Koronavirus in mi, 10. del

Besedilo: Davor Tavčar
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. december 2020 / 22:02

Noč na dvajseti dan izolacije sem prebil v družbi s Pocestnico. V osmih urah sem podoživel pet let Benkine poti okoli sveta. Prebral sem jo v enem dihu, ob občasni glasbeni spremljavi lastnega kašlja. Opis njene poti z motorjem čez vseh sedem kontinentov, zabeljene s stalnim premagovanjem birokratskih in finančnih ovir, mi je vlila novih moči. Če je ta drobna Ptujčanka, ki je povrhu vsega še moja generacija, zmogla tako pot, bova tudi midva s Špelo zmogla en pretep z virusom!

S to mislijo v glavi sem zaprl knjigo in zbudil Špelo. »Ščije. A imamo marele za mulce?« sem jo vprašal in na podlagi njenega na pol zbujenega odgovora v pralnici našel dva pogojno uporabna dežnika.

Dvojka in Trojka sta z vremenu primernim entuziazmom odčmokotala proti šoli. Prav zavidal sem jima to svobodo! A veš, da lahko nekam greš, ne da bi te oviralo bodisi stanje lastnega telesa bodisi vladni ukrepi.

Enka in Štirka pa sta spričo karantene celega razreda doma preganjala dolgčas.

Ker sem polovico septembra preležal zaradi vnetih sinusov, polovico oktobra pa zaradi korone, se bo to resno poznalo pri družinskih financah. Skrajni čas je torej, da spet začnem delati. Spravil sem se za računalnik. Dvajset minut sem se tepel z neubogljivimi prsti, potem pa mi je na lepem pobralo vso energijo. V trenutku se mi je pot ulil iz vseh por, tresle so se mi roke. Brez Špeline pomoči se sam ne bi mogel niti odvleči do postelje.

Po 33 letih pisanja računalniških programov, včasih tudi po več kot 12 ur na dan, sedaj na lepem ne zmorem več niti pol ure resne koncentracije?! Špela je začutila moje presenečenje in stisko.

»Daj, ne sekiraj se! Ne moreš kar čez noč v staro kondicijo!« me je med preoblačenjem poskusila tolažiti. Razumsko sem si poskušal to dopovedati tudi sam. Ampak računi …

Zbudil sem se pozno popoldan. Na mizi je bila odločba MZZ, datirana s 14. 10., po kateri moram biti v obvezni karanteni od 24. 9. do 3. 10. Očitno nisem bil edini v zaostanku z delom.

Zvečer me je poklicala sestra, da bo mama odpuščena iz bolnice, zato se bo sama za nekaj časa preselila iz Ljubljane nazaj domov. »V službi so mi omogočili delo od doma,« je vnaprej dala odgovor na moje naslednje vprašanje.

Ker sem skoraj cel dan prespal, sem večino noči prebedel ob knjigi. Kržmancove Zgodbe iz karantene so vzbudile spomine na spomladanski prvi val. Kako smo na vrat na nos »lovili« računalnike za Svetle Bodočnosti. Pa na aprilskih 750 km, prehojenih v 280 urah med programiranjem. Le kdaj bom spet v nekdanji kondiciji?

Malo pred poldnevom me je zbudil Špelin telefonski pogovor. Ker se dobro počuti, ji je zdravnik odredil samo še 14 dni izolacije, potem pa bo končno smela tudi med druge ljudi. Voh in okus ji še vedno nagajata, sicer pa se počuti »very olympic«.

Ta njen izraz me vedno spravi v dobro voljo. Spomni me na dan, ko sva gledala komedijo Ledene steze in se zraven režala do solz. Takrat sva bila še sama, v najemniškem stanovanju. Brez resnejših skrbi. Srečna na drugačen način, kot sva zdaj.

Najine štiri Svetle Bodočnosti so prinesle povsem drugačen način življenja. Vsekakor bolj razgiban, na trenutke tudi precej glasen. Ampak še vedno poln sreče in ljubezni. To je edino, kar je v življenju res pomembno!

Po kosilu sem zbral dovolj moči, da sem odšel v pritličje pozdravit mamo. Ni bila ravno v svoji najboljši izdaji, bila pa je iz najhujšega. Govorila sva nekaj minut, nato pa nisem več mogel stati in sem se počasi povzpel nazaj v mansardo. Včerajšnji poskus z računalnikom me je res dobro zdelal, tako da sem na vsaki peti stopnici moral počivati.

Špela je sočasno sestavljala nakupovalni seznam, pomagala Štirki pri prepisovanju snovi ter pospravljala po kuhinji. Nimam pojma, od kod ji toliko energije, sem ji pa neskončno hvaležen, da je pred 18 leti prišla v moje življenje.

Zvečer sem ponovno poskusil malo trenirati z računalnikom. Prišel sem na 25 minut, preden me je zalilo. Ta bo očitno še dolga.

Dvaindvajseti dan zjutraj. Sobota je in Dvojka je šla s teto v trgovino. Špela pa je od danes v ciljni ravnini in že odšteva dneve do konca izolacije. Ne kašlja več! Jaz sem si nabiral kondicijo na stopnicah. Čez dan sem jih trikrat prehodil v obe strani, vmes pa naredil še cel kilometer po dvorišču. Čutim, da se mi moč počasi vrača, tudi mišice so bolj napete.

A za računalnikom mi še ne uspe doseči niti polne pol ure. To me jezi. Obupati ne mislim, čeprav se v trenutku, ko mi zmanjka energije, ne počutim ravno koristnega. Pred boleznijo mi je bilo nekaj najbolj samoumevnega, da sem lahko skoncentrirano delal tudi po deset ur na dan, včasih celo več. Sedaj me pa vsak resen miselni napor maksimalno izčrpa. Včasih mi je bilo programiranje nekaj najbolj naravnega, v delu sem užival in bolj ko so bili problemi kompleksni, bolj z veseljem sem se jih loteval. Sedaj pa mi že povsem trivialne naloge predstavljajo resen problem. Sprejemanje informacij dela tako kot prej. Kreativno razmišljanje pa očitno pomeni še prehudo obremenitev.

Prijatelji so naju ta teden večkrat prijetno presenetili. Feliks z božanskim divjačinskim golažem, Špela s segedinom iz iste kategorije, Janez pa s paprikašem in kurkuminim kruhom, če omenim samo nekatere.

Kuhanje za šest oseb že tako ni enostavno, sploh če si bolan. Da pa ti skuhajo in prinesejo pred vhodna vrata, zraven pa dodajo še pismo z lepimi mislimi, tega res ne pričakuješ!

Ljudska modrost, da prijatelja spoznaš v nesreči, še kako drži. Bogat je tisti, ki ima prave prijatelje in v teh za nas res težkih trenutkih se je izkazalo, da imamo pravi zaklad.

V nedeljo me je poklicala Eva. Govorila je s svojo sestro kardiologinjo, ki se s pacienti s covidom-19 v Ameriki ukvarja že skoraj celo leto.

»Optimistična varianta je od enega do dveh mesecev rehabilitacije.«

Glede na trenutno počutje se mi to zdi realno. Res je sicer, da se čas koncentracije daljša zgolj po pet minut na dan, ampak se pa daljša.

»Ja, ampak realistično pričakuj raje med šest in devet mesecev, da prideš nazaj na devetdeset odstotkov prejšnje kondicije.«

Špela je prečrtala dan na koledarju: »Včasih je nedelja res usran dan.«

(Se nadaljuje)