Od domačega kruha do potic in piškotov

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 6. januar 2021 / 15:59  

Špela Tomažin je 61-letnica, doma iz Bukovščice, ki je s soprogom »do kruha spravila« pet otrok, sama pa tudi delno živi od peke kruha, peciva in potic. Peče na tradicionalen način, v krušni peči.

Kranj – Dinamična, nasmejana, mladostna. Takšna je Špela Tomažin, ki sicer izhaja iz znane rodbine Ivana Tavčarja. Ta je bil stric njenega starega očeta.

V Bukovščico se je Špela primožila.

Predana peki

Prvi vtis, ki ga dobi posameznik, ko zagleda Špelo na stojnici, je, da je povsem predana peki. Ljudje jo najbolj poznajo po kruhu. Pa po poticah in pecivu.

Za vsakogar najde prijazno besedo. Strankam potrpežljivo pojasnjuje, kaj vse je v njenem hlebcu kruha, ki v bistvu nastaja po navdihu. O recepturah Špela ne razmišlja preveč. Testo še vedno zamesi na roko in se nasmehne, da se včasih vpraša, ali je nora, ker to še vedno počne ročno. Očitno ni, saj ljudje z veseljem kupujejo njen kruh, doda.

Morda zato, ker je zelo pozitivna, gospodinjam, ki jo sprašujejo, kaj je šlo narobe pri kruhu ali potici, da jim ni uspelo, vedno reče, da verjetno nič. Ne uspe zmeraj, jih mirno potolaži. »Za oči že mora biti, to je res, a načeloma je pomembno, da je dobro,« je njeno merilo.

Še danes je hvaležna, da jo je Marija Bogataj oziroma Marica Bogatajeva s kmetije Pr' Petelin, kot jo imenuje Špela, prepričala, naj poskusi, da ji bo šlo, ko je pri 39 letih kolebala, ali bi se lotila peke kruha za prodajo.

Veselje do peke je imela vedno, se pa še živo spominja, kako je stara mama včasih pekla flancate, in ko sama mesi testo, velikokrat v rokah prepozna gibe svoje mame.

Šola za življenje

Špela Tomažin se tudi z veseljem spominja, kako je bilo, ko je obiskovala takratno gostinsko šolo v Šentjurju pri Celju, kjer se je naučila vsega: od opravil v hlevu in na vrtu do kuhe. Res je bila to šola za življenje, pravi. Ogromno se je naučila. Taka šola bi prišla prav današnji mladini, meni.

Po poroki je kakšni dve leti hodila v službo, potem je ostala doma. V zakonu sta s soprogom, ki je sedaj žal že nekaj let pokojen, vzgojila pet otrok, tako da ima Špela danes tudi že 16 vnukov. Zanima nas, ali potomci kažejo kakšno posebno veselje do peke kruha, pa se zasmeje, da niti ne, ga pa z veseljem jedo. So pa zrasli ob peki, tako da ga znajo speči zase; in tudi kuhanje jim ni tuje, še pove.

Kruh imajo ljudje radi

Na začetku je bila Tomažinova del skupne blagovne znamke Babica Jerca in Dedek Jaka, potem se je odločila za samostojno pot. Pred epidemijo smo jo lahko srečali na vseh večjih sejmih na Gorenjskem in širše. V Ljubljani na Gornjem trgu je bila tržnica, kjer je bila s stojnico redno prisotna in so veliko njenih izdelkov pokupili turisti. Najti jo je bilo moč tudi na Kostanjevem pikniku v Besnici in na Srednjeveški tržnici v Radovljici. Sedaj jo lahko srečujemo na stražiški tržnici in ob sobotah dopoldne na stojnici na Glavnem trgu v Kranju, če seveda tržnici sta. Ima redne stranke, pravi, pa tudi kakšen odide, a pridejo mlajši za njimi.

Bel, polbel in ajdov kruh – s tem je Špela začela. Ima tudi takega s semeni, vendar je ta na začetku vseboval precej manj semen, kot jih sedanji. Uporablja le vodo, kvas, sol in moko. V njenem kruhu ne boste našli konzervansov. Razloži: »V enem imam recimo lan, sončnice, ajdovo kašo, ovsene kosmiče, ajdove luščine z malo ajdove moke. Potem sta tu bel in polbel s suho čebulo in lanenimi semeni. Polbelega z lanom imajo ljudje sploh radi. Teman, polbel je mešan z rženo moko; v polbelega z ajdovimi luščinami in ajdo pa dam recimo še lanena semena, in čebulo v drugega. Potem dam v polbelega orehe ... Pečem sicer več vrst kruha, a vrste testa so le štiri. Poskušala sem tudi s pirino moko, ampak mi ne uspe. Sredica se ne speče, je pa res, da ljudje največ posegajo po belem in polbelem kruhu.«

Po domače nam opiše, kakšen kruh želijo njene stranke: »Un'ga ta dobrega bom, pravijo. Ker'ga, vprašam. Tistega, ki ste mi ga zadnjič dali za probo, rečejo.«

Načeloma Špela proda veliko kruha, decembra pa potem tudi potice: orehovo, rozinovo, pehtranovo, makovo in lešnikovo. Slednje letos ni spekla veliko.

Pa da proda veliko ocvirkovke, še doda. Pri tem strankam takoj pove, naj jo pogrejejo, preden zagrizejo vanjo. Nekateri pa imajo radi tudi osja gnezda. »Obrnjena osja gnezda.« Na kratko opiše postopek: »Potico zvaljaš, namažeš, zaviješ in zrežeš na koščke. Namesto da bi pustil štrukelj, obrneš na 'kontra' in konec, ki je zavit, spodaj potegneš ven ter dobiš osje gnezdo.«

Izvemo še, da različnih ocenjevanj ne mara, največ ji pomenijo zadovoljni obrazi strank.