Pravljična belina

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Arhiv člankov / nedelja, 3. januar 2021 / 23:09  

Struška (1944 m n. m.) – Struška je greben, ki se razteza med Belščico in grebenom Golice. Njen najvišji vrh se imenuje Veliki vrh. V trenutni zimski preobleki je priljubljeni cilj turnih smučarjev in krpljarjev. Karavanke.

Gore so se odele v belo podobo, letnemu času primerno. V zimski preobleki so gore zahtevnejše, potrebnega je precej znanja in pravilna uporaba opreme. Danes se bomo povzpeli na Veliki vrh, ki s svojimi 1944 metri predstavlja najvišji vrh Struške. Ture se bomo lotili s krpljami, kajti snega je preveč in preveč bi se nam prediralo.

Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Jesenice vzhod, kjer zavijemo desno proti Jesenicam. V prvem semaforiziranem križišču zavijemo desno v smeri nazaj proti Kranju, a v naslednjem semaforiziranem križišču zavijemo levo v smeri Javorniškega Rovta. Cesti sledimo do Doma Pristava. Če so snežne razmere ugodne, se lahko zapeljemo še malce naprej, kjer na manjšem parkirišču parkiramo, na smerokazu pa piše, da je do Pustega rovta ena ura. Hojo začnemo po makadamski cesti, kolovozu, ki v tem spodnjem delu počasi pridobiva višino. Pred dobrim tednom dni so krplje na noge romale že na začetku poti. Sledimo cesti, običajno so tudi sledi turnih smučarjev. Po približno 45 minutah nas smerokaz usmeri levo v gozd, kjer se pot strmo vzpenja. Dosežemo čistino Pustega rovta in nadaljujemo mimo dveh hišic. Na drugi strani rovta je cesta, po kateri nadaljujemo desno. A ne za dolgo, saj nas smerokaz usmeri desno v gozd. Višje ponovno dosežemo cesto. Po nekaj metrih ceste zagledamo rampo. Nadaljujemo mimo rampe po cesti in v obzir ne jemljemo niti smerokaza, ki kaže za Struško levo. Gre za letno pot. Po cesti nadaljujemo v zmernem vzponu. Odpirajo se nam lepi razgledi na Pusti rovt, ki je globoko pod nami, in na Julijske Alpe. Po cesti dosežemo Belsko planino in si pri koči privoščimo nekaj minut odmore. Od koče na Belski planini nadaljujemo v smeri smučin, ki so pred nami. Prečimo pobočje proti vzhodu in dosežemo manjšo grapo. Pozimi gre pot običajno levo od omenjene grape. Višje grapo prečimo in nadaljujemo desno, še vedno proti vzhodu. Poleti je tukaj prostran svet Struške, ki je poln ruševja. Pozimi je to prečenje bistveno bolj enostavno. Ko dosežemo greben, po njem nadaljujemo do vrha Struške, do Velikega vrha.

Najbolj enostavno je, če se vrnemo po poti pristopa, če pa želimo narediti krog in če so vidne kakšne sledi, pa predlagam naslednje: z vrha Struške gremo mimo zavetišča radioamaterjev in se začnemo spuščati po zložni grapi med dvema pobočjema. Izgubimo nekaj višine in se na drugi strani prečno povzpnemo na greben, s katerega sestopimo proti planini Seča, ki jo vidimo pod sabo. Pred nami je znamenita Rida ter greben Belščice z Vajnežem. Strmo začnemo sestopati proti planini Seča, dokler ne dosežemo kolovoza, ki se obrne nazaj proti zahodu. Po tem kolovozu, ki je prečna pot, nadaljujemo nazaj, vse do Belske planine. Če dobro pogledamo zemljevid Karavank, bomo videli, da je vrisana neoznačena stezica, ki se z Belske planine spusti do kolovoza, ki pelje v Medji dol. Sestop je strm. V zimskih razmerah svetujem, da se sestopa ne lotevamo, če pred nami ni hodil nihče, kajti če ne poznamo terena, lahko hitro zaidemo.

Dosežemo kolovoz, ki pelje mimo manjše hiške, nato pa nadaljujemo proti zahodu. Dosežemo odcep, kjer smo se pred nekaj urami začeli vzpenjati do Pustega rovta. Po makadamski cesti oz. kolovozu se vrnemo nazaj na izhodišče.

Nadmorska višina: 1944 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6–7 ur
Zahtevnost: 2 / 5