Sledi svojim sanjam

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. januar 2021 / 10:00  

»Vedno povem, da sem iz Banjaluke. Nato morda dodam, da iz srbskega dela Bosne. Sicer pa sama zase rada rečem, da sem alpska Srbkinja,« pove Tamara Levičnik, zdravnica, specialistka dermatologinja v Splošni bolnišnici Jesenice, ki že petnajst let živi in dela v Sloveniji.

Migranti znotraj Evropske unije, zlasti tisti, ki prihajajo iz držav zunaj EU, imajo med pandemijo covida-19 pomembno vlogo pri tem, da za družbo pomembni sektorji delujejo naprej, so tik pred novim letom ob svetovnem dnevu migrantov posebej poudarili na Slovenski karitas. Med njihovimi zgodbami je k sreči tudi nekaj takšnih, ki jim lahko rečemo zgodbe o uspehu. Eno od teh pripoveduje Tamara Levičnik, zdravnica dermatologinja iz Splošne bolnišnice Jesenice. V Slovenijo je iz Bosne in Hercegovine kot mlada specialistka prišla pred 15 leti.

Kaj vas je takrat prepričalo, da je čas za odhod?

Razlogov je bilo več, prvi pa stanje zdravstvenega sistema v Bosni, ki bi se lahko končalo z družinsko tragedijo. Mesec dni po tem, nisem še dopolnila trideset let, sem opravila specialistični izpit, druga v svoji generaciji. A moje mesto me kot specialistke ni potrebovalo, službe v Kliničnem centru zame ni bilo. Tedaj sem dobro premislila, odtehtala vse pluse in minuse in se odločila, da poskusim v Sloveniji.

Kakšen je bil tam odnos do tujcev? Ste se spraševali, kakšen bo do vas v Sloveniji?

Iskreno: ne. Pred 15 leti je bilo v mojem mestu, Banjaluki, več priseljencev iz drugih mest, zaradi vojne. Tujcev v dobesednem pomenu ni bilo veliko. Bosna je vedno bila emigrantska, ne imigrantska dežela. Moj odnos je bil do vseh približno enak kot danes. Kdor je človek, ne glede na karkoli, je pri meni dobrodošel. Nisem pa preveč marala tistih, ki se niso hoteli »vključiti« v sistem življenja Banjaluke. Kakšen bo odnos do mene tukaj, res nisem razmišljala. Vedela sem le, da moram poskusiti uspeti. Pa kar bo, bo. Vso energijo sem vložila v to.

Kakšna je bila pred petnajstimi leti Slovenija v očeh običajnega človeka v Bosni?

Velika. Napredna. Čista. Precej pred nami ... To so bile prve asociacije, ko sem prišla. Kasneje je bila moja mama ob svojem prvem obisku tu najbolj navdušen nad tem, da ima vsaka hiša urejeno fasado. Se pa dobro spomnim, da so mi pred odhodom govorili, da se tu ne bom dobro počutila, ker da so Slovenci bolj hladni kot mi. Takrat sem odmahnila z roko, a se mi je kasneje res zgodilo, da se v določenem obdobju tu nisem počutila dobro. K sreči ni trajalo dolgo. Prišla sem v bolnišnico, kjer delam, in v trenutku zadihala, ustvarila svoj mali mikrokozmos, se sprostila in začela svojo pot.

Kaj je bilo ob prihodu najtežje?

Jezik. Ampak ko sem zbrala pogum in spregovorila, sem videla, da mi dobro gre in da se mi ne smejijo. Čeprav se seveda sliši moj naglas. Tega ne morem dokončno odpraviti, kljub trudu. Še danes določeni pacienti ob pregledu ugibajo, od kod sem. Ob prihodu v Slovenijo sem se sicer vpisala na tečaj za tujce na Filozofski fakulteti, zdelo se mi je, da bom le tako uspešno vodena skozi jezik.

Se pa strinjate, da je komunikacija zelo pomembna, ne gre zgolj na ravni jezika ...

Najprej je nasmeh (ki se zdaj skozi masko ne vidi) in dobro jutro; pa vprašanje, kaj bo dobrega ... Nato se počasi začne pogovor. Podobno kot zdravniki so tudi pacienti med seboj različni, ampak z večino imam zelo lep odnos. So tudi takšni, ki so zahtevni, odrezavi, celo nesramni ... In mi odvzamejo kar dosti energije. A najbolj pomembno je, da zaupajo, da bom dala svoj maksimum, ko gre za njihove težave, tako po človeški kot po strokovni plati. Ko to začutijo, gre odnos v smislu reševanja težav brez težav.

Kaj vam je v tu najbolj všeč?

Narava. Dejstvo, da so tu hribi, jezera, morje, mesta ... Vse je na enem mestu. Čistoča dežele in spoštovanje praktično vseh prebivalcev do narave. Pa prekmurska gibanica in skupina Siddharta, ha ha ha.

So vaši doma ponosni na vašo kariero v tujini? Se pogosto vračate v Bosno?

Seveda. Mama pa sploh. Zdaj obiskuje tečaj slovenščine v Banjaluki in tudi tam včasih sliši kako pohvalo o meni kot zdravnici, kar jo zelo razveseli. In tedaj poka od ponosa. Žal zaradi trenutnega stanja že dolgo nisem bila doma, običajno pa grem dva- do trikrat na leto, med počitnicami. In tudi to se dogaja, da imam slovensko besedo na jeziku prej kot besedo v svojem maternem jeziku in si moram vzeti nekaj sekund ter pobrskati po svojih sivih celicah, da se spomnim besede v srbščini.

Kaj bi danes kot strokovnjakinja z lepo kariero in kupom izkušenj svetovali mladi zdravnici Tamari, ki je iz Bosne prišla v Slovenijo?

Draga sestra, samo pogumno najprej, sledi svojim sanjam. Ne odnehaj, karkoli se zgodi. Ne ustavljaj se. Ne oziraj se nazaj, le glej naprej in nadaljuj. Vsak trud se na koncu poplača ...