Politzgodovina II

Kategorija: Pisma bralcev / ponedeljek, 19. oktober 2020 / 15:32  

J. D. me v svojem odgovoru poimenuje »neki Stane Boštjančič« (S. B.), »neki dopisnik G. G.«, ki ne živi v resničnosti, »ideološkega zagrizenca« itd. Nič hudega, vsak človek ima pravico, da o drugem misli, kar hoče. Očitno je njegova težava delna izguba spomina, saj se je z nekim S. B. in še z enim pivskim tovarišem večkrat srečaval po raznih gostilnah v Kranju. V gostilni je, kot se to spodobi, beseda dala besedo, pri čemer je bil J. D. poln samega sebe na račun svojega strica Tončka Dežmana in izročil NOB-ja. Očitno je pri njem vidna tudi sprememba iz vernika v nevernika ali obratno. Možno je tudi, da je bila ta spreobrnitev le investicija v bodočnost, saj se mu je izplačala na ta način, da je za časa Janševe vlade postal direktor Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani.

Z ostalimi janševističnimi izrazi, s katerimi me obklada, ne bom polemiziral, saj bi bilo to isto, kot če bi srednjeveške inkvizitorje prepričeval, da boga ni.

Nadalje J. D. zapiše, da bi bilo zanimivo, če bi se v polemiko vključil tožilec S. B. Nikoli nisem solil pameti ljudem na področjih, na katera so se spoznali.

J. D. počne ravno to. Spušča se na področje prava, o katerem nima pojma. Drugače bi vedel, da je tožilec bil in je le ena izmed strank v postopku, katerega pristojnosti so zakonsko opredeljene in sploh niso take, kot jih nepoznavalsko opredeljuje J. D. Odloča sodišče in tako je bilo tudi v primeru, ki ga J. D. napihuje kot šenčurski dogodek. Vsako napihovanje je odveč, saj je bil to le eden izmed primerov in nič več. Ljudje so pač storili kaznivo dejanje po kazenskem zakonu in bili, kot se to v civiliziranih družbah spodobi, tudi kaznovani. Trditve J. D. o vlogi odvetnikov itd., so plod njegove fantazije, saj je več kot očitno, da J. D. kazenskega spisa sploh ne pozna.

J. D. v janševistični maniri pljuva prejšnji sistem, saj ga skuša prikazati kot sistem, v katerem je partija tožilcem in sodnikom ukazovala, kaj naj storijo. V vsej svoji dolgoletni tožilski, tudi sodniški službi, nisem doživel nobene intervencije niti namiga, kako naj ravnam v posameznih primerih. Tudi moji tožilski in sodni kolegi ne. Če J. D. misli, da je bilo v konkretnem primeru drugače, naj to dokaže z dejstvi, ne pa z insinuacijami.

Enako kot on trdi, da sem kot tožilec ravnal po navodilih komunističnih forumov, bi lahko tudi jaz trdil, da ga iz službe v Gorenjskem muzeju niso vrgli, čeprav so bili vsi razlogi za to, zgolj zaradi tega, ker jim je komunistični forum zapovedal, da nečaka narodnega heroja ne smejo vreči iz službe. Pri tem oba dobro veva, da niti njegova trditev niti moja nista drugega kot le domneva, saj ne temeljita na izkazanih dejstvih. Naj zapišem še tole. Po toliko letih od konca druge svetovne vojne hoditi po Sloveniji in opredeljevati, katere vasi so domobranske in katere partizanske, je brezplodno in služi le janševizmu pri pridobivanju volivcev. V Šenčurju naj se sami zmenijo, ali so tisti, ki so na Plečnikovemu stadionu prisegli fašizmu, ali tisti, ki so pripravljeni nesporna zgodovinska dejstva sprejeti in odkloniti vse tiste, ki zgodovino zlorabljajo v politične namene.

Zanimivo je, da J. D. izpostavlja leto 1975, ne pa leto 2016 ter da ne izpodbija tudi ostalega, kar sem napisal. S tem tudi zaključujem polemiko z J. D.

S prispevkom Franca Kindlhoferja pa ni vredno niti polemizirati.

Stane Boštjančič