Idilični zimski planini

Letošnja zima je izjemno bogata s snegom. V bistvu lahko rečem, da vsakih nekaj dni malce sneži. V takih pogojih mora biti izbira cilja še kako premišljena, saj je snežna odeja precej nestabilna in zato nevarna. Danes bomo obiskali dve planini. Do prve se v kopnih letnih časih da pripeljati celo z avtom, druga pa je bila, vsaj dokler je bila planina še živa, pogosto postanek na poti s Triglava. Že veste, kam bomo šli? V idilični zimski pravljici se bomo povzpeli na Uskovnico in nadaljevali do planine Konjščica.

Izhodišče vzpona je Srednja vas v Zgornji Bohinjski dolini. Za vasjo Bitnje zavijemo desno v klanec in se skozi Bohinjsko Bistrico zapeljemo do Srednje vasi. Kje v vasi bomo parkirali, zna biti manjši problem, a predlagam, da se zapeljemo do pokopališča ob župnijski cerkvi sv. Martina, kjer je manjše parkirišče. S parkirišča se sprehodimo mimo šole, ko zagledamo zmerno strm kolovoz, na začetku katerega stoji vodno zajetje. Na njem tudi piše Uskovnica. V teh dneh je pot shojena in utrjena, v spodnjem delu malce poledenela. Po strmem začetku steza zavije desno in nas pripelje na leseno razgledišče, s katerega se odpre lep razgled na Srednjo vas in Zgornjo dolino proti Češnjici. Od razgledišča nadaljujemo do naslednjega ovinka po cesti, ko nas smerokaz usmeri desno. Vzpenjamo se po nekakšnem kolovozu, ki je videti kot nekakšno korito. Višje še enkrat prečkamo cesto in nadaljujemo po shojenem kolovozu. Preseneti nas tabla, da je pot »začasno zaprta«, a shojeni del gre mimo markacij, malce bolj levo in višje doseže cesto, ki jo kmalu spet zapustimo. Nadaljujemo po kolovozu, gremo višje mimo lične kapelice in dosežemo cesto, ki sicer pelje na Uskovnico. Od tu dalje gremo kar po cesti. Ko dosežemo prve hiške na Uskovnici, smo hitro na križišču, kjer gremo desno proti Koči na Uskovnici. Sledi malce strmejši vzpon po cesti, ko nas markacije usmerijo levo proti Koči. Mimo koče se sprehodimo do kapelice Marije, kraljice miru. Trenutna podoba Uskovnice je fantastična. Prava zimska pravljica. Kulisa julijskega visokogorja da podobi še prav poseben čar. Nad kapelico je razpotje poti: levo gre pot v dolino Voje, desno proti Pokljuki, mi pa nadaljujemo naravnost, strmo navzgor po kolovozu. Pot se poravna in dosežemo še nekaj ličnih manjših hišk. Po shojeni poti, ki je poleti nekakšen kolovoz, ves čas nadaljujemo kar naravnost. Odpira se nam pogled na južno stran Viševnika, kjer vidimo velike plazovine. Pot se pretežno večji del vzpenja skozi gozd. Zadnji metri poti, ki nas pripeljejo na rob planine Konjščica, so položni, nato pa se le še čez zasnežen travnik spustimo do hišk na planini.

Planina Konjščica mi je od nekdaj delovala kot amfiteater, ki ga obkrožajo na levi strani greben Slemena, kjer je najvišja Ablanca, na desni pa južno pobočje Viševnika. Strmine, ki jih zremo pred seboj, delujejo grobo, divje, grape so videti neizprosne. Ko se usedeš pred eno od hiš, v obraz ti sije sonček, se nemo zazreš v to divjo lepoto, ki je v zimski preobleki videti še povsem deviška, je tisti občutek, zaradi katerega je tako 'fajn hodit v hribe'.

V dolino se vrnemo po poti vzpona. Glede na stanje za konec tedna so snežne razmere danes precej drugačne. Če ne drugega, do Konjščice bomo potrebovali krplje.

Nadmorska višina: 1438 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 1 / 5