Lep, a zahteven poklic

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Gorenja vas-Poljane / sreda, 7. oktober 2020 / 08:26  

V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije ter številnih drugih učiteljskih sindikatih z vsega sveta so v ponedeljek že 27. leto zapored zaznamovali svetovni dan učiteljev. Ob tej priložnosti je o svojih dolgoletnih izkušnjah v tem poklicu spregovorila vodja Podružnične šole Sovodenj Milka Burnik.

Kako kot učiteljica z dolgoletno prakso gledate na svoj poklic – oziroma bi raje rekli poslanstvo?

Biti učiteljica je zame po 38 letih dela na razredni stopnji, večji del pri najmlajših učencih, še vedno zelo lep, a zahteven poklic. Naše poslanstvo je v tem, da otrokom v najboljši možni meri nudimo podporo v razvoju na spoznavnem, psihomotoričnem, socialnem in čustvenem področju. Vsako leto znova me navdušujejo učenci, ki si vidno gradijo pozitivno samopodobo, samostojnost, vedoželjnost, odgovornost, komunikativnost in delovne navade v šoli in doma, ki od sebe tudi kaj zahtevajo, in ne čakajo samo na učiteljevo »postrežbo«. Naučiti jih učiti se je zahteven proces, ki od obeh deležnikov terja vztrajnost in doslednost. Vzgojno-izobraževalno delo na kateri koli stopnji poučevanja zahteva stalno motiviranega učitelja za delo v razredu in za samoizobraževanje. S svojim delovanjem in ravnanjem pomembno vpliva na učence, ki med tednom dobršen del dneva preživijo v šoli.

Se tudi vam zdi, da so poklici s področja izobraževanja danes premalo cenjeni, kot trdijo nekateri?

Moje mnenje je, da večina staršev in učencev še vedno primerno ceni nas kot učitelje in naš trud na vzgojno-izobraževalnem področju. Zaupanje in spoštovanje si moramo pridobiti sami, ju neprestano negovati in vračati. Učitelj je, v primerjavi s številnimi drugimi delovnimi področji, v svojem poklicu precej bolj izpostavljen, viden s strani številnih opazovalcev, v prvi vrsti učencev, staršev, okolice in drugih. Vsi našteti od njega pričakujejo vedno več razdajanja, pomoči, odgovornosti, še večjo vlogo v vzgajanju, ne samo v izobraževanju … A tudi učiteljeva zmogljivost ima svojo zgornjo mejo prevzemanja in izpolnjevanja dodatnih zahtev. Po mojem mnenju se je prav zaradi nadpovprečnih pričakovanj okolja do učiteljev v nekatere pedagoške sredine naselil občutek premajhne cenjenosti. Dejstvo je tudi, da okolje vse prevečkrat vidi samo, koliko počitnic imamo med letom, koliko neposrednih ur je učitelj z učenci, ne pa tudi, da se mora na vsako uro pouka pripraviti, pregledovati in popravljati preverjanja in ocenjevanja, voditi raznovrstno dokumentacijo, se izobraževati. Res je tudi, da smo učitelji različni, prav tako tudi razredi učencev, v katere vsak dan vstopamo. V teh sredinah se dogaja tudi zares mnogo dobrega, lepega, navdihujočega, ustvarjalnega, pomembnega za nadaljnje življenje učencev, a tega mediji in socialna omrežja ne povzemajo in opisujejo tako odmevno kot posamezna redka negativna dogajanja.

Kaj po vašem odlikuje dobrega učitelja?

V prvi vrsti je to želja in ljubezen do opravljanja tega poklica. Na delovnem mestu se izraža v strokovnih pristopih, razumevanju stalno spreminjajočih okoliščin v razredu, empatiji do učencev, pravičnosti, doslednosti, ustvarjalnosti na različnih področjih, načinu vodenja oddelka.

Katere so dobre in katere slabe plati tega poklica v današnjem času?

Vodstva šol se trudijo zagotoviti razredom in učiteljem čim boljšo didaktično in tehnično opremljenost, s čimer lahko popestrimo metode dela tako na matičnih kot na podružničnih šolah. Učitelji in učenci vplivamo drug na drugega in s tem ustvarjamo pogoje za učni proces ter dobro počutje v sobivanju. Študij in izobrazba ponudita mlademu učitelju teorijo in znanje. Šele neposredno delo v razredu pa prinese dragocene izkušnje delovanja v odnosih in obvladovanje vsakršnih situacij. Te so izziv za vsakega učitelja, celo izkušenega. Dobri odnosi v razredu temeljijo tudi na upoštevanju pravic, pravil in dolžnosti vseh vpletenih. Opažam, da se tako v družbi kot pri učencih krepi zavedanje do pravic, na dolžnosti – smem, ne smem, moram – pa se prepogosto pozablja. V šoli poskušamo ta privzeti vzorec popraviti in uravnotežiti, kar pogosto pobere dragoceni čas drugim vsebinam, učiteljem pa energijo.

V času spomladanske karantene se je izkazalo, kako je tudi v šoli pomemben pristen medoseben stik med ljudmi. Kako ste vi doživljali pouk na daljavo?

Kar na enkrat smo se znašli v popolnoma novi situaciji, ki se ji je bilo treba posvetiti in prilagoditi.

Toliko, kot smo prej spodbujali učence na kratkotrajno rabo elektronskih medijev zaradi skrbi z zasvojenostjo, smo bili v dani situaciji hvaležni, da jih imamo in da delujejo. Predvsem pri najmlajših oziroma v prvi triadi so zelo pomembno vlogo in povezovalni člen odigrali starši, ker učenci še niso vešči samostojnega dela po navodilih, branja, rokovanja z računalnikom. Za to smo jim učiteljice zelo hvaležne. Pokazalo se je, da so učenci usvojili najosnovnejše znanje in so maja in junija ob ponovnem prihodu v šolo, pa tudi zdaj jeseni v novem razredu, lahko začeli nadgrajevati na primernih temeljih.

V sili razmer smo sprejeli tak način dela. Sama sem pogrešala šolo v pravem pomenu, vrvež v razredu, učence okrog sebe, neposredno komunikacijo, spontane odzive, tiste drobne nasmeške in številna srečanja z očmi in obrazno mimiko, ki včasih povedo veliko tudi brez besed.

Pred katere ovire in izzive učitelje postavlja epidemija covida-19? Verjetno si nihče ne želi, da bi se pouk ponovno preselil na splet?

Učitelji smo oziroma moramo biti odprti za spremembe in neprestano izobraževanje. Že v času epidemije in potem v poletnih mesecih smo se srečali z novimi možnostmi in programi ter njihovo uporabo pri delu z učenci na daljavo. Zdaj je učiteljem danih veliko poti podajanja učne snovi in komunikacije z učenci preko računalnika. Kljub temu si nihče od nas, pedagoških delavcev, ne želi ponovne selitve pouka na splet, prav tako verjetno ne starši.

Moja želja je, da ostajamo še naprej v šoli tisti, ki vanjo sodimo, da se vedemo odgovorno do sebe in drugih ter upoštevamo priporočila NIJZ. Higiena rok in kašlja, razkuževanje rok, nošenje zaščitnih mask in omejevanje zasebnih druženj vsepovprek je še najmanjša težava, ki smo ji zlahka kos v trajanju intenzivnega širjenja virusa prav vsi občani.