Črtomir Frelih skupaj z lisicami pozdravlja iz svojega likovnega »brloga«. / Foto: Mojca Juriševič

Lisice povedo, česar mi ne upamo

Lansko pomlad smo v Gorenjskem glasu objavili nekaj risb z lisičje navihanimi domislicami in iskrivimi modrostmi, za katere navdih njihov avtor, to je slikar, grafik in profesor na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani Črtomir Frelih, običajno išče kar v vsakodnevnem prepihu aktualnega časa. V izteku leta je izbor risb slikarjevega druženja z lisicami v založništvu Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov izšel v knjigi umetnika s preprostim naslovom Lisice.

Umetniku so lisice že dlje časa eden njegovih ustvarjalnih izzivov. S pomočjo teh malih prebrisanih gozdnih živali gledalcu pripoveduje svoje likovne zgodbe, s katerimi hkrati izraža lastna razmišljanja o času in prostoru, v katerem živimo. V zadnjem letu, odkar se spopadamo s pandemijo in življenje v marsičem prilagajamo vsemu, kar nam ta posredno narekuje, se je Črtomir Frelih spoprijateljil z lisičjim parom, s katerim se tako rekoč vsakodnevno druži.

»Lisičje domislice so risarski sprehodi, odmik od običajnega likovnega premišljevanja o resnih vsebinah k resnemu likovnemu premišljevanju o smešnih stvareh. Praktični interes za humor je pri meni že dolgo navzoč, že od osnovne šole sem plačujem davek zanj,« o svojih likovnih miniaturkah, risbah v (lahko bi rekli tudi) stripovski maniri, pojasnjuje slikar. Ob lanski pomladni objavi v Gorenjskem glasu je med drugim dejal, da običajno pozno zvečer ne odhaja več v atelje, ampak se ob Facebooku sprosti z risanjem lisičjega para. »Objavljam namreč izključno na Facebooku – direktno, brez uredniških intervencij, ki jih poznajo drugi mediji,« je dejal; in da se ob risanju sicer ne krohota prav dosti, ker dileme, ki si jih zastavlja, niso prav nič preproste, čeprav rezultati tega navzven k sreči ne kažejo. »Vsaj za bolj uspele risbice verjamem, da prenesejo še drugo ali tretje branje,« je takrat še razmišljal. Njegove misli so v izteku leta »meso postale«, saj je ob razstavi v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani – ta je bila za širšo javnost glede na priporočila ob pandemiji na ogled zgolj ob sproščanju ukrepov – v njihovem založništvu izšla tudi knjiga izbranih risb z naslovom Lisice.

Od aktualnih dogodkov do večnih misli

Lično oblikovana knjiga umetnika ima kar 328 strani, ob uvodnem nagovoru avtorja sta besedili k izdaji prispevala še Judita Krivec Dragan in Jurij Selan, osrednji del pa je seveda 155 izbranih reproduciranih risb. Glede na to, da je tovrstni izbor enkratno dejanje – ko so risbe natisnjene v knjigi, ni več poti nazaj –, nas zanima, po kakšnem konceptu je avtor deloval, je bila to aktualnost, morda tematski sklopi ... »Izbiral sem take risbe, ki ne potrebujejo kontekstualnega pojasnila ali poznavanja trenutne domače scene in dogodkov. Knjiga ostane, ko se spomin na dnevne peripetije že umakne. Deloma pa je namenjena tudi tuji javnosti, pri kateri sploh ne morem računati na poznavanje konteksta. Teksti so namreč prevedeni tudi v angleščino,« pojasnjuje sogovornik in poudarja, da posebnih tematskih sklopov ni delal. »Sem se pa za uvod pošalil iz besede Eu-ropa in nekdanjega praznika dneva mladosti, ki je sedaj samo še za 'tastare'. Na koncu sem predzadnjo risbico posvetil lepemu slapu Grmečica, z zadnjo pa napovedal, da morda kljub vsemu še ni konec objav, saj na izjavo: »Sploh ne govorim več s tabo,« sledi odgovor: »Ja, slišim.« Med tem okvirom pa gre za tematike vseh vrst, od dnevno aktualnih do filozofsko večnostnih, bodisi iz zasebnega bodisi iz javnega življenja.«

Koliko mu je druženje z lisicami v zabavo, oddih in koliko v želji komentirati čas in prostor, v katerih živimo, ter dogodke ob tem, sledi vprašanje iskrivemu slikarju, ki pove, da je pri tako široko propagiranih risbah komaj verjeti, da gre za neke vrste njegov umik od aktualne stvarnosti. »S tem, ko jo komentiram, se tudi ogradim od nje in jo delam sebi manj pomembno, kakor se pred sabo in pred drugimi rada postavlja. Seveda gre za zabavo, ki pa mora temeljiti na dobri risbi in na primernih obratih, distanci od konvencionalnega pogleda na stvari. Javni mediji namreč skoraj v celoti odločajo o naši percepciji sveta: določajo, o čem se bo govorilo (in hkrati s tem o čem se ne bo govorilo) ter na kakšen način se bo govorilo. Zdi se, da ostane za drugačno interpretacijo malo možnosti. Razen če si lisica. Zato rad sodelujem z njimi.«

Zakaj lisice

Črtomir Frelih o tem zapiše: »Pri vseh narodih ima lisica pomembno mesto v bajkah, povestih, pravljicah. Zdi se, da je pri Slovencih tega še posebej veliko. Razlagam si, da majhen narod na križišču narodov ne bi uspeval, če bi se zanašal samo na svoje pozitivne lastnosti, marveč je bilo treba vključiti tudi druge, manj odobravane oblike vedenja. Seveda pa se s tem ni lepo hvaliti, zato na to občutljivo mesto raje postavimo drugega. V lisičjih zgodbah bi v resnici morali nastopati ljudje, če to ne bi bilo grdo, nemoralno, nespodobno ali celo nevarno. In tako lisice lahko povedo marsikaj, česar si sami ne moremo privoščiti. Nobene zvestobe ni v teh šalah in tudi nobene ideološke uporabnosti. Če pa le sprostijo kakšno napetost, ugriznejo dolgčas, prelisičijo zlobo, potem si zaslužijo nekaj naše pozornosti. Ne čisto zadnji vir so spomini na zgodbe mojega očeta, sproti izmišljene za večerne potrebe, v katerih so lisice na svoje zvite načine pred spancem poravnale vse, kar se je čez dan skrivilo.«

Kot dodaja Frelih, mu je sicer ljubši manj agresiven humor, ki izvablja smeh, kakor ga doživljamo ob žgečkanju; dovolimo, da drugi vstopi v naš intimni prostor in izvaja akcije, ki bi jih od neznanca imeli za agresivne. Meni, da »benigna agresija« tako poteka s privoljenjem in je mogoča le z drugim; da se sam z žgečkanjem ne more pripraviti do smeha. Zato tudi lisice na njegovih risbah praviloma nastopajo v parih.

Če je sprva risbe namenjal predvsem svoji strani na Facebooku, so te v knjigi zdaj dobile nekakšno trajno zatočišče. Kako sam vidi knjigo kot medij za risani humor? »Knjiga umetnika je drug medij kot knjiga. Izumili so ga slikarji, fotografi za predvsem likovno, vizualno pripoved, kjer beseda samo gostuje – če sploh. Neke vrste zahtevnejša slikanica za odrasle je, če poenostavim. Že v klasični knjigi se slika dobro počuti, saj se je v njej razvila ilustracija, ki so ji pred tem rekli knjižno slikarstvo. To je odličen medij, ki omogoča uporabo vseh možnosti sodobnega oblikovanja in tiska. Kot izrazito 'prenosni' artefakt ima precej drugačno življenje kakor stenska ali štafelajna slika. Za razliko od Facebooka (ki je po svoji naravi bližje prastaremu svitku kakor kasnejšemu kodeksu) je zaporedje fiksno, večje so možnosti primerjav posameznih strani, materialna prisotnost je večja. To, da knjigo (umetnika) držimo v roki, je njena temeljna prednost pred fluidnimi mediji.«

Risb še za štiri knjige

Umetnikova risarska frekvenca je tri do pet risbic na dan, kakšno urico zjutraj in še toliko zvečer. Ima torej ob pogostem druženju z lisicami ob izidu knjige težave z morebitnim novim izborom? »Če ocenim, da je dnevno vsaj ena risba zadosti dobra, je moj izplen približno dvajset odstotkov, kar bi pri zalogi, ki se je nabrala, zneslo za še štiri knjige 'užitnega' materiala. Ampak za sedaj mi zadošča ta knjiga in pa sprotno objavljanje na Facebooku. Okrog knjig je vedno en organizacijski cirkus, finance, roki, dogovarjanja …, da potem človeka skrbi za čisto neke druge stvari, ki so po svoji naravi za umetnika obrobne, odvečne, moteče,« zadovoljen s prvimi Lisicami pojasni Črtomir Frelih. »Hvaležen sem sodelavcem in sodelavkam Juditi Krivec Dragan, Petri Kosi, Alešu Sedmaku, Olgi Butinar Čeh, ZDSLU, KD Franc Bernik Domžale in Ministrstvu za kulturo RS, ki so botrovali projektu.«

Lisice, ta pravi mali zaklad bohinjskih modrosti, kot je bilo poudarjeno ob izidu knjige in predhodni razstavi v Ljubljani, bodo svojo pot v kratkem nadaljevale – seveda odvisno od možnosti, ki jih dopušča čas epidemije – z razstavo risb in predstavitvijo knjige v Galeriji Domžale, kot dodaja »risarski lisjak« pa so stekli pogovori za podoben dogodek tudi v Bohinju. »Lisice se tako nekako po ovinku, po daljšem času vračajo na obisk v svoje rodne kraje,« še namigne. Črtomir Frelih je namreč po rodu iz Nomenja, zdaj pa živi in ustvarja v Radomljah.

Oddajte svoj komentar

Kranj 4°

pretežno jasno
vlažnost: 76 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-5/14

četrtek

-1/13

petek

-4/6

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

OBVESTILA / Kranj, Cerklje, 6. marec 2021

Zbora članov prestavljena

 

 
 

 

 
 
 

Dediščina, ki mi je dala moč / 08:57, 4. marec

Takih, ki pri maši sedijo v prvi klopi se je najbolj bati..

Več okužb v nekaterih gorenjskih občinah / 08:49, 4. marec

V Nemčiji in Avstriji že ugotavljajo, da ukrepi niso smiselni, ker so ljudje naveličani in ne upoštevajo več...

»Poleti čudovito, če ne smrdi« / 06:51, 4. marec

Postaviti moderno termoelektrarno/toplarno kot v Celju, ki uporablja za gorivo obdelane komunalne odpadke, pa bodo imeli Jeseničani toplo vodo in elektriko namesto smradu.

Bitka za regijsko bolnišnico / 06:39, 4. marec

Ma kakšna Radovljica ne me hecat no. Če ima stroka vsaj malo besede kje bo stala nova bolnišnica, je edina logična lokacija MO Kranj. Zgornj...

Za Jesenicami stojijo kot eno / 06:39, 4. marec

Ma kakšna Radovljica ne me hecat no. Če ima stroka vsaj malo besede kje bo stala nova bolnišnica, je edina logična lokacija MO Kranj. Zgornj...

O lokaciji bolnišnice stroka, ne ulica / 06:39, 4. marec

Ma kakšna Radovljica ne me hecat no. Če ima stroka vsaj malo besede kje bo stala nova bolnišnica, je edina logična lokacija MO Kranj. Zgornj...

Nova bolnišnica / 06:37, 4. marec

Ma kakšna Radovljica ne me hecat no. Če ima stroka vsaj malo besede kje bo stala nova bolnišnica, je edina logična lokacija MO Kranj. Zgornj...