Zdaj ga ima tudi Prešeren

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 8. februar 2021 / 09:31  

Imajo ga reformatorji s Primožem Trubarjem, ima ga Ivan Cankar, ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku ga dobiva tudi France Prešeren. Zgodbo o našem velikem pesniku v Stripu o Prešernu predstavljata scenaristka Magda Zore, sicer zgodovinarka in etnologinja v Gorenjskem muzeju, in risar akademski slikar Jože Trobec. V stripu, ki ga odložimo šele, ko ga preberemo do konca, izvemo marsikaj zanimivega o Prešernovem življenju.

V zadnjih letih je izšlo kar nekaj stripovskih biografij znanih Slovenk in Slovencev, med drugim sta jo dobila Cankar in Trubar – Prešeren pa kot da je čakal na pogumnega »izzivalca«. Prepričan sem, da se spomnita trenutka, ko sta se odločila ugrizniti v jabolko zgodbe našega pesniškega velikana?

Magda: Idejo sva dobila ob nastajanju najinega prvega stripa, ki je del potujoče razstave o graditelju bohinjskega predora Maksu Klodiču. Prešeren v stripu – takoj sva se strinjala! Nadaljevalo se je tako, da me je Jože naslednji dve leti vsaj dvakrat na teden vprašal, ali sem že začela pripravljati scenarij in besedilo. Od mene pa nič. V nedogled sem se odločala med različnimi koncepti. Za otroke ali odrasle? Sproščen, zelo avtorski pristop ali samo preprost, zelo verodostojen sprehod skozi pesnikovo življenje?

Včasih se zdi, da o pesniku vemo vse – tako o njegovem življenju kot o Prešernu kot slovenskem literarnem kanonu. Pa vendar, kakšen je bil torej vajin izziv pri snovanju stripovske zgodbe?

Magda: To je zanimivo vprašanje. Kaj pravzaprav vemo o Prešernu? Kakšen odnos imamo do njega? S tem imam res veliko izkušenj. V Prešernovem spominskem muzeju v Kranju vsako leto gostimo na tisoče skupin, večji del so to šolarji, stari okrog 14, 15 let. Že ob vstopu običajno vpijejo: »Prešeren je bil pijanec, kajne?« Ob sprehodu po muzeju pa mi pogosto še profesorica slovenščine zaupno zašepeta na uho, da Prešerna ne mara, ker je bil tako grd do Ane; in pil je pa mlada dekleta nadlegoval … Prav zabavno je ob tem pomisliti na poročila nekdanjega ljubljanskega policijskega urada o pesnikovi osebnosti. Očitali so mu »neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost in nelepe navade«. Zaradi teh poročil so bile prošnje za advokaturo ena za drugo zavrnjene. Občutek imam, da še vedno veliko ljudi v svojih glavah nosi zoprne male policijske uradnike. Pri oblikovanju zgodbe sem poskušala usmerjati pozornost na tisto, zaradi česar smo Prešerna postavili na piedestal in utišati te ozkosrčne »policaje« v naših glavah.

Strip poteka v kronološkem zaporedju od pesnikovega rojstva do njegove smrti, od Vrbe do Kranja. Magda, kako ste se lotili zgodbe, katere glavne točke ste si ob obilo čtiva na to temo izbrali za nosilne v stripu?

Posameznika ne moreš razumeti, če ga iztrgaš iz njegovega časa in okolja, tudi Prešerna ne. Zato sem se trudila, da sem ga, kolikor je v stripu to sploh mogoče, umestila v zgodovinsko ozadje. Res pa je bila dilema, ali naj se strip začne z rojstvom v Vrbi ali z obdobjem začetkov njegovega pesnikovanja. Bolj sem bila naklonjena temu, da otroštvo izpustim. Ampak ljudje imajo tako radi Vrbo in tisto kamro z zibko pa cerkev sv. Marka … Mislim, da ljudje Prešerna dojemajo bolj skozi te idilične podobe, kakor pa skozi njegovo poezijo. Izjema sta morda samo Zdravljica in sonet o Vrbi.

Se strinjam in hkrati opažam, da v stripu niso uporabljeni najbolj znani verzi. Namenoma?

Namenoma jih skoraj ni.

Jože, v vašem dolgoletnem in bogatem slikarskem opusu se ob klasičnem slikarstvu posvečate še ilustraciji in predvsem karikaturi. Je strip vaš novi izziv – ob Prešernu ste lani izdali tudi Basni v stripu?

Jože: Strip me je vedno privlačil. Na akademiji sem želel diplomirati iz stripa, pa so me pred dobrimi štirimi desetletji gledali, kot da bi padel z lune. No, vsaj za teoretični del diplome so popustili, v praktičnem delu pa ne.

Strip zahteva veliko časa. Zdaj si ga končno lahko vzamem. Po Basnih in Prešernu že iščem nov navdih.

Na nekaterih mestih, recimo na nebu nad Vrbo, zasledimo tudi vaš slikarski podpis …

Jože: Res je, nekaj svobode sem si vzel, ko je pa že Prešernu prav svoboda toliko pomenila … Kljub temu pa sem se odločil za dokaj klasično stripovsko risbo.

Vrniva se k Prešernu – kako ste izrisali njegovo podobo? Neke vrste izhodišče je bržkone portret, ki ga je Goldenstein naslikal po pesnikovi smrti in je bil vzor večini kasnejših upodobitev. Ampak njegova podoba v otroških, najstniških in študentskih letih je seveda popolna neznanka ...

Jože: Kot karikaturist sem pridobil veliko rutine pri iskanju značilnih potez določenega obraza. To mi je zelo pomagalo. Mlad obraz je polnejši, mehkejši, osnovne poteze pa ostajajo.

Kako sta sicer snovala strip? Je končni scenarij zahteval le še risbo ali je delo potekalo spontano od strani do strani?

Magda: Od strani do strani. Jože se je ves čas šalil, da delava »iz rok v usta«. Šele nekje od polovice dalje sva si, ker sva se zavedala omejitve obsega, naredila natančnejši načrt do zadnje strani.

Kaj je pri delu zahtevalo največ napora, na katerih mestih je bilo potrebnih največ preverjanj, ponovnih razmislekov, iskanja pravih rešitev, naj gre za zgodbo ali pa risbo?

Magda: Vsak začetek je težak, kajne? Ko je bil Jože že ves nestrpen, sem sama dokončevala drug projekt, pa me je začel z risanjem prehitevati. Bilo je kar zabavno. Za tedanjo stavbo liceja je Jože prav lepo narisal kupolo ljubljanske stolnice. Jaz sem zahtevala, da se izbriše, saj sem vedela, da so kupolo zgradili šele nekaj desetletij kasneje. In jo je izbrisal. Pa sem natančneje pobrskala po literaturi in ugotovila, da je pred tem stolnica imela prav takšno kupolo, le da je bila lesena. »Jože, kupolo je treba spet narisati …«

Zelo sva se trudila, da so risbe čim bolj verodostojne. To je zahtevalo ogromno brskanja po slikovnih predlogah. Ste vedeli, da so trnovsko cerkev takšno, kot je danes, zgradili precej po tistem usodnem srečanju pesnika in njegove muze? Da je bila Kazina, katere član je bil tudi Prešeren, na Kongresnem trgu šele od 1838 dalje, prej pa drugje? Tudi Julija ni živela v hiši na Wolfovi ulici, kjer je danes njen relief, temveč v stavbi levo od nje … Veliko takih podob sva morala reševati.

Ko se na 57. strani ob negodovanju sestre Katre pesnik odpravlja »na zrak« v kranjske gostilne, ne nosi cilindra, ampak drugačno pokrivalo. Spomnim se ga izpred let z razstave, ki sta jo pripravila v Kranjski hiši. Kako je s tem – klobuk ali čepica?

Seveda je nosil tudi cilinder, menda prav posebno visokega. V zadnjih letih pa pogosto tudi kapo s »šildom«. O tem je zapisanih več pričevanj. Pred marčno revolucijo so takšne čepice nosili pariški pa tudi dunajski delavci in študenti. Ves čas se sprašujeva, ali je ni kdaj za šalo obrnil okrog, da je bil »šild« zadaj.

Stripi so pogosto namenjeni najmlajši publiki. Zakaj ga v branje priporočata vsem generacijam?

Če bi strip namenila prvošolčkom, bi bil precej omejen na rojstno hišo, zibko, lipo sredi vasi in fige, ki naj bi jih Prešeren po Kranju delil otrokom. Želela sva povedati in narisati vsaj malo več.