Stara tovorna pot

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Prosti čas / torek, 24. november 2020 / 10:30  

Zahvaljujoč koroni še vedno odkrivam gore, smeri, hribe, ki so v neposredni bližini doma in jih nisem še nikoli obiskala niti slišala zanje.

Izhodišče za tokratno pot je Možjanca. Sledite oznakam tovorne poti, ki vas vodi po lepi mirni in osončeni strani nad dolino Kokre. Danes sem naznanila, da lahko na celotni poti vidite štiri različne poglede na okolico. Prvi je z Možjance. Odpre se vam pogled na Kranjsko polje, v daljavi je Škofja Loka. Šmarjetna gora je umaknjena precej v desno smer, kar me vedno znova preseneti. V daljavi so Julijci s Triglavom, Jelovica, Ratitovec, Škofjeloški hribi. Pot nadaljujemo po oznakah in tik pod vrhom Skutmana je drugo čudovito razgledišče. Gledamo dolino Spodnje Kokre, izstopa grad Turn, lepo se vidita Lovrenc in Bašelj. V daljavi so ravno tako Julijci s Triglavom, Storžič vidimo le v njegovi zgornji špički. Prvič sem bila tukaj. Ko smo na sedlu proti Skutmanu, se odpre tretji veličastni pogled na Grintavec, Kočno in Kalški greben. Pred nami je torej ostenje Grintavcev, pod nami pa dolina Kokre pri cerkvi. Samotne kmetije se razprostirajo nad obema rečnima bregovoma visoko v hrib. Spomnim se, da smo pred mnogimi leti pri kmetiji Roblek srečali gospoda na mopedu. Peljal se je na Krvavec. Globoko smo bili začudeni, ko je povedal, da je na Krvavcu semanji dan, pa gre v vas, v planinsko kočo pri Rozki. Tedaj se nam je zdelo to nenavadno, danes pa bi jaz naredila enako, le moped bi zamenjala z električnim gorskim kolesom. Na poti od Skutmana na Kopo občudujemo torej najlepši razgled na tej poti. Grintovci pred nami se bohotijo s svojimi ostenji in podoživljamo svoje pristope na Grintovec, Kočno in Greben. Kopa je najvišji vrh na naši poti, visok 1024 metrov. Spustimo se na sedlo Davovec, kjer moramo paziti na srečanje z gorskimi kolesarji. Celotna pot je primerna in označena tudi za gorske kolesarje, na sedlu pa je pohodnikov in kolesarjev največ, saj je tam križišče različnih poti in smeri. Kolesarji prav gotovo niso vajeni tolikšnega števila pohodnikov in obratno, zato previdnost ne bo odveč. Pot se spušča proti Štefanji gori, kjer pridemo do počivališča s klopco in opisno tablo. To je razgledišče številka štiri. Julijci so čisto na desni strani, pred nami se razprostira Ljubljanska kotlina z vencem hribov v njenem zaledju. Na levi strani pogled seže že proti kamniškemu koncu. Tik pod nami je vas Štefanja Gora, kjer prvič zares opazim, da je hiš kar nekaj, v daljavi je cerkev sv. Štefana in naša priljubljena točka pri Mežnarju. Z otroki smo bili neštetokrat na »Štefki«, vedno smo pristopali iz Adergasa ali Olševka. Tega panoramskega pogleda nisem videla še nikoli. Krožno pot nadaljujemo nazaj po stari tovorni poti proti Možjanci.

Štiri ure hodimo po soncu, listju, med drevesi, nad dolino Kokre, pod osrčjem Grintovcev, med Možjanco in Štefanjo goro. Čudovito.