Nesreče v gorah
S helikopterjem v gore po poškodovane, onemogle ...
Špela je šla v izolacijo v spalnico, jaz pa sem noč prebil na kavču v dnevni sobi, pretežno v praskanju po telefonu in branju objav teoretikov zarote, antimaskerjev in različnih »Google nobelovcev«. Večina se jih je že rodila prepametnih, da bi se jim sploh zdelo vredno poslušati v šoli pri urah biologije in kemije, potem pa jim je mama kupila še pametni telefon. Njihove objave normalnega človeka spravijo bodisi v histeričen smeh bodisi ga do konca ujezijo. Kriviti začneš šolski sistem in slabo psihiatrično preventivo. Obupal sem in zaspal ob Nat Geo Wild, medtem ko so se na zaslonu parili levi. V sanjah sem se v belo emajliranem oklepu mečeval z množico kreatur, ki so vse imele režeči se obraz Jokerja in namesto meča pametni telefon.
Jutro nas je zbudilo šele okrog devetih, včerajšnji dogodki so si dali izplačati svoj davek kar v energiji.
»Kako se počutiš?« sem vprašal Špelo, ko je z masko na obrazu ob 11.00 prišla iz spalnice.
»Utrujena sem pa križ me boli …« ji je uspelo povedati med napadom kašlja, potem pa ušla v kopalnico. Podočnjaki so pričali, da je tudi ona imela nemirno noč, ampak na srečo brez povišane temperature. Poklical sem še mamo in dobil standardni odgovor.
Otroci niso kazali nobenih simptomov okužbe, zato sem dekleti zadolžil, da pripravita kosilo. Dan bo verjetno ne tako zelo tipična nedelja, NIJZ bo pa najbrž poklical šele v ponedeljek, sem razmišljal sam pri sebi, na podlagi dolgoletnih izkušenj z raznimi državnimi servisi.
No, telefon je zazvonil že po kosilu. V nedeljo! Prijazni sogovornik nam je podaljšal karanteno, Špelo pa do nadaljnjega poslal v izolacijo. In v ponedeljek naj pokliče svojega zdravnika za detajle.
Kmalu po tem klicu me je začela boleti glava, v želodcu so imeli metuljčki svoj svatbeni ples in kar na lepem me je vse bolelo – fajn, zdaj pa še gripa! Kar takoj sem napisal mail zdravniku, opisal simptome in prosil, naj me v ponedeljek pokliče.
Špela se je iz spalnice prikazala na vsakih nekaj ur, ko je morala na stranišče ali ko je prišla po svež čaj. Vsake toliko časa jo je napadel kašelj. Hrana ji ni prijala in za vsak primer je raje nisem silil z njo. Sicer pa res vrhunsko – konec trimesečja je, treba bo spraviti skupaj papirje za poročila, Špela ima korono, mene se pa loteva gripa! Murphy si bo zgleda ta mesec pošteno zaslužil plačo.
Pozno zvečer sem dobil nekaj koristnih nasvetov, kako si pomagati v boju z okužbo s covidom-19. Povečane doze D-vitamina, podprte s C-vitaminom, cinkom in magnezijem. Pa nujno – zdravilo Bisolvon! Namenjeno je sicer izkašljevanju, vendar za razliko od ostalih tovrstnih zdravil edino vsebuje učinkovino bromheksin. Ta glede na teste virusu SARS-CoV2 blokira dostop do pljuč, ga zalepi v sluz in te zdraži, da ga izkašljaš.
Zaspal sem, ko mi je paracetamol omilil glavobol, medtem pa se je na televizorju Jeremy Wade trudil, da bi iz blatne reke izvlekel 120 kg težkega skata.
Ponoči sem slabo spal, glavobol se je kmalu spet oglasil, bolečine iz mišic so si našle družbo še v kosteh. Vse to je samo zaradi dežja, ki je začel padati okrog treh zjutraj. EMŠO se pač pozna in mladostne norije, pozdravljene z mavcem ali longetami, se ob spremembah vremena rade precej glasno oglašajo. Tudi Špela ni prav dobro spala, saj je čez noč večkrat kot običajno odkašljala v kopalnico.
Zbudil sem se z glavobolom. Otroci so bili ravno po zajtrku in so se počasi že odpravljali vsak na svoj konec. Špela je prišla po svež čaj.
»Kako si spala?«
»Na pol,« je bila kratka in začela kašljati, da je polila čaj.
»Pusti, bom jaz!« sem že vlekel robčke iz škatle in pobrisal tla v kuhinji.
Za kosilo smo imeli »znajdise« na pet načinov. Glavobol in bolečine v mišicah so itak ubijale voljo do hrane, svoje pa so prispevali tudi dokumentarci iz Afrike. Če gledaš, kako se družina hijen hrani z ostanki levje večerje, te za nekaj ur mine apetit, preverjeno!
Zdravnik je okrog 13.00 najprej poklical Špelo, ki je v glavnem poslušala, saj je vsak poskus govora izzval nov val kašlja. Ker imava istega zdravnika, mi je samo predala štafeto.
»Ker še ni sezona gripe, ne bomo tvegali, jutri ob 8.15 boste v Kranju oddali bris, potem pa bomo videli naprej.«
»Ni še sezona gripe, pa kaj?« sem razmišljal, tako in tako sem že celo življenje neka čudaška izjema, torej bom pač prvi z gripo izven sezone.
Otroci so bili vsi brez simptomov in čisto normalno živahni – vsak ob svojem računalniku, tablici ali telefonu. Kot vsi zdravi otroci pač »izkoristijo gužvo«, ko popusti starševski nadzor. A jim lahko zameriš?
Šel sem se »preluftat« na balkon, ampak je bil zrak zaradi dežja zoprn in tudi precej hladno je bilo. Poklical sem še mamo in izvedel, da je pri njej stanje še vedno enako.
V torek zjutraj, ko sem se peljal v Kranj, ni več deževalo. Prometa ni bilo veliko in na odvzemnem mestu pred urgenco sem bil že ob osmih. Čakanja dejansko ni, vse poteka sila uigrano. Stopiš do okenca, ko se sprosti mesto in vtakneš kartico v čitalnik. Poveš številko mobitela, dobiš list z navodili za doma in se postaviš v »čakalnico« za odvzem brisa. Stol razkužijo, nakar se usedeš in potrpiš minutko. Občutek je sicer malo zoprn, ker te žgečka in se refleksno skremžiš, to pa je tudi vse.
Ko ti tako vzamejo bris, se začne najtežji del – čakanje na izvid. Počutil sem se slabo, bolečin v mišicah in kosteh kar ni hotelo biti konec, pridružilo se jim je še zbadanje »za očmi« in občasni bliski v prstih na rokah. Vozil sem povsem avtomatsko, saj je bila glava čisto drugje. Tako in tako je krivo vreme, nizek pritisk izvabi vse najslabše iz že tako zlorabljenega telesa.
Špela je še vedno kašljala z enako intenzivnostjo kot prejšnja dva dneva, mulci so bili že po zajtrku, meni pa ni šla nobena resna hrana. Med brskanjem po netu sem spotoma pojedel konzervo tunine. Poklical sem mamo, bolj zato, da sem po glasu ugibal, kako je, saj je vedno povedala isto.
Ob 16.23 je zazvonil telefon. »Gospod Tavčar?«
»Pri telefonu. A sem pozitiven, ane?«
»Ja.«
Dobra stran pozitivnega izvida je bila ta, da sem se lahko preselil nazaj v spalnico k Špeli.
(Se nadaljuje)