Kruta resnica o Pšati

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. november 2020 / 10:53  

Zaradi vse večjega vpliva človeka je marsikateri vodotok onesnažen, življenje v njem pa osiromašeno. V kakšnem stanju je reka Pšata in kako bi jo bilo mogoče upravljati v večjem sožitju z naravo, so se spraševali udeleženci okrogle mize, ki so jo v Zavodu Revivo organizirali minuli teden.

Minuli četrtek so v Zavodu Revivo v okviru projekta Evreka II, ki ga podpira Evropski sklad za regionalni razvoj, organizirali dogodek EkoReka. V okviru dogodka so izvedli okroglo mizo, na kateri so z gosti spregovorili o možnostih bolj trajnostnega in ekološkega načina upravljanja naših rek, predvsem Pšate, ki je bila v središču pozornosti. Okrogla miza z naslovom Kruta resnica reke Pšate, ki jo je vodil Damjan Habe, je zaradi omejitvenih ukrepov, ki so v veljavi za preprečevanje širjenja koronavirusa, v celoti potekala na spletu.

V sklopu dogodka so si ogledali kratek film Ljubezen teče, ki dokumentira vpliv jezov na življenje v reki, predvsem rib, in na prenos rečnih sedimentov. Minulo soboto je bil namreč svetovni dan rib selivk, ki jim jezovi in druge vodne prepreke v veliki meri preprečujejo migracijske poti in bistveno pripomorejo k zmanjševanju ribjih populacij ali celo izumiranju vrst.

Kot je povedala koordinatorica svetovnega dne rib selivk Španka Pao Fernandez Garrido, del problema leži v tem, da današnje generacije ljudi ne vedo več, kako so bile nekdaj videti zdrave reke, zato večina nima zavedanja, da je z rekami kaj narobe. Po besedah Fernandez Garridove so zaradi zajezovanja rek v Španiji že bili priča izumiranju vrst, ponovna naselitev pa bi stala milijone evrov. »Ponovno naseljevanje izumrlih vrst je izredno drago. Reke pa si po renaturaciji hitro opomorejo, in vrste, ki še niso izumrle, se vrnejo same. Zato ukrepajmo zdaj, dokler še ni prepozno, dokler si naše reke še lahko opomorejo,« je slovenskim sogovornikom na srce položila Pao Fernandez Garrido. Stanje se ponekod po Evropi vendarle izboljšuje. Po besedah španske naravovarstvenice so po zaslugi prizadevanj različnih organizacij v zadnjih letih na evropskih rekah podrli okoli pet tisoč jezov.

Kakšno pa je stanje v Pšati, ki teče skozi pet gorenjskih občin? Kot je dejala biologinja in naravovarstvenica Urša Koce, gre za bolan in osiromašen vodotok, a je še čas za njegovo ekološko obnovo, zaradi česar se je odločila ustanoviti iniciativo Tri ure za Pšato, s katero ljudi, ki živijo ob reki, nagovarja k aktivnemu vključevanju v njeno ponovno oživitev.

Tako pri upravljanju s porečjem Pšate kot tudi številnih drugih vodotokov pri nas so bile v preteklosti storjene nekatere napake, kar potrjujeta tudi krajinska arhitektka iz družbe Locus Nuša Britovšek in hidrolog Simon Mrak. »Strogo gradbeništvo iz osemdesetih let se umika, saj smo v tem času spoznali, da tisto ni bila najustreznejša oblika urejanja voda. Še posebno mlajše generacije se danes zatekajo k drugačnim rešitvam, ki zagotavljajo pretočnost in hkrati povzročajo čim manj negativnih vplivov na okolje,« je dejal Mrak. Britovškova je poudarila, da različni deležniki v procesu sprejemanja prostorskih aktov na stvari gledajo drugače. Tako krajinarji poudarjajo pomen rečnih ekoloških koridorjev, medtem ko si denimo kmetje želijo čim ožji obrežni pas, ki ne krati prostora kmetijskim površinam. A kot dodaja, se vse več naročnikov zaveda, da so tudi naravovarstvene zahteve pomembne, in jih pri načrtovanju upošteva.

Deležniki so razpeti med ohranjanjem naravnega ekosistema in varovanjem življenja in premoženja prebivalcev. Med napakami iz preteklosti je poveljnik domžalske Civilne zaščite Marko Žagar poudaril poselitev preblizu vodotokom, s čimer smo rekam vzeli prostor, prebivalci pa imajo težave zaradi poplav. Kljub temu možnosti za revitalizacijo Pšate vidi po izgradnji načrtovanih zadrževalnikov na območju Komende in Cerkelj, ki bi omogočili bolj ekološko upravljanje reke.

»Renaturacija Pšate zame ne pomeni, da ji pustimo prosto pot, ampak da v upravljanje reke vnašamo ekološke vsebine in rešitve,« meni Urša Koce. Ob tem dodaja, da je ena največjih težav Pšate in še mnogih drugih slovenskih rek v tem, da nima celostnega načrta upravljanja, temveč je to razkosano na odločitve posameznih občin.

Marsikaj pa lahko spremenimo tudi z vzgojo in izobraževanjem mladih, ki bi se bolj zavedali pomena rek za naravo in ljudi. Tako so v okviru projekta Evreka II v mengeški osnovni šoli na to temo pripravil likovni natečaj, katerega glavna tema je bila prav reka Pšata. Najboljše slike so razstavljene v mengeški knjižnici.