Je bila kriva meščanska nadutost?

Slike iz sestrinega življenja, 2. del

»Nataši so starši zagrozili, da bodo nehali plačevati ure klavirja, pa jim je odgovorila, da ji je vseeno. Da se bo preselila k očetu in živela pri njem. Ko so videli, da ji ne morejo priti do živega, so ji na koncu prepirov le prepovedali stike z njim.«

Polona pripoveduje: »Danes, s časovnim zamikom, težko razumem, zakaj sta tekmovala v krutostih tudi dedek in babica. Nataša je bila najbolj srčen človek na svetu! Ljubila je klavir. Da ga ji ne bi vzeli, bi naredila vse. Hkrati pa je imela rada tudi svojega očeta. Kdo bi ji to zameril? Navsezadnje je družini v težkih, medvojnih časih nudil gostoljubje, pa mu zato niso bili čisto nič hvaležni. Je bila kriva meščanska nadutost, oholost? Težko. Ko smo po vojni ostali brez vsega premoženja, smo bili revnejši od Andraža. Govorili pa smo francosko, hodili v opero in teater, kar nam je dajalo občutek večvrednosti. Nataša je z odliko končala gimnazijo in tudi glasbeno šolo. Bila je sprejeta na akademijo, k svoji najljubši profesorici, svoji vzornici. Vsak dan je tudi po deset ur igrala klavir. Pa ne doma, temveč pri že omenjeni profesorici, ki ji je prijazno odstopila prostor. Sostanovalci, s katerim smo si delili stanovanje, so pri hišnem svetu dosegli, da so Nataši prepovedali ''glasbeno razbijaštvo''.

Usoda, ki nikoli ni predvidljiva, je pripomogla, da je Nataša srečala Aleksa. Obiskoval je litostrojsko poklicno šolo. Bil je lep fant, visok, vitek, z gostimi, zelo svetlimi lasmi. Ko se je zasmejal, je njegov smeh zadonel od enega konca ulice do drugega. Nataša se je na smrt zaljubila vanj, on pa vanjo. Kakšna neprimerna kombinacija: moja sestra, na poti, da postane pianistka, Aleks pa eden od delavcev v modrem kombinezonu. Kadar je bila z njim, me je pogosto vzela s seboj. Onadva sta se držala za roke, jaz pa sem hodila nekaj metrov za njima. Bila sta zelo lep par. Zaljubljena, da sta videla travo rasti. Žal sem bila še premajhna, da bi razumela, zakaj moram doma držati jezik za zobmi. Nekoč mi je babica lupila jabolka, in medtem ko sva poslušali radio, sem ji povedala, da ima Nataša prijatelja. Babica ni skočila v zrak, ko je to slišala. Lepo počasi, z zelo mirnim glasom, je toliko časa drezala vame, da sem ji vse povedala.

Kaj točno se je dogajalo, ko je prišla domov Nataša, ne vem. Ded me je vzel s seboj v knjižnico ter me peljal še na sladoled.

Še danes imam pred očmi njen objokani obraz. V nekaj urah se je postarala za deset let. Po tistem jo je zmeraj, kamorkoli je šla, spremljal nekdo od odraslih. Postala je ujetnica maminih neuresničljivih sanj. Morala jih je doseči za vsako ceno!

Vem, da si je takšne odnose danes težko predstavljati. Še moji lastni otroci mi očitajo, da pretiravam. Pravijo mi, da ima vsak človek možnost izbire, pa da lahko gre, kamor hoče. Teoretično drži, a dvomim, da je Nataša v času, ko je še študirala, sploh kdaj pomislila, da bi ušla od doma. Kdo bi jo vzel pod streho? Aleksovi starši? Tuji ljudje? Kako bi se preživljala? Plačevala stanovanje? Tudi vzgojeni sva bili tako, da so imeli starši prvo in zadnjo besedo, da je bil velik greh upirati se jim. Po svoje sva bili tudi precej nesamostojni, naivni, dom nama je pomenil vse, ne glede na to, da je bilo marsikaj narobe.

Čez tri leta je Nataša sicer z odliko diplomirala, a kot je nekoč omenila njena profesorica, v njenem igranju ni bilo več ne srca ne duše. Kot bi bili zvoki, ki jih je izvabljala iz tipk, mrtvi. Bila sem še preotročja, da bi razumela, kaj točno so pomenile te besede. Zame je bila še zmeraj najboljša sestrica na svetu. Rada sem česala njene lase, ji pripovedovala, kaj se je zgodilo v šoli. Spominjam se njenega zadnjega nastopa v Filharmoniji. Bila je lepa kot kakšna kraljica. Prišli so njeni prijatelji pa naši družinski prijatelji. Ko je končala, smo ji skoraj deset minut ploskali. Potem se je priklonila in nam poslala poljubčke. Po tem dogodku, o katerem smo doma še dolgo govorili, javno ni nikoli več nastopila.

Še huje: našla si je uradniško službo, ki ni bila povezana z glasbo, ter se preselila od doma. Njen odhod je še najbolj prizadel mami. Pa ne zaradi ljubezni do Nataše, še zdaleč ne! Bila je besna in razočarana, ker je izgubila moč nad njo, ker se ni več mogla sončiti v hčerkini slavi. 'Najraje bi te ubila!' ji je zabrusila vpričo mene.

Sledila so leta, ko se s sestro nisva videli. Kaj je v tem času počela, ne vem točno. Bila sem stara že dvajset let, morala bi biti na predavanjih, pa mi nekako ni dišalo. Saj sem že povedala, da nisem bila najbolj vzorna učenka? Tavala sem po Nami in si ogledovala pisane bluze, ki so tisto leto prišle v modo. Kar naenkrat pa zagledam pred seboj Natašo. Bila je točno takšna, kot sem jo imela v spominu, le njeni lasje so bili sivi in na kratko pristriženi. Objela me je in potem sva šli k Petričku na kavo. Povedala mi je, da je poročena, da nima otrok, da živi nekje na Viču, da ji gre dobro in da ima veliko dela. Niti z besedico ni omenila mame, ni vprašala, ali sta babica in ded še živa. Nič. Živeli smo v istem mestu, morali bi se imeti radi, a smo se obnašali, kot da nam ni bilo mar drug za drugega. Mi je pa zaupala telefonsko številko in potem sva se slišali vsaj dvakrat na teden. Žal sem bila še precej otročja, nezrela, bolj sem se zanimala za njene obleke kot zanjo. Nekoč me je povabila tudi v svoje stanovanje, mi predstavila moža, ki je bil od nje veliko mlajši. Starostna razlika me je precej šokirala, kajti v sedemdesetih letih so bili pari, kjer bi bila ženska starejša od moškega, redki, če so sploh obstajali. Stanovanje je bilo natrpano s knjigami, slikami, tapiserijami. Slednje je izdelovala za svojo dušo. Enkrat mi je mimogrede omenila, da se je s to umetnostjo prvič soočila na psihiatriji. Še danes se žrem, ker ji več kot toliko vprašanj nisem postavila.«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj -3°

pretežno jasno
vlažnost: 98 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-3/6

petek

-6/6

sobota

-9/6

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 26. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

GLEDALIŠČE / Predoslje, 26. januar 2024

Komedija zmešnjav

PREDAVANJA / Dovje, 26. januar 2024

Koščki Zemlje

IZLETI / Šenčur, 27. januar 2024

S cvičkom med vinogradi

GLEDALIŠČE / Slovenski Javornik, 27. januar 2024

Jutri začnem

GLEDALIŠČE / Križe, 27. januar 2024

Drama Hodnik

PRIREDITVE / Kranj, 30. januar 2024

O slikanici in drugih knjigah Nataše Rupena

IZLETI / Kranj, 1. februar 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Predstavili največje projekte / 08:40, 26. januar

O širitvi OŠ Antone Janše še vedno nič. Pozabljeni od občine in sveta. Prejšnje in sedanje vodstvo OŠ ni sposobno zlobirati prepotrebno širitev šole.

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..

V Dražgošah poziv k miru / 14:02, 23. januar

Ne podpiram ne komonistov ne domobrancev, je pa vedno bolj jasno, da so že takrat za vsem stali židje..
Moše Pijade, Kardelj, Rupnik itd..

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 13:54, 23. januar

Dežman, podatki o priseljevanju po obdobjiih so dostopni na spletu, javno!
Sicer pa ja, reakcija tipičnega SDS betonerja..Šiptar nikoli nič kriv ker, kOmOnisti, mediji, Srbi, Kučan..

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...