Ozadje kolumne

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 4. december 2020 / 06:00  

Ko me je prijatelj Grega povabil k pisanju te kolumne, sem bil v dvomih, kaj pisati, ali znam pisati, kaj bom pa povedal tako številnemu občinstvu, vsak teden, koliko časa mi bo to vzelo … predvsem pa, kaj bodo bralci imeli od mojih razmišljanj. Pred šestimi leti sem zaključeval študij psihoterapije. Moj vseživljenjski hobi je branje knjig. Najbolj so me vedno pritegnile vsebine psihologije, odnosi, filozofije, duhovnost. Ob misli na prebrane knjige sem dodal še izkušnje velike družine, izkušnje zavestnega zakonskega življenja, pol delovne dobe v poslovnem svetu. Verjetno sem se še najlažje odločil za pisanje, ker me je triletni študij zakonske in družinske terapije popolnoma prevzel. Dobil sem povsem drugačen vpogled vase, v odnose v družini, med prijatelji, v službah. To znanje me je najprej pozitivno šokiralo, nato navdušilo za izboljšanje odnosa do sebe in do mojih bližnjih. Ko je prišlo povabilo za pisanje, sem si rekel: »No, če bi vsaj delček tega lahko posredoval ljudem, bi bilo pa koristno.« Tako je bil osnovni motiv, namen pisanja bralcem posredovati vsebine, ki bi vam utegnile koristiti.

Pisal sem v nedeljo zvečer. Ves teden sem premišljeval, kaj napisati. Zanimivo, da se nikoli nisem obremenjeval, kako napisati. Le temo sem moral dobiti, potem je pisanje steklo kar samodejno. Pogosto se mi je porodila misel, to moram pa zapisati in vam povedati. Morda bo komu pomagalo. Zgodilo se je tudi, da sem po obisku kakšne konference ali kongresa povzel glavne teme. Ali pa sem se teoretsko poglobil v novo temo, jo oplemenitil s kliničnimi izkušnjami in naenkrat napisal tri, štiri kolumne. Trudil sem se pisati preprosto, kajti le tako bodo bralci razumeli, začutili, kaj jim želim povedati. Največkrat sva z Mojco pisala istočasno. In na koncu sva vedno drug drugemu prebrala vsebino, popravila slovnične napake, za vsebinske popravke sva drug drugega vprašala za dovoljenje. Včasih sem prosil koga od otrok, naj prebere.

Ker sem večinoma pisal o notranjem svetu človeka, sem bil posebno pozoren, da ne bi koga prizadel. Hkrati pa vem, da se je bralcem ob prebiranju mojih tekstov prebujal njihov notranji, čustveni svet. Temu se preprosto ni moč izogniti. Ko beremo zgodbe drugih ali ko beremo teme, ki se dotikajo mojega notranjega sveta, se avtomatsko začne prebujati v meni tisto, kar je potlačeno. Kljub temu da sem pisal več kot šest let, sem bil vedno vesel pohval. Vendar kot se veselimo pohval, moramo biti hvaležni tudi za kritike. Ni jih bilo veliko, vedno pa sem se ob njih zamislil.

Zaradi svojega poklica spoznavam življenja za štirimi stenami. In še bolj ga spoznavam v globini človekove duše. Zelo mi je žal, da ljudje pogosto po nepotrebnem trpijo. Moje glavno sporočilo, dragi bralci, je bilo, da si lažje in lepše življenje lahko zgradimo sami. Moč za spremembe je v nas, imamo možnost. Hvala, ker ste me brali.