Spoznala sta se v kinu

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 27. januar 2021 / 10:51  

Pred šestdesetimi leti sta 21. januarja usodni da dahnila Antonija oziroma Tončka Ceferin in Jože Tolar iz Martinj Vrha nad Železniki. To je bil dan, ko sta se vzela najstarejša hči s kmetije, kjer se je po domače reklo Pr' Marenkovc, in najstarejši sin s kmetije Pr' Salonc, kjer danes Tolarjeva tudi živita.

Tončka, primožena na Jožetovo kmetijo, je sicer doma iz sosednje vasi Potok. Izvemo, da kmetija Pr' Salonc leži ravno na sredi razpotegnjene vasi Martinj Vrh, ki po površini lahko konkurira Davči, kmetija pa sodi pod župnijo Zali Log.

Zakonca Tolar sta oba odraščala na kmetijah in oba sta bila najstarejša otroka. Pri Tončki, ki se je pred poroko pisala Ceferin, so bili štirje otroci, pri Jožetu pet.

»Dvaindvajset let sem bila stara, ko sem se omožila,« pravi Tončka, ki danes šteje 82 let, soprog pa je štiri leta starejši od nje. »Spoznala sva se v kinu,« nadaljuje. »S prijateljico sva šli radi v kino v Železnike. Ata je na tomboli v Ljubljani zadel kolo, ki smo ga potem z največjim veseljem uporabljali otroci. Tako sva šli v kino vedno s kolesom. Peljala sem jo na 'štangi'. Enkrat sva se ravno odpravljali s predstave domov, ko se je ob nama ustavil Jože, češ kaj bi se 'matrali', bo on peljal prijateljico. Mimogrede pa ga je zanimalo, ali bova naslednjo nedeljo ponovno šli v kino. In tako se je začelo …« Tončka se smeje spomni, da dvorana ni bila velika in tudi stolov ni bilo. »Smo kar dve uri stali med gledanjem filma,« pripomni.

Tolarjeva se razgovorita okoli dvorjenja, zanimivo pa je bilo, da Jože Tončke doma ni predstavil tako rekoč do zadnjega. Pravzaprav je komaj mesec dni pred poroko videla kmetijo, kamor naj bi se primožila, ter spoznala taščo in tasta. »Par sva bila pa že kaki dve leti,« reče. Jože se samo tiho namuzne.

V zakonu imata Tolarjeva sedem hčera. Tončka navihano: »Dvajset let smo jih 'kupovali'. (smeh) Najstarejša bo letos stara šestdeset, najmlajša pa štirideset – tako da bosta skupaj sto.« Imata 13 vnukov in štiri vnukinje ter tudi že eno pravnukinjo. »Doma so sedaj štirje fantje,« vskoči v razlago hčerka Jožica, ki živi z družino v isti hiši in se je rodila šesta po vrsti. »Glede na to, da smo bila sama dekleta, je sedaj med vnuki precej fantov,« pove in doda, da je januar pri njih pravi rojstnodnevni mesec, saj sta v nedeljo praznovala še dva vnuka: eden je bil star 18, drugi pa 14 let.

Tončka je bila vedno gospodinja, medtem ko je Jože nekaj časa delal tudi kot vratar v Alplesu, sedaj pa že vrsto let uživata zasluženi pokoj. Tončka je še vedno zelo aktivna. Rada plete, skrbi za pujsa, kokoši, njivo, grabi listje, vsako soboto peče kruh in ob nedeljah se redno po kosilu odpravi na sprehod. Ponosno pove, da ima dovolj energije in da pri njenih letih nima nobenih zdravil. Jože doda, da on jih sicer ima, a so bolj »nedolžne sorte«. Njemu le kolena in kolki nagajajo, tako da si pri hoji pomaga z berglami. Ima delavnico, ki je njegov svet. Prej je veliko »tišlaril«, sedaj plete košare, česar se je naučil od očeta. Izdelki sami takoj dajo vedeti, da je mojster izjemno natančen. Pa rad bere. Nekatere revije so pri hiši že zelo dolgo, ravno tako knjige določenih založb in časopisi. Ljube so mu zgodovinske teme.

Ko sta Tolarjeva praznovala zlato poroko, je bilo veselo, povesta. Tokrat je situacija drugačna. Tončka si je želela, da tudi šestdeseto obletnico poroke obeležijo, zato so se z družino odločili, da vse skupaj prestavijo na poletje. Sicer pa pred domačo hišo Pr' Salonc stoji mlaj, na katerem se bohoti napis Živela diamantna poročenca, za kar so poskrbeli vnuki in zet. Tončka se nasmehne, da je bil mlaj zanjo vseeno presenečenje – do zadnjega namreč ni vedela, kaj s tako vnemo fantje delajo na dvorišču.

Dan po obletnici sta se zakonca Tolar s pomočjo aplikacije Zoom srečala tudi z drugimi hčerami. »Ena živi v Ljubljani, ena v Celju in štiri v Železnikih,« pojasni Tončka. »Mami pogreša stik, druženje,« jo dopolni Jožica. Tončka pritrdi in iskreno sklene, da zelo pogreša tudi izlete z Gorenjskim glasom, ki se jih je v preteklosti izjemno rada udeleževala.