Le s cepljenjem nazaj v normalo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. februar 2021 / 11:21  

»Verjamem, da smo ljudje dovolj ozaveščeni in odgovorni do sebe in drugih, da se zavedamo, da nam bo edino cepljenje omogočilo vrnitev v normalno življenje,« je v pogovoru na temo covida-19 med drugim povedala državna sekretarka na ministrstvu za zdravje mag. Marija Magajne, ki je tudi osebno povezana z Gorenjsko – skozi življenje in delo.

Ko je v Slovenijo pred novim letom prispela prva pošiljka cepiva proti covidu-19, ste dejali: »Ta dan je bil res nekaj posebnega, kar nam je vlilo dodatnega optimizma.« Kaj lahko pričakujemo, če ne bi dosegli vsaj 60, 70-odstotne precepljenosti za zaščito populacije?

Covid-19 že skoraj eno leto kroji dobršen del našega vsakdana. Napori, ki jih po vsem svetu vlagamo v omejevanje širjenja te bolezni, so le deloma uspešni. Verjetno si nihče med nami ne predstavlja, da bi več let morali živeti z ukrepi in omejitvami, ki smo jim priča od lanskega marca. Cepivo zato res pomeni upanje za ves svet. Verjamem, da smo ljudje dovolj ozaveščeni in odgovorni do sebe in drugih, da se zavedamo, da nam bo edino cepljenje omogočilo vrnitev v normalno življenje.

Cepivo v prvih pošiljkah prihaja v manjših količinah. Kdaj pričakujete, da bodo dobave večje in kdaj naj bi začeli cepiti tudi mlajšo, zdravo populacijo?

Slovenija se je tako kot druge države EU pridružila skupnemu naročilu cepiv. EU je v okviru skupnega evropskega naročila sklenila pogodbe z različnimi proizvajalci cepiv še v obdobju njihovega razvoja in tega tudi finančno podprla. Namen je bil pravočasno zagotoviti ustrezne količine cepiva za vse prebivalce EU, in sicer enak delež na število prebivalcev. Dejanska dobava cepiva je odvisna od postopka preskušanja in registracije posameznega cepiva pri Evropski agenciji za zdravila. Ta je do sedaj dovolila uporabo cepiv proizvajalcev BioNTech in Pfizer, Moderna ter AstraZeneca. Po prvih obetavnih napovedanih količinah cepiv so vsi proizvajalci napovedali večje ali manjše zamude in odstope od prvotno načrtovanih. Zato je napovedovanje predvidenih količin zelo nehvaležno. Vseeno upamo, da bi v drugem četrtletju tega leta že lahko začeli cepljenje širše populacije.

Je pričakovati, da bomo za prehod meje potrebovali neko dokazilo, da smo bili cepljeni proti covidu-19?

Razprave o t. i. enotnem evropskem potrdilu o cepljenju potekajo, dokončnega dogovora še ni. Zelo verjetno bo to aktualno najkasneje takrat, ko bo cepiva dovolj za vse. Tako potrdilo bi lahko pomagalo pri vzpostavljanju varnejšega sistema potovanj.

V prvi vrsti ste glas stroke, kajti v medicini ste specializirali ravno s področja epidemiologije. Kako učinkovito imate epidemijo pod nadzorom?

Epidemiologija, s katero sem se na začetku svoje poklicne poti spoznavala na Gorenjskem, je bila povezana z obvladovanjem nalezljivih bolezni. Mnogih od teh bolezni na našem območju skoraj ne srečamo več. Zato je marsikdo verjel, da nalezljive bolezni ne bodo več problem. Ta epidemija nas je opomnila na to, da nalezljive bolezni pomenijo stalno grožnjo. Ker je šlo za novo bolezen, še vedno nimamo vseh odgovorov. V Sloveniji je veliko dobrih epidemiologov, poleg tega pa je izjemno pomembno znanje in sodelovanje strokovnjakov z drugih področij medicine, mikrobiologije, matematike in številnih drugih.

Katera znanstvena dejstva bi sporočili tistim, ki v resnost SARS-CoV-2 in v cepivo še vedno ne verjamejo?

Namesto navajanja dejstev bi spomnila na nekatere bolezni, ki jih zaradi cepljenja danes skoraj ne poznamo več. Take bolezni so na primer davica, otroška paraliza in črne koze in še bi lahko naštevala. Naše mame so te bolezni poznale. Ko je bilo na razpolago cepljenje, so otroke nesle k cepljenju, saj so dobro vedele, kaj pomeni, če ne bi bili cepljeni in bi zboleli. Tudi sama sem kot otrok v epidemiji ošpic, ko v Sloveniji še ni bilo cepiva, prebolela ošpice s hudo komplikacijo vnetja možganske ovojnice. Pojav manjših ali večjih izbruhov ošpic v zadnjih letih nas opozarja na to, kako je pomembno, da precepljenost otrok ostane visoka.

Ali je zaradi zahtevnih koronarazmer postavljenih manj drugih diagnoz, kot so denimo rakava obolenja?

Epidemija za vsakega izmed nas in za sleherni sistem v državi predstavlja velik izziv. Zdravstveni sistem se je moral praktično čez noč prilagoditi. Najprej je bilo treba pripraviti postelje za bolnike, okužene s koronavirusom, na covidne oddelke pa razporediti tudi zdravstveno osebje, ki je prej opravljalo druge naloge. Enako je veljalo za primarno zdravstveno varstvo, kjer so zelo zgodaj vzpostavili vstopne točke in covidne ambulante. Posledično so se prenehali izvajati tisti programi, ki kratkoročno ne pomenijo negativnega vpliva na zdravje, kot so nekateri preventivni programi. Nekateri nenujni posegi so se izvajali v omejenem obsegu. Ob obiskih v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih smo opažali veliko truda, da so pacientom v največji možni meri na voljo vse potrebne zdravstvene storitve. Čas po epidemiji bo po eni strani treba nameniti odpravi zaostankov, po drugi pa okrepitvi zdravstvenega sistema.

Ključen za postopno sproščanje ukrepov je poleg znižanja števila okužb v populaciji manjši pritisk na bolnišnice. Sami ste imeli uvid v bolnišnično delo, med letoma 2004 in 2005 ste vodili Kliniko Golnik. Kaj se je v sedanji epidemiji pokazalo kot najbolj kritično na področju zdravstva, že imate na minis­trstvu konkretne rešitve za posamezne probleme?

Že pred leti, ko se je o pripravah na morebitno pandemijo veliko govorilo in tudi pripravljalo, je bilo največ pozornosti namenjene obremenitvi zdravstvenega sistema. Z matematičnimi modeli je bilo predvideno, koliko kapacitet bi potrebovali ob določenem deležu bolnih oseb, ki pričakujejo bolnišnično oskrbo. V realnosti se je pokazalo, da je največji problem zelo hitro naraščanje števila okuženih in s tem hitro naraščanje potreb po bolnišnični oskrbi. Vsi zdrav­stveni sistemi imajo določeno možnost prilagajanja, ki pa ni neomejeno.

Kakšen je pomen množičnih testiranj s hitrimi antigenskimi testi?

Dokler ne bomo dosegli ustrezne precepljenosti, je nujno omejevanje širjenja okužb. Če nam okužbe z upoštevanjem preventivnih ukrepov (vzdrževanje medsebojne razdalje, nošenje mask in drugi) ne uspe preprečiti, je pomembno, da jo pravočasno odkrijemo. V zadnjih mesecih je postala zelo pogosta uporaba hitrih antigenskih testov. Ti testi so nekoliko manj zanesljivi kot klasična PCR-metoda dokazovanja virusa, vendar pa so hitrejši in dostopnejši. Namenjeni so iskanju morebitno okuženih, ki ne kažejo znakov bolezni ali pa so ti tako blagi, da osebe ne bi iskale zdravniške pomoči. Zelo verjetno bo razvoj na tem področju šel v smeri testov, ki jih bomo lahko opravili sami.

Znanstveni magisterij ste zaključili s področja javnega zdravja v Sloveniji.  Med drugim ste vodili nekdanji Zavod za zdravstveno varstvo Kranj in Inštitut varovanje zdravja, sedanji NIJZ. Bili ste na položaju vršilke dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje, zdaj ste na ministrstvu državna sekretarka. Kakšen je vaš delovni vsakdan?

Ministrstvo za zdravje je trenutno najpomembnejše ministrstvo v državi, pa vendarle po številu zaposlenih eno najmanjših. Zato je treba poprijeti za vsako delo, od usklajevanja med posameznimi resorji do čisto operativnih zadev. V tem času je veliko nalog povezanih z epidemijo. Brez ekipe zavzetih in požrtvovalnih sodelavcev bi bilo izvajanje vseh nalog praktično nemogoče.

Svojo poklicno pot pa ste začeli kot zdravnica pripravnica v Osnovnem zdravstvu Gorenjske ...

Takoj po opravljenem pripravništvu sem se zaposlila na Zavodu za zdravstveno varstvo v Kranju in kmalu začela specializacijo iz epidemiologije. Z veseljem sem delala v odličnem kolektivu. Po dvajsetih letih dela v Kranju sem sprejela nov izziv, kasneje je bilo takih izzivov še nekaj. Na Gorenjskem sem si ustvarila družino in tam živela več kot trideset let. Moj sin še vedno živi na Gorenjskem, zato je to še vedno moj dom.

Kako se v epidemioloških valih »držimo« Gorenjci?

Na Gorenjskem je bilo v kratkem obdobju znatno več okuženih, a se je krivulja okužb kar hitro obrnila navzdol, kar bi lahko pripisali dobri ozaveščenosti in istočasno tudi upoštevanju ukrepov, saj je za obvladovanje epidemije potrebno stalno prilagajanje ukrepov novim spoznanjem in sodelovanje vseh nas.