Pred četrt stoletja pisala zgodovino

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. februar 2021 / 07:44  

Osemnajstega januarja leta 1996 se je slovenski biatlon veselil prve zmage v svetovnem pokalu. Zanjo je poskrbela Andreja Grašič, danes Koblar, ki je slavila na 15-kilometrski preizkušnji v Osrblieju na Slovaškem. »Moja biatlonska kariera je zgodovina. Nisem človek, ki bi počival na lovorikah,« pravi.

Andreja Koblar, dekliško Grašič, je v svoji biatlonski karieri na tekmah svetovnega pokala trikrat stopila na najvišjo stopničko, štirikrat je bila druga in dvakrat tretja. V sezoni 1995/96 je na 15 kilometrov osvojila mali kristalni globus, dve sezoni kasneje je bila v tem točkovanju tretja. Leta 1996 je bila na 15 kilometrov evropska prvakinja. Nastopila je na štirih olimpijskih igrah, najvišje je bila leta 1998 v Naganu peta na 15 kilometrov. Blizu odličja je bila tudi na svetovnih prvenstvih, še zlasti leta 1999, ko je bila na Hollmenkolnu četrta na tekmi s skupinskim startom. Vse to so izjemni rezultati. Biatlonsko kariero je zaključila na tekmi svetovnega pokala na domači Pokljuki januarja 2007.

Danes z biatlonom ni povezana. Prav tako na vsa ta leta ne obuja nekih spominov, tudi ne na prvo slovensko biatlonsko zmago v svetovnem pokalu. »Sem zmagala, kakšnega velikega 'pompa' pa okrog tega ni bilo. Kaj veliko se ne spomnim. V naši hiši biatlon ni tema, o kateri bi se pogovarjali. Pogledamo kakšno tekmo, to pa je tudi vse. Tudi otrokoma nisem posebej pojasnjevala, kako dobra je bila njuna mami. So ju pa na to spomnili v šoli. Ko sem zaključila kariero, so bili eno leto po tem morda še spomini, sedaj pa jih ni več. Norvežani me sem in tja spomnijo nanjo, kaj vprašajo, sama pa o njej ne razmišljam. Moja biatlonska kariera je zgodovina. Nisem človek, ki bi počival na lovorikah, uspehih. To je bil del mojega življenja, sedaj pa sta na prvem mestu otroka. Sicer pa se mi zdi, da za slovenski biatlon nikoli nisem bila dovolj dobra. Takšen imam občutek in mislim, da me ne vara,« pravi Andreja Koblar, Tržičanka, ki z družino zadnjih šest let živi na Norveškem.

Pred slabima dvema letoma so se iz Lillehammerja preselili v okrog petdeset kilometrov oddaljeni Hamar. »Glavni razlog je bil odhod starejšega sina v tamkajšnjo gimnazijo, so pa tukaj tudi boljši pogoji za trening hokeja. Bili sta dve možnosti: da gre sam, nad čimer nisem bila najbolj navdušena, ali da se preselimo vsi. Izbrali smo slednje,« je v pogovoru pojasnila z Norveškega. Oba otroka, ki imata poleg slovenskega tudi norveško državljanstvo, sta hokejista in igrata za Storhamar. Starejši Tjuš bo letos dopolnil 18 let in je član ekipe do 21 let, mlajši Tinus Luc pa 14, igra pa za ekipo do 16 let. Za člansko ekipo Storhamar je lani igral slovenski vratar Luka Gračnar. »Uspešna sta toliko, kolikor vložita v to. Imata vse možnosti, od njiju pa je odvisno, kako jih bosta izkoristila. Tukaj šteje, kaj si sposoben narediti, kaj znaš, ne koga poznaš, kdo bo kaj uredil po poznanstvih ... Vesela sem, da smo tukaj,« je povedala Koblarjeva. Na Norveškem ima seveda tudi službo. Dela v Swixu, vozi se v Lillehammer. »Zelo mi je všeč. Spoznavam športnike, različne ljudi,« doda, na vprašanje, ali se je povsem navadila tudi že na jezik, pa odgovori: »Otroka sta se ga hitro naučila, tudi melodije. Slednja bo zame vedno problem. Doma včasih govorimo slovensko, včasih norveško. Trudimo se, da se čim več pogovarjamo v slovenščini, posebej zaradi mlajšega, ker je v tem času pozabil že kar nekaj slovenskih besed, česar pa ne želimo.« Tudi zaradi službe in družinskega življenja naša nekdanja biatlonka ostaja v stiku s športom, čeprav sama ni več tako aktivna. »Že več kot en mesec imamo mraz, temperature med minus petnajst in minus dvajset stopinj. Danes in včeraj sem drsala. Do jezera imamo dvesto metrov. Vprašanje je, kdaj bom znova dobila navdih za rekreacijo. Sem pa v službi aktivna.«

Ob koncu pogovora sva se dotaknili še svetovnega prvenstva v biatlonu, ki je potekalo na Pokljuki. »Gledala sem tekme konec tedna. Navijam za vse. Je kar zanimivo in so tudi presenečenja. Na velikih tekmovanjih so stalnica. Kar se Slovencev tiče, me je pri fantih pozitivno presenetil Miha Dovžan. Jakovu Faku še ni uspel dober nastop, a ima še priložnost. Tudi če mu ne uspe, ne bo konec sveta. Je že velikokrat dokazal, da je izjemen biatlonec. Žalostijo pa me rezultati Slovenk, ki smo bile včasih prav tako v svetovnem vrhu. V službi so me tudi že vprašali, kje so. Nimam odgovora, razen da sem žalostna, da jih ni blizu. Sicer pa le sem in tja kaj preberem o naših biatloncih. Nisem ravno na tekočem, kaj se dogaja.«