Ko delaš predstavo, je vedno zdaj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 5. januar 2021 / 09:57  

Vesna Jevnikar je v zadnjih letih v Prešernovem gledališču oblikovala niz izstopajočih igralskih stvaritev. V minuli sezoni je navdušila v vlogi Helene Alving v drami Strahovi Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice, za katero je prejela nagrado julija.

Skoraj leto dni bo, odkar ste zadnjič v osnovni postavi drame Strahovi stopili na oder Prešernovega gledališča v vlogi Helene Alving. Kako daleč so za vas Strahovi? V tem letu se je namreč zgodilo marsikaj ...

Včasih so bila leta precej krajša, kot je letošnje s pandemijo in vsem, kar se ob tem dogaja. Imam občutek, kot da se je čas raztegnil v neskončnost in so Strahovi res postali strahovi. Upam, da se kot predstava še niso zaključili, saj si vsi želimo, da bi ta spet oživela, ko se bodo stvari uredile. Žal smo doživeli tragični smrti igralskega kolega Petra Musevskega in režiserja Igorja Vuka Torbice. Predstavo smo obnovili, namesto Petra je vstopil Matjaž Tribušon in pozno poleti smo Strahove znova odigrali, gostovanje v tekmovalnem programu Borštnikovega srečanja, ki je bilo odpovedano, pa je odpadlo.

Tako me od premiere naprej spremlja sladko-grenak občutek. Vsakič so se pojavile neke negativne zunanje okoliščine, kot da bi res izpustili strahove iz omare. Ali kot reče Alvingova: »Kot, da je moje življenje omara, v katero sem leta in leta spravljala okostnjake, ki so zdaj naenkrat planili ven.«

Govoriva o grenkobi in sladkosti odlične predstave ...

Strahove smo naredili zelo natančno do zadnjega detajla. Že med študijem – v gledališču so vzporedno potekale vaje za dve predstavi, zato smo vadili v dvorani na Primskovem – so bile ob zahtevnih tehničnih okoliščinah vseskozi neke zunanje zadrege. V ekipi pa je potekal močan tok, ki se kot reka ulije in podira pregrade, kar se je potem poznalo tudi v predstavi. Režiser nas je odlično vodil in nam igralcem puščal ogromno igralske svobode. Igor je bil človek z resnično veliko karizmo in Strahovi so ena tistih predstav, za katere rečem, da me je življenje nagradilo, da sem smela biti zraven.

Koliko je odvisno od celotne ekipe, da igralec lahko naredi presežek v svoji vlogi?

Dobra klima v ekipi je zelo pomembna, a ta ne uspe vedno. Tako kot vsak teden kuhaš govejo juho, pa je en teden dobra, drugi pa ne.

Po istem receptu ...

In z istim kuharjem v istem loncu. Nisem še razrešila skrivnosti, kako ista ekipa v nekem trenutku deluje, kot smo mi v Strahovih – kot dobro namazan stroj, kjer ni zrna peska med kolesjem, kdaj pa ne gre in ne gre. Tudi zato je gledališče tako magično, ker je odvisno od pravega trenutka. Znana je krilatica, da je treba življenje živeti zdaj – ko v gledališču delaš predstavo, je vedno zdaj. Pri Strahovih smo očitno ujeli ta pravi trenutek.

Ko smo izvedeli, da bomo predstavo igrali za steklom in z mikrofoni, sem imela pomisleke, saj tehnike ne maram preveč, a sem v nekem trenutku vse to obrnila sebi v prid. Mikrofon mi je omogočal, da sem lahko govorila bolj intimno in tiho, kar je v gledališču redkost.

To se vidi tudi v vaši igri, nagrajeni z julijo. Da je vloga Helene Alving eden od vrhuncev vašega igralskega ustvarjanja in hkrati eden izmed presežkov igralskih vlog kranjskega gledališča, preberemo v obrazložitvi k nagradi. Je bil študij vloge v čem poseben?

Moram reči, da ne, kar pa me je presenetilo. Gospa Alvingova je sicer daleč od Vesne Jevnikar, ampak skupaj z režiserjem mi je uspelo najti neke vrste transfer, kot bi rekli v gledališkem žargonu, in sem znala nekaj svojega vnesti v lik, v dušo te ženske. Že od vsega začetka sem jo videla kot nemočno in razočarano žensko, ki je v imenu nečesa zunanjega celo življenje sebe postavljala na drugo mesto – da je treba biti spodoben, vse v družini mora navzven delovati. Alvingova si je enkrat samkrat dovolila biti taka, kot je. Še takrat je bila s strani pastorja zavrnjena, a je vseeno vztrajala v svoji družbeni vlogi. Vseskozi sem se spraševala, kakšne posledice mora to pustiti v človeku. Ugotovila sem, da človek velikokrat v življenju neke stvari počne samo zato, da jih pač počne, in o tem ne razmišlja več. Vrh drame je, ko se ona zave, da gre ponovno na isto kolo, in zato sestopi. To se mi zdi izjemna moč te ženske, da si drzne na koncu biti ona sama – ne glede na posledice. Kar je v življenju največkrat najtežje, saj nas je vedno znova strah posledic.

Koliko vloge v gledališču odsevajo v siceršnjem življenju igralke? Najbrž ne bi bilo slabo, da bi vsi imeli priložnost »odigrati« nekaj takih vlog.

V psihiatriji niso zastonj ugotovili, da psihodrama pomaga pri duševnih težavah. Igra te enostavno prisili razmišljati izven svojega siceršnjega okvira, svojega karakterja in dopuščaš tudi drugačne interpretacije. V življenju stvari vedno dojemaš in sprejemaš, kot jih sam vidiš, pri igranju posameznih likov pa ni tako. To včasih prinaša katarzo. V tem smislu mi je predstava ogromno dala. Ljudje, ki me malo bolj poznajo, so rekli: Vesna tole je pa …. In sem jim odvrnila: Ja, to je vloga zame. Mene je recimo ta strah Alvingove močno prežel v smislu strahov, ki jih poznamo in nas spremljajo celotno življenje.

Mar igralec vsakih toliko let potrebuje take, recimo močne vloge, kot so bile poleg Helene Alving tudi Vera v predstavi Pred upokojitvijo, Alojzija Beauvier v Dvomu, mama v Lep dan za umret?

Niti ne. Tu v Kranju sem res že zelo dolgo in vsaj vsako drugo sezono dobim eno od takih možnosti. To je za igralca zelo pomembno. Je pa res, da je predpogoj za dobro vlogo, da stojiš na odru. Ko sem se peljala na intervju, sem razmišljala o posledicah letošnjega leta, ko smo bili z nekaj izjemami in zaradi ukrepov z napol praznimi dvoranami velik del leta brez predstav. Imeli smo vaje in delo na Zoomu, a to ni to. Za igro na odru pred publiko potrebuješ igralsko kondicijo, tako kot športnik v svoji disciplini. Tu gre zahvala vodstvu gledališča, da nam daje različne možnosti za ohranjanje kondicije.

Priložnosti v Prešernovem gledališču omogoča tudi majhen igralski ansambel, saj ste igralci zasedeni v treh četrtinah predstav v sezoni.

Kar je vsekakor prednost. V Kranju se odlično počutim, pogoji dela so dobri, predvsem pa je repertoar ta, ki mi je blizu. Včasih sicer slišimo kakšen očitek o prezahtevnih predstavah, da bi ljudje želeli kaj lažjega. Mislim, da je to lažje v glavnem dosegljivo na trgu. Glede na to, da smo občinsko gledališče, je prav, da gledalcem ponudimo tudi tisto, kar na trgu finančno ne bi preživelo. Glede na to, da občina podpira gledališče pa tudi Teden slovenske drame, ne bi bilo prav, da bi zdaj obrnili ploščo. Seveda vsako leto naredimo tudi kakšno bolj komunikativno predstavo, kar ni nič narobe. Vedno pa je na prvem mestu kvaliteta.

Tudi predstava KONS: Novi časi, ki tako rekoč čaka na uprizoritev pred publiko, bo drugačna, posebna.

Predstava je že od vsega začetka nastajala v izrednih razmerah. Vsakič, ko smo začeli, se je nekaj zaprlo. Ko sem v branje dobila »kolaž« Kosovela, ki sta ga sestavila Žiga Divjak in Katarina Morano, sem bila navdušena. Kosovela sem seveda že brala, nisem pa ga poznala in prebrala tako kot tokrat. Moja prva fascinacija je bila, kako je možno, da gre za tako velik opus, kot drugo pa, kako dobro sta skozi njegove besede in pesmi zaznala pesnikov duh in mojstrsko sestavila priredbo za oder. Žiga je dejal – in še kako ima prav – da je po Cankarju, ki smo ga z njim delali v predstavi Ob zori, Kosovel logično nadaljevanje. Ko smo to gmoto teksta vsaj približno obvladali, smo se že med seboj pogovarjali s Kosovelovimi stavki. Kadar smo hoteli komentirati neko situacijo v aktualni družbi, se je našel verz, ki je perfektno označil to, o čemer je bilo govora. Pri Kosovelu gre predvsem za človeka in ta je v naši predstavi razgaljen do kosti. Res zadene.

Vrniva se k juliji in igralskim nagradam nasploh. Kaj te pomenijo umetniku?

Vsaka nagrada te poboža in ti da en lep občutek, da nekaj delaš prav in dobro. Dejstvo je, da umetnost ni matematika, v umetnosti so stvari subjektivne, in če se zgodi, da se posamične subjektivnosti seštejejo v dovolj velik kupček, pride do nagrade. Mnogokrat se zgodi tudi, da si mogoče naredil odlično vlogo, pa gre ta mimo širše javnosti. Verjetno spet velja tisto o pravi vlogi v pravem trenutku na pravem mestu. Zame je še vedno največja nagrada to, da lahko že več kot trideset let delam, kar me še vedno veseli in kar imam neskončno rada. To je nagrada življenja, vse druge pa so seveda moji bombončki in pridejo takrat, ko najbolj dvomim o sebi. Vesela sem, da se je pred leti ustanovila nagrada julija, da pri njej sodelujeta gledališče in Gorenjski glas, predvsem pa, da glasuje naša publika. Zanjo igramo in zanjo obstajamo.