sem imel težave z ramo in sem včasih, še posebej na triurnih predstavah, kar težko dirigiral. Na pomoč mi je s svojim fizioterapevtskim znanjem priskočil brat Miha. On ima zasluge, da sem spet na zeleni veji. Ne le za duha, tudi za telo je treba skrbeti.

Oddajte svoj komentar

Kranj °

oblačno
vlažnost: %
veter: -

6/17

petek

5/23

sobota

7/18

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 29. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Rateče - Planica, 30. marec 2024

Razstava ročnih del

OBVESTILA / Sv. Jošt nad Kranjem, 31. marec 2024

Praznovanje velike noči

PRIREDITVE / Kokrica, 1. april 2024

Odprto prvenstvo v sekanju pirhov

PRIREDITVE / Adergas, 1. april 2024

Sekanje in valucanje pirhov

OBVESTILA / Šenčur, Kranj, Trboje, Britof, 2. april 2024

Meritve krvnega tlaka, sladkorja in holesterola

IZLETI / Cerklje, 2. april 2024

Pohodni izlet DU Cerklje

 

 
 

 

 
 
 

Dela na Betinu predčasno končana / 06:58, 26. marec

Ko Noe dela barko. Gradbinci res nismo.

Gorenjska bolnišnica / 11:19, 25. marec

Bravo Dr. Aleksander Stepanović! Vsa čast za napisano! Edina logična lokacija je Kranj po vseh merilih.

Kranj diha z vojašnico / 08:48, 25. marec

Migranti s svojo rodnostjo ne bodo popravili rodnosti Slovenije, ampak naredili Slovenijo neslovensko in uničili naš narod in našo kulturo.K...

Že zdaj učenje materinščine / 08:41, 25. marec

Pod to skrajno levičarsko vlado bodo kaj kmalu Slovenijo spremenili v geto za Slovence in razglasili Tretjo Jugoslavijo.

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??