Ko se mejnik ne meni za ljudi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 13. november 2020 / 08:39  

Minilo je sto let od podpisa Rapalske pogodbe, ki je razdelila Slovence. Ne kot narod, ampak teritorialno. Tudi o tem pripoveduje razstava Pogodba, ki je razdelila Slovence v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, ki jo je pripravila kustosinja Gorenjskega muzeja Ana Debeljak.

V zadnjem desetletju kolo zgodovine pogosto za okroglo stoletje obračamo nazaj. Največkrat z namenom obeleževanja dogodkov, povezanih s prvo svetovno vojno, njenimi posledicami in spremembami, ki jih je ta prinesla na območju današnje Slovenije. Spominjali smo se začetka vojne, preboja na soški fronti, konca velike morije in oblikovanja novih držav na ozemlju razpadle Avstro-Ogrske, letos pa še posebej požiga Narodnega doma v Trstu in nedavno obletnice plebiscita na avstrijskem Koroškem. Pomembno stoletnico smo obeležili tudi na včerajšnji dan. V italijanskem mestu Santa Margherita Ligure pri Rapallu je bila namreč 12. novembra 1920 podpisana tako imenovana Rapalska pogodba, ki je določala mejo med Kraljevino Italijo in takratno Kraljevino SHS, kasneje Kraljevino Jugoslavijo.

O tem, kako je pogodba razdelila Slovence, o določanju in postavljanju meje, njenem varovanju, življenju ob njej ter drugih zanimivostih in okruških tistega časa govori razstava, ki je ta čas na ogled v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici in čaka na čas, ko se bodo ukrepi ob aktualni zdravstveni krizi sprostili do te mere, da bo muzej lahko spet odprt za obiskovalce.

»Poleg obletnice Rapalske pogodbe je razstavo spodbudila tudi donacija Lojzeta Budkoviča, brata pokojnega Tomaža Budkoviča, sicer avtorja več knjig o Bohinju, med drugim tudi o času obeh vojn ter obdobju med njima. Gorenjskemu muzeju je podaril mejni kamen, ki sta ga pred štiridesetimi leti skupaj s tretjim bratom Slavkom našla na Baškem sedlu,« pojasni avtorica razstave kustosinja Gorenjskega muzeja Ana Debeljak. Gre za enega od mejnih kamnov, ki so določali mejo med takratnima kraljevinama Italijo in Jugoslavijo, pred meseci pa so ga v opozorilo na čas, ko je meja delila Slovence, umestili pred muzejsko hišo. Dodana je napisna tabla z glavnimi podatki o poteku rapalske meje.

Mejniki med sosedi

Debeljakova na prvem panoju predstavi vzroke in okoliščine za nastanek tako imenovane rapalske meje. Izvemo, da je Italija imela vse od začetka vojne pogovore z obema stranema, tako silami antante kot centralnimi silami – kdo bo ponudil več. V Londonskem sporazumu iz leta 1915 je ponudba Velike Britanije, Francije in Rusije Italiji obetala več, Italija se je postavila na njihovo stran in takoj po koncu vojne leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske začela zasedati zahodne dele Slovenije. Želja je bila priti do Ljubljane, a so jih slovenski in srbski prostovoljci ustavili.

»Zunaj matične države je ostala dobra četrtina prebivalstva, okrog 360 tisoč Slovencev, in skoraj tretjina slovenskega ozemlja. Takratno prepričanje je bilo, da je šlo za velik poraz, da se je jugoslovanska stran dokaj slabo pogajala,« pripoveduje Debeljakova ob zemljevidu z natančno vrisano razmejitveno črto. Ta je potekala po razvodju med črnomorskim in jadranskim povodjem, v severnem delu po visokogorju Julijskih Alp, v osrednjem delu po hribovju predalpskega sveta, v južnem delu pa po Dinarskem hribovju. Mejna črta je bila dolga okrog 245 kilometrov.

Postavljanje meje je trajalo dolgo, na vsaki strani so ustanovili komisije za postavljanje mejnikov. Seveda si te dostikrat niso bile enotne, vsak je »vlekel na svojo stran«. Na enem od panojev so predstavljene štiri vrste mejnikov. Glavni mejniki so bili večji na pomembnih točkah in so označevali začetek posameznega sektorja; mejniki druge vrste so bili manjše velikosti in so med večjimi podrobneje označevali mejo; s posebnimi mejniki so označevali mejne prehode in točke, kjer je meja prečkala pomembne infrastrukturne projekte; tromejni mejnik je bil eden, stal je na vrhu gore Peč (Tromeja) in je označeval mejni stik med Avstrijo, Italijo in Kraljevino SHS.

Živahno življenje ob meji

Razstava v prvem delu z novimi ozemeljskimi razdelitvami in opisom meje sledi naslovu Pogodba, ki je razdelila Slovence. A to velja predvsem v teritorialnem smislu, saj so se Slovenci tako na eni kot drugi strani sčasoma privadili meje, ne glede na to, da je Rapalska pogodba močno posegla v življenje ljudi ob meji. »Sosedje so se kar naenkrat znašli v različnih državah, ni bilo več svobodnega prehajanja meje, ampak le čez mejne prehode, obmejna območja so preplavili pripadniki vojske in obmejni uslužbenci, v uporabi so bile mejne prepustnice … Kot posledica pa sta se v obmejnih krajih razvila tihotapstvo oziroma kontrabant ter tudi vohunjenje. O tem pripovedujejo zanimive zgodbe, ki sem jih povzela po knjigi Tomaža Budkoviča Bohinj 1918–1941, Življenje ob meji,« pripoveduje avtorica razstave. Najpogosteje so tihotapili cigarete, kavo, saharin, sladkor, moko, tudi živino. O tem, da je bilo ženskam tihotapljenje bolj priročno govori pesmica neznanega avtorja.

Hkrati pa so se ob meji razvila tudi prijateljstva med našimi in italijanskimi vojaki in uradniki. Slovenska dekleta so se zaljubljala v italijanske vojake in obrtno. Ljubezni so marsikdaj vodile v poroke in potomstvo. »Življenje je teklo naprej, zagotovo pa je ta področja zaznamovalo tudi za prihodnje čase. Lahko bi rekli, da se tudi zato kaže zelo močna regionalna pripadnost na obeh straneh.

Del razstave je posvečen tudi odzivom takratnih časopisov na Rapalsko pogodbo. »Naša delegacija je sprejela italijanske zahteve. Sramotni sporazum je podpisan,« so zapisali na prvi strani v časopisu Jutro. Podobno se je dalo prebrati v Slovencu in Slovenskem narodu. Povsod so si bili enotni, da se je sosedi prepustilo preveč ozemlja.

Triglav je bil vedno naš

Tudi območje Bohinja je veljalo za obmejni del in je bilo posejano z mejniki. Za utrjevanje meje so nastale številne utrdbe in obrambne linije, ki v odročnih krajih stojijo še danes. Seveda ni manjkalo sporov okrog vrha Triglava. Na vrhu je bil poleg Aljaževega stolpa postavljen tudi mejni kamen s številko 10. Tudi sicer so bili nekateri odseki meje v Bohinju sporni, na primer dolina Triglavskih jezer, je pa vrh Triglava kljub vsemu pripadel Jugoslaviji.

Vrh so obiskovali in si ga na fotografijah »prisvajali« oboji, tako slovenski kot italijanski vojaki. O tem si lahko ogledamo tudi nekaj zgovornih fotografij. Vojaki obeh strani so se tudi družili med seboj. »Mogoče je veljalo neko splošno mnenje, da se Italijani in Slovenci ob meji niso marali, dejansko stanje pa je bilo ravno nasprotno,« o podatkih, ki so jo presenetili, pove Ana Debeljak. »Vojaki so se učili navad enega in drugega naroda, ob praznikih so se obdarovali in skupaj poveselili.«

Meja je obveljala skoraj četrt stoletja, rapalski sporazum pa je uradno prenehal veljati šele po drugi svetovni vojni leta 1947.

Kot je povedala Debeljakova, je pri snovanju razstave veliko podatkov pridobila iz knjig Tomaža Budkoviča, povezala se je z Zgodovinskim društvom Rapalska meja in njenim predsednikom Grego Žoržem. Razstava bo v Muzeju Tomaža Godca postavljena vse do konca januarja, avtorica pa upa, da kmalu spet na ogled tudi za širšo javnost.