Marija in Andrej Štremfelj pred tridesetimi leti po vrnitvi z vrha in Everest v ozadju … / Foto: osebni arhiv zakoncev

Objem na vrhu sveta tudi v knjigi

Oktobra letos je minilo trideset let od prvega zakonskega vzpona na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Everest. To je uspelo Mariji in Andreju Štremflju, in čeprav sta za to, da sta prva zakonca, ki jima je uspelo kaj takega, izvedela po naključju, je dosežek zaznamoval njuni življenji. Celotno zgodbo sta popisala v knjigi z naslovom Objem na vrhu sveta.

»Gore ne delajo nobenih razlik med obiskovalci. Do vseh so enake. Mi smo tisti, ki imamo odnos do gora, zahajamo tja bolje ali slabše pripravljeni. Pomemben je naš odnos do gora, naš vzgib, zakaj tja zahajamo, in od tega je odvisno, kaj nam gore dajejo nazaj. Nama so bile pomembne učiteljice za življenje.«

»Pisanje knjige je bila priložnost, da znova podoživiva ta vzpon in čas pred njim, ki ga tudi opisujeva. Saj tako, kot ne moreš reči danes 'jutri grem pa na Everest', ampak so za to potrebne dolgotrajne priprave, sva tudi midva opisala nekaj delov svojega življenja pred to odpravo.«

Čeprav sta danes 63-letna zakonca Marija in Andrej Štremfelj z Orehka pri Kranju že upokojena, sta za pisanje knjige čas našla šele med najstrožjo karanteno letos spomladi.

»Rdeča nit pripovedi je seveda odprava na Everest, a s te niti vseskozi kapljajo utrinki – včasih alpinističnih vzponov v Alpah, roman­tičnih spominov, žal tudi tragičnih nesreč in poškodb. A pod platnicami se skriva tudi čudovit učbenik. Nevsiljivo vabi, da ga vzamemo v roke v času, ko življenje teče prehitro, ko ljudje gledajo in hitijo tako daleč naprej, da ne vidijo več ljudi, ki so jim naj­bližje,« lahko med drugim preberemo v uvodniku te nove knjige, ki sta jo zakonca izdala v samozaložbi.

Karantena je bila torej za marsikaj tudi dobra. Kako sta se lotila pisanja knjige in koliko časa sta za to porabila? Sta uporabila kakšne zapiske oz. dnevnike? Kako sta si delo razdelila med seboj?

V obdobju karantene sva končno našla čas za pisanje. V obilici stvari, ki jih počneva, enostavno knjiga ni prišla na vrsto. Napisati svojo prvo knjigo ni lahko, nekako nisi prepričan, da to zmoreš, in je zato morda potrebnega še več časa, da se pisanja lotiš.

Andrej: Večino knjige sva napisala v Davči, v rojstni hiši mojega očeta. Imela sva mir. V hiši, kjer ni ne interneta ne televizije, sva lahko v miru in temeljito pobrskala po svojih spominih, dnevnikih in starih pismih, s katerimi smo se takrat »pogovarjali« na razdalji Nepal–Slovenija in obratno. Neke noči, doma, ko Marija ni mogla zaspati, je vstala in napisala prvo poglavje, tako kot si je ona predstavljala začetek knjige. Ker nisem hotel biti slabši, sem v nekaj dneh tudi jaz napisal prvo poglavje, saj sem že dlje časa razmišljal, kako bi začel najino skupno knjigo.

Otrokom, ki so naju že nekaj let priganjali, naj se vendar lotiva pisanja, sva prebrala ti dve poglavji in so bili navdušeni. Potem sva se okvirno dogovorila, kako naj bi bila knjiga sestavljena, o čem vse naj bi pisala, in sva začela. Vsakega poglavja sva se lotila vsak zase, brez dogovora, kaj bo kdo opisoval ali o čem bo ob tem razmišljal. Presenečena sva bila, da sva opisovala večinoma različne stvari ali vsaj iz drugačnega zornega kota, in skoraj ni bilo treba črtati delov besedila, ki bi se ponavljala.

Večino besedila sva napisala v treh mesecih. Najina želja je bila, da bi knjiga izšla 7. oktobra ob trideseti obletnici vzpona na Evererst, kar se je tudi zgodilo.

Pisanje knjige marsikdo opiše kot terapevtsko. Sta s tem tudi vidva zaprla kakšno življenjsko poglavje ali predelala še kaj, kar vaju je morda težilo?

Pisanje knjige je bila priložnost, da znova podoživiva ta vzpon in čas pred njim, ki ga tudi opisujeva. Saj tako, kot ne moreš reči danes, jutri grem pa na Everest, ampak so za to potrebne dolgotrajne priprave, sva tudi midva opisala nekaj delov svojega življenja pred to odpravo. V miru sva se vživela v tiste čase, se veliko pogovarjala in tako so prišli na dan spomini, za katere sva mislila, da so se že zdavnaj izgubili. Zaradi načina življenja, ki ga skupaj živiva že več kot štirideset let, se najina življenjska poglavja prelivajo druga v drugo in se zapirajo kar sama povsem neopazno.

Kako živi so sicer še spomini na ta uspeh izpred tridesetih let? Občutkov z vrha človek verjetno nikdar ne pozabi?

Spomini so seveda zelo živi, čeprav običajno slabe stvari pozabiš. Tokrat, ko sva imela veliko časa za razmislek in pogovor, sva iz spomina izbrskala tudi vse negativne stvari: trpljenje, strah, dvome. Sam vrh je pa za vedno ostal v spominu. Imeli smo zelo lepo vreme, praktično brez vetra, s čudovitimi razgledi. Poleg tega smo imeli še dovolj moči za vrnitev in smo se tega zavedali, tako da smo vrh zares doživeli.

Na vseh ostalih osemtisočakih, na katere sva se povzpela, je bilo nekaj narobe, da se je zelo mudilo sestopiti v dolino. Ali je bilo slabo vreme, neznana smer sestopa, bližina noči, nekaj, kar ni dovoljevalo sproščenega uživanja v dejstvu, da si na vrhu.

Da sta prvi zakonski par, ki se je povzpel na Everest, sta izvedela šele ob prihodu v dolino. Je to v čem spremenilo vajino dojemanje uspeha?

Najino ne, je pa spremenilo dojemanje najine okolice.

Današnje odprave na najvišjo goro sveta se ne borijo le z višino in vremenom, ampak tudi gnečo, česar pred tridesetimi leti gotovo ni bilo. Kako gledata na sodobni alpinizem ali bolje rečeno – alpinistični turizem?

Vsi »naj« vrhovi; najvišji, najlepši, naj … se danes otepajo množic ljudi. Zato je in bo vedno bolj potrebna regulacija, takšna ali drugačna. Eno boljših sva doživela na Denaliju (najvišji vrh Severne Amerike). Striktno so omejili število ljudi, ki dobijo dovoljenje za vzpon, poleg tega pa so s številnimi ukrepi poskrbeli za varovanje okolja.

Tudi vidva sta verjetno dobila več ponudb, da koga kot gorska vodnika odpeljeta na Everest?

Andrej: Niti ne, morda eno ali dve, vendar je vedno ostalo samo pri željah. V razmerah, kakršne so na gori zadnjih deset let, me to niti ni zanimalo, sedaj pa sem v letih, ko me to tudi sicer ne zanima več.

Časi so se – tudi ali pa predvsem v gorah – v teh letih zagotovo močno spremenili. Kakšno sporočilo nosi vajina knjiga?

Gore ne delajo nobenih razlik med obiskovalci. Do vseh so enake. Mi smo tisti, ki imamo odnos do gora, zahajamo tja bolje ali slabše pripravljeni. Pomemben je naš odnos do gora, naš vzgib, zakaj tja zahajamo, in od tega je odvisno, kaj nam gore dajejo nazaj. Nama so bile pomembne učiteljice za življenje.

Natanko trideset let od vzpona je minilo 7. oktobra. Sta ta dan preživela kako drugače kot sicer?

Letošnje praznovanje je bilo posebno, saj je prav na ta dan izšla tudi najina knjiga. To je bila najina želja, proslaviti obletnico z izidom knjige. Tako je bilo najino praznovanje precej delavno obarvano. Na predstavitev knjige, ki je bila zaradi epidemije že zelo okrnjena, sva povabila tudi vse člane odprave. Prišlo nas je sedem od trinajstih in z nekaterimi sva se srečala prvič po zaključku odprave. Ganljivo in prijetno.

Po upokojitvi imata zdaj še več časa za gorsko vodništvo, a kaj ko so meje zaradi pandemije bolj kot ne zaprte. V vama tako ljubi Nepal verjetno še nekaj časa ne bosta šla? Kam vse pa sta kljub vsemu letos popeljala gornike?

No, poletje ni bilo bistveno drugačno od preteklih. Tri mesece sva bila ves čas v pogonu. Tudi Alpe so se precej odprle, tako da sva bila kar nekajkrat na Mt. Blancu in Matterhornu, pa tudi drugod. Razlika je bila v tem, da so vse koče sprejemale samo polovico gostov glede na kapacitete, tako da je bilo gneče še manj kot prejšnja leta. Andreju je odpadlo vodenje v Kirgizijo, na žalost pa tudi vodenje trekinga v Nepal, kar nama je onemogočilo prej načrtovano proslavljanje obletnice v baznem taboru pod Everestom, ki sva ga pa na koncu lepo nadomestila s knjigo.

Če je v prvem valu epidemije nastala ta knjiga, bo v drugem valu …?

Trenutno sva zelo zaposlena s prodajo knjige (naročite jo lahko na najini spletni strani) in upava, da jo bova prodala, saj sva jo izdala v samozaložbi. Predvsem si pa želiva, da bi bila knjiga dobro sprejeta med bralci, in prvi odzivi kažejo v to smer.

Oddajte svoj komentar

Kranj -4°

oblačno
vlažnost: 98 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

-4/2

petek

1/9

sobota

3/8

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 
 

 

 
 
 

Prikaz nasprotnih dejstev / 19:43, 3. december

Veje javnega kanalizacijskega omrežja, ki jih je gradil koncesionar oz WTE so bile narejene katastrofalno ! Stari sistemi so kljub temu, da ...

Mladi v boju proti podnebnim spremembam / 16:03, 3. december

Ena izmed učenk je tako recimo predlagala, da bi se lahko po celotni Evropi zgradile kolesarske poti, ki bi bile med sabo povezane.
------------------
Vpliv risank je večji kot si mislimo.

Sneg povzroča težave v prometu / 08:18, 3. december

Spet to kidanje. Ma to mi gre pa najbol na jetra.Še sreča, da pri nas kida žena. Jaz sem namreč študiral filozofijo in psihologijo in mi fiz...

Posebna številka revije Stražni stolp / 14:41, 2. december

Primož, če dobiš e-mail z naslovom "Ding Dong", ga ne odpri. Don't open it!!!
To so Jehove priče, ki delajo od doma.

Posebna številka revije Stražni stolp / 13:27, 2. december

Neeee prosm neee...
Evo, jest to posebno številko z veseljem odstopim kolegu wojčehovskemu ..

V lokalu našli štiri goste / 11:16, 2. december

Mal heca:

dva izmed njih sta bila Novak in Primož.

Gradnja šole končno bližje / 10:06, 2. december

1.8M€ za birokracijo. Celoten znesek 17.9M€. 10% stroški birokracije. Carji birokrati. V SLO se res ne splača delat.