Na najvišjem dimniku v Evropi

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. januar 2021 / 12:52  

Simon Margon in Katja Vidmar sta z ekipo jeseni na trboveljskem dimniku, ki je najvišji v Evropi, postavila najdaljšo umetno plezalno smer na svetu, dolgo 360 metrov. Vanjo sta se oktobra podala Korošica Janja Garnbret in Gorenjec Domen Škofic, ki sodita v sam svetovni vrh športnega plezanja, in jo uspešno preplezala – v drugem poskusu.

Vzpon na dimnik termoelektrarne v Trbovljah je bil tudi za plezalca njunega kova zelo zahteven. Smer z imenom Neverending story je bila sestavljena iz 13 raztežajev in ocenjena z 8b+. Postavljavci so uporabili okoli osemsto oprimkov in reliefov, ki so skupaj tehtali več kot dve toni. Janja Garnbret in Domen Škofic sta v prvem poskusu za plezanje na vrh potrebovala skoraj 12 ur, dosegla sta ga z več padci, zato ni bil uspešen. Drugič sta na vrh dimnika prišla po sedmih urah in pol, vse raztežaje pa sta na koncu uspešno prosto preplezala. O podvigu je posnet tudi dokumentarni film, dolg 48 minut, na ogled je od srede, plezalca sta ga v pogovoru predstavila tudi za Gorenjski glas.

Katera je bila do tega podviga vajina najdaljša preplezana smer po dolžini in po času?

Domen: V svoji karieri sem preplezal eno večraztežajno smer, tako za sprostitev, 7a+ v Monsantu v Španiji. Dolga je bila okrog 120 metrov.

Janja: Težko je reči, a v skali je bilo to verjetno okrog petdeset metrov. Časovno morda pol ure. Neprimerljivo s tem.

Sta bila ob predstavitvi projekta takoj za?

Domen: Takoj za. Večraztežajne smeri me zelo mikajo, a ker tekmujem, trenutno ni čas zato. Bo po tekmovalni karieri in v tem bom zelo užival. Da sem lahko skombiniral večraztežajno smer v postavljeni tekmovalni smeri na takšni razdalji, sem bil seveda takoj za. Ko je prišla ideja, sem vedel, da bo noro, nisem pa si predstavljal, da jo je mogoče izpeljati, sploh namestiti vse oprimke na dimnik. Noro.

Janja: Takoj sem bila za. Rada imam izzive in takšnega ne dobiš vsak dan. Obenem nisem vedela, kaj naj pričakujem.

Sta imela posebne priprave?

Domen: Sreča je bila, da je bila tekmovalna sezona. Bil sem v vrhunski formi, kar mi je prišlo prav za ta projekt. Treba pa se je bilo naučiti vrvne tehnike. To je bilo tisto, kar sva morala najbolj trenirati, da sva jo avtomatizirala in se potem lahko posvetila plezanju. Že samo plezanje je bilo zelo težko in nisi si mogel privoščiti kakšnega učenja sredi stene.

Janja: S trenerjem Romanom Krajnikom sva v tistem obdobju na treningu plezala malo več smeri. V načrtu sem imela evropsko prvenstvo v Moskvi. Trenirala sem vse tri discipline. Hkrati sem se pripravljala tako za dimnik kot za evropsko prvenstvo. Tja potem nisem šla. Vesela sem, da sem se pripravljala tako, ker drugače bi mi bilo verjetno pri tem projektu še težje.

Med plezanjem sta bila odvisna drug od drugega.

Domen: Pomagalo je, da sva se skupaj učila vrvne tehnike in sva si lahko stoodstotno zaupala. Dobro je poznati človeka, s katerim greš v nekaj takšnega, in vedeti, kako deluje.

Janja: To je bila moja prva večraztežajna smer. Nikoli me ni vleklo v to. Res je bil pravi izziv, drugače kot v skali. Vrvna tehnika je pomembna. Treba je zaupati soplezalcu, zelo pomembna je komunikacija ... Spoznaš, kako si od nekoga odvisen, od tega, da bo vse naredil prav.

Postavljavca sta postavila težko smer, ni šlo za to, da bi čim hitreje prišla do vrha. Je bila to tudi vajina želja?

Domen: Rekla sva, da hočeva imeti težko smer. Moram reči, da sem presenečen, kako dobro sta jo zadela. Težavnost je bila optimalna. Res je bilo treba vse narediti popolno, vrhunsko.

Janja: S postavljavcema smo se skupaj pogovarjali, kako težko smer si želiva. Rekla sem, da hočem imeti izziv, ne smeri, da bi samo čim hitreje prišla do vrha. Sem človek, ki potrebuje izzive. To sva tudi dobila. Vsaka smer je imela drugo barvo, druge »grife«, drug stil. Bilo je zabavno, vedno nekaj novega. Najtežji raztežaj je bil seveda meni najljubši. Morala sem dati vse od sebe, kar mi bo pomagalo tudi na tekmovanjih. Spoznaš, da četudi si utrujen in v steni že toliko ur, še vedno lahko daš vse od sebe, le glavo je treba imeti na pravem mestu. Veliko sem se naučila.

Poimenovanje stene v prevodu pomeni nikoli končana zgodba. Je bilo tudi med plezanjem videti tako?

Domen: Ime je takšno, ker je bilo res dolgo. Vsak raztežaj je bil poseben. Tudi prvi dan, ko sem bil sredi smeri že povsem uničen, me je ravno to vodilo naprej. Ob pogledu navzgor sem si rekel, kako je dobro, čeprav sem utrujen, bom zmogel, ker mi je fino. Vsak raztežaj je imel svoj stil in svoj čar.

Janja: Ko si pod dimnikom, se ti pa res zdi, da je »neverending story«. Potem ni bilo tako.

Kako je bilo stopiti na vrh v prvem poskusu?

Domen: Tako utrujen še v življenju nisem bil. Je pa bilo fino. V prvem poskusu sem sredi smeri že mislil, da nama ne bo uspelo. Borbala sva naprej. Ko sva prišla na vrh, sva bila zelo utrujena in potem sva morala še nazaj dol po stopnicah. Naslednji dan sem sicer šel delat v plezalni center, a nisem prav veliko naredil. Za vsako dobro stvar je treba plačati ceno in tukaj je bila to utrujenost.

Janja: Ko so me prvič vprašali, koliko časa mislim, da bom plezala na dimnik, sem rekla šest ur. Nisem imela občutka. Ko sva v prvem poskusu prišla na vrh po okrog enajstih urah in pol, sem bila vesela, da sem ga sploh dosegla, četudi nisem preplezala celotne smeri. Na vrhu je bil predvsem občutek zadovoljstva, ker sem naredila nekaj, česar prej še nikoli nisem. Nisem še čutila tiste utrujenosti, naslednji dan pa se nisem mogla premakniti s kavča.

Kolikokrat sta padla s smeri?

Domen: V prvem poskusu sem padel večkrat na dveh raztežajih. Pešale so mi moči, bil sem dehidriran, telo me ni ubogalo. Uspelo mi je z zadnjimi atomi moči. Vedel sem, da se bom za naslednji poskus moral res dobro pripraviti, če želim celotno smer uspešno preplezati brez padca.

Janja: Mislim, da v prvem poskusu v treh ali štirih smereh.

Strah?

Domen: Zelo sem užival, počutil sem se domače. Predstavljal sem si, da me bo zelo strah, preden sem videl dimnik. Potem sem bil povsem v plezanju, tudi pasti mi ni bil problem. Vedel sem, da je vse v redu, zaupal sem sebi in drugim in se osredotočil samo na plezanje.

Janja: Koristilo mi je, da sem nekajkrat padla in videla, da se mi nič ne more zgoditi. Tako sem premagala strah.

Kako bi opisala sam napor: v smeri več ur, jedla in pila nista veliko, ni stranišča ...

Domen: Oba skupaj sva imela dva litra vode in nekaj čokoladic. Ko je bila nuja, sem opravil tudi malo potrebo. Navijačev spodaj k sreči ni bilo. (smeh) Napor je relativna zadeva. Težko je reči. Treniram praktično vsak dan že zadnjih dvajset let. To je bil eden izmed večjih naporov.

Janja: Jaz pa na »stranišče« na dimniku nisem šla. (smeh)

Kakšen je razgled z najvišjega dimnika v Evropi?

Domen: Na njem sem bil prvič. Razgled je dober, je pa z marsikje boljši. Dimnik je z razlogom postavljen, da gre dim ven iz doline, vse okrog je planota. Prideš, kot bi prišel iz luknje. Je pa nor občutek, ko vidiš, kje si. Če bi bil takšen dimnik na Gorenjskem, bi bilo pa »hudo«.

Janja: Tudi jaz sem bila prvič na njem. Pogled je lep. Ko veš, kaj si preplezal, je pa še toliko lepši.

Postavitev je bila narejena samo za to priložnost, dimnik je že v prvotnem stanju.

Domen: Škoda, da ni ostalo. Če bi se dalo, da bi bila smer še drugače postavljena in še težja, bi sploh še šel. To bi bil nov izziv. Škoda, da še drugi ne morejo tega poskusiti. Je pa dejstvo, da je stvar zelo kompleksna in zahtevna.

Janja: Glede na to, kakšna atrakcija je bila, bi bilo po eni strani super, da bi smer pustili, da bi še kdo drug poskusil in videl, da to ni bilo samo za šov. Oba sva vrhunska športnika, med najboljšimi plezalci na svetu. Ne rečem, da ne bi še kdo preplezal, je pa bilo res težko.

Uspešna sta bila v drugem poskusu.

Domen: Imela sva veliko srečo. Z drugim poskusom se je vse sestavilo optimalno. Vse se je poklopilo. Dvomim, da bi bilo lahko kdaj še bolje. Mislim, da so bili med prvim in drugim poskusom štirje dnevi, dokaj malo. Po prvem dnevu sem rekel, da za regeneracijo potrebujem teden dni časa, da začnem sploh razmišljati, da grem še enkrat. Nekaj je bilo težav z vremenom in se je bilo temu treba prilagajati. Mislim, da je pomagalo, da sem se spomnil, kako izjemen je ta projekt, kako zelo si želim splezati gor, telo je ubogalo in se regeneriralo prej.

Kaj pomeni ta podvig?

Domen: Pomeni, da se da vse, če se hoče. Imel sem trenutke, ko sem šel kar precej preko sebe. Ker je bilo tako dobro, sem se prepustil, pozabil na kakšno bolečino. To mi bo pomagalo za marsikaj.

Janja: Tudi ko si utrujen, lahko iztisneš iz sebe maksimum.

Še kakšen izziv v načrtu?

Domen: Takoj sem za, ideje pa še ni.

Janja: To je bila najboljša izkušnja: najvišji dimnik v Evropi, bolje od tega skoraj ne more biti. Morda se bom po zaključku kariere lotila česa podobnega – ne kot projekt, bolj za dušo.

Letošnji izzivi?

Domen: Pripravljam se na sezono. Upam, da tekme bodo. Vsake posebej se veselim. Maksimalno bom užival. S konkurenco že dolgo nismo imeli stika.

Janja: Glavni cilj so seveda olimpijske igre. Priprave potekajo odlično. Krepim moč, hitrost, vzdržljivost ...

Domen, kako kaže s plezalnim centrom v Vrbnjah?

Zaključujemo visoko steno. Manjka še okrog trideset kvadratnih metrov. Plezalne površine bodo potem zaključene. Nato bo treba dokončati ojačitve in varovalne točke, namestiti oprimke in zaključiti preostali del centra ... Pa malenkosti, ki se nikoli ne končajo. Računam, da bi bil konec maja center že lahko operativen.