Odstira zgodovino Selške doline

»Veliko mi pomeni, da sem plaketo prejel v svojem domačem kraju in da so moje delo opazili tudi domači ljudje, ki jih imam rad,« je poudaril Vincencij Demšar, ki sicer od leta 1975 živi v Škofji Loki, kjer sta si z ženo ustvarila dom in družino.

Rodil se je leta 1941 v vasici Osojnik pod Blegošem kot predzadnji od trinajstih otrok v Štulčevi družini. »Otroška in mladostniška leta so bila zelo zanimiva in lepa. Šest let sem hodil v šolo na Zali Log, do koder je bilo uro hoda. V tistem času smo učenci iz bolj oddaljenih krajev šolo obiskovali vsak drugi dan, Založani pa so jo morali vsak dan.« Znanje je nato nabiral na nižji gimnaziji v Železnikih, kamor se je štiri leta vozil s kolesom. Šolanje je nato nadaljeval na učiteljišču v Tolminu, čeprav si je želel na gimnazijo v Škofjo Loko, česar pa mu domači niso mogli omogočiti. Po odsluženem vojaškem roku se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je doštudiral zgodovino in geografijo.

»Imel sem srečo, da sem opravljal same lepe poklice. Po končanem študiju zgodovine me je že čakala služba v muzeju v Škofji Loki, kjer sem ostal deset let. Tam me je loška partija preganjala in sem malo pod pritiskom šel v Ljubljano. Točno devet let sem bil arhivar za srednjeveško zgodovino v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.«

Obenem je bil dejaven tudi v politiki, v katero se je podal novembra 1989 kot ustanovni član Slovenskih krščanskih demokratov (SKD). Prvi občinski Demos v Sloveniji so ustanovili prav v njegovi domači hiši v Škofji Loki. Po prvih demokratičnih volitvah v leta 1990 je postal predsednik izvršnega sveta občine Škofja Loka. Leta 1995 je bil imenovan za načelnika Upravne enote Škofja Loka, leto kasneje pa na listi SKD izvoljen za državnega poslanca. Pred dvajsetimi leti je prišlo do združitve s Slovensko ljudsko stranko, v kateri je Demšar še danes. »Politiko še spremljam, nisem pa aktiven v organih stranke.«

Po upokojitvi leta 2002 se je lahko Demšar preučevanju zgodovine posvetil še bolj aktivno kot prej. Z zgodovinskimi članki redno bogati zbornik Selške doline Železne niti. Letos bodo izšle že sedemnajste; sodeloval je pri vseh, razen dveh. Pogosto je objavljal tudi v Loških razgledih, zasledimo ga lahko tudi v poljanskem zborniku in v drugih lokalnih publikacijah. »Vsako leto skušam pripraviti približno dva zgodovinska članka. Tem mi ne bo zmanjkalo.«

V Župniji Železniki vodi zgodovinsko skupino že vse od njene ustanovitve leta 2006. Izdali so knjigi o znamenjih in kapelicah v tamkajšnjih krajih. Demšar se je na pobudo svojega brata Andreja lotil tudi raziskovanja o padlih vojakih med prvo svetovno vojno iz župnije Železniki. »Vključili smo tudi predsednika krajevne skupnosti Železniki, ki nam je pri tem izdatno pomagal, in smo prečesali vse stare rodbine po Železnikih, ki so bile kakorkoli udeležene v prvi svetovni vojni,« je pojasnil. Zgodovinska skupina je nato v sodelovanju s krajevno skupnostjo in občino predlani, ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne, na cerkvi sv. Frančiška Ksaverija odkrila spominsko ploščo padlim vojakom iz Župnije Železniki. »Člani skupine tudi premlevamo drugo svetovno vojno in verjamem, da bo kdaj tudi iz tega nastal kakšen dober članek,« je prepričan Demšar.

Skupina je vpeta tudi v štiristoletnico Župnije Železniki, ki bo leta 2022. Že nekaj let zbirajo podatke o zgodovini župnije in sodelujejo pri nastajanju zbornika, ki bo luč sveta ugledal ob jubileju. »Vsak po svoji moči pripravljamo članke, ne samo člani zgodovinske skupine, ampak tudi drugi – s ciljem, da bi soustvarili spodobno zgodovino župnije Železniki. Temu posvečamo veliko pozornosti, sicer pa zgodovinsko skupino sestavlja prijetna druščina, v kateri se radi pogovarjamo o preteklih dogodkih. Pogovori so prav prijetni in znajo trajati dolgo. Zanimivo se mi zdi, da smo zelo različni po usmeritvah oz. po stroki, a kljub temu zelo radi prihajamo na naša mesečna srečanja,« je še povedal Demšar.