Dan na dan močno trpim

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. oktober 2020 / 15:57  

Kot hoja po žerjavici, 1. del

Tudi Barbara sodi med tiste, ki so ji družinske razmere dodobra zaznamovale življenje. S teto Karlo sta se rodili v istem letu, ena konec maja, druga sredi avgusta. Mati in hči sta bili malodane istočasno noseči in zaradi tega sta bili deležni številnih grdih in opolzkih komentarjev.

Barbara je bila že od rojstva naprej zelo živahen, vedoželjen in raziskovalen otrok. Njeni mamici je bilo pri dobrih sedemnajstih, ko se je začela spopadati z materinstvom, za otroka bolj malo mar. Tudi zato sta Barbara in Karla odraščali skupaj, na videz sta si bili tudi precej podobni.

»Karla je imela veliko učnih težav, pogosto je bila bolna, pestili so jo tudi hudi glavoboli. Dolgo časa ji ne domači ne zdravniki niso verjeli. Potem se je sredi pouka onesvestila, iz nezavesti se je predramila šele v bolnišnici. Na hitro so jo operirali in ji izrezali velikanski tumor. Po tej bolezni ni bila nikoli več takšna kot poprej. Babica – njena mama – je postala do nje zelo zaščitniška. »Če je jokala, sem bila jaz kriva, če je padla in si potolkla kolena, prav tako. Prišlo je celo tako daleč, da mi je babica namignila, naj se pri ocenah ne trudim preveč, da Karla ne bo preveč užaljena,« se spominja Barbara.

Ko je obiskovala sedmi razred, je njena mami čez noč izginila neznano kam. Šele s poizvednico in s pomočjo konzulata so jo končno odkrili v Nemčiji. Barbara ji je napisala nešteto pisem, naj se vrne, a ji ni odgovorila niti na eno. Samo predstavljate si, kako ji je bilo v najnežnejših letih odraščanja, ko ni imela ob sebi praktično nikogar, ki bi jo imel iskreno in od srca rad.

»Ne rečem, saj je bila babica do mene dobra, tudi tepla me ni. A pri njej je bila Karla zmeraj na prvem mestu. Ded je bil odrinjen na stranski tir, saj je spal v dnevni sobi na kavču, babi in Karla pa sta si delili zakonsko posteljo. Zelo rada bi se vpisala na gimnazijo, a mi doma niso dovolili. Razložili so mi, da moram skrbeti za Karlo tudi v srednji šoli. Tako sva pristali na administrativni šoli. Bila sem najboljša v razredu, veliko sem pomagala Karli, ki se je komaj, komaj prebijala. Po maturi sem si morala poiskati službo. Da bi študirala? Ni bilo govora! Babi ni dovolila! Kljub njenemu negodovanju sem si delo našla v Ljubljani, na enem od ministrstev. To se je zgodilo po spletu srečnih naključij. Hčerka moje razredničarke je bila tam šefica, dober glas o moji delavnosti in pridnosti pa je segel tudi do nje.

Skromno sobico sem si našla pri gospe Mojci. Imela je Parkinsonovo bolezen, ki so ji jo diagnosticirali že pri petdesetih. Ker je imela zelo majhno pokojnino, je še zmeraj delala po štiri ure. Stanovanje si je delila z očetom, ki jo je kar naprej kritiziral in maltretiral. Edini sin je pristal na igli in med klošarji. Domov se ni vračal, zato je njegovo sobo lahko oddajala. Žalostno življenje, vam rečem. Mojca sploh ni bila vešča kuhanja, največkrat je hodila po kosilo v Maximarket. Kakšen bograč, ki ga je imela zelo rada, saj jo je spominjal na rojstno Prekmurje, sta z očetom potem jedla ves teden. Ob sobotah sem naredila flancate ali pa spekla jabolčni zavitek. Ne morem opisati njune hvaležnosti! Prepolovila sta mi najemnino in mi izdatno gledala skozi prste, če sem se kdaj vrnila domov tudi sredi noči.

Ne, nisem imela fanta, da bi ponočevala skupaj z njim. Obiskovala sem priprave za gimnazijsko maturo, saj sem se nameravala vpisati na fakulteto. Zvečer pa sva se s sošolko Ido učili in utrjevali snov. Bila sem zelo zagnana, zdelo se mi je, da se mi bo podrl svet, če mi ne bo uspelo.

Nekoč pa me je stanodajalka Mojca presenetila z veselo novico, da se domov vrača njen ljubljeni sin. Menda se je v komuni ozdravil odvisnosti in ji bo doma lahko priskočil na pomoč, saj je bila že nekaj mesecev na invalidskem vozičku.

Z Igorjevim prihodom se je vzdušje med nami zelo spremenilo. Hitro sem opazila, da me Mojca nič več ne vabi na kavo. Preveč dela je imela s sinom. Že po dobrem tednu je pepel njegovih cigaret, ki jih je zvijal sam, ležal vsepovsod. Nekdaj čista kopalnica je postala zelo umazana in zatohla zaradi cigaretnega dima. Mojčin oče, hud astmatik, je še bolj kašljal kot prej. Kuhinjska miza je bila nenehno polna steklenic od piva. A Mojca kot da ni opazila. Bila je presrečna, da je sin spet pri njej. Priznam, da sem se ga zelo bala. Njegove motne oči, ki so buljile vame izpod visokega, potetoviranega čela, so bile prav grozljive.

Zgodilo se je neke čisto običajne noči s petka na soboto. Kar naenkrat sem se prebudila, saj sem nagonsko ugotovila, da v sobi nisem sama. Vonj po neumitem človeškem telesu me je prestrašil, saj sem takoj vedela, da se nad menoj sklanja Igor. Niti zakričati nisem utegnila, že me je obrnil, pokleknil na hrbet ter potegnil spodnje hlače do kolen. Potem si me je grobo, boleče in zelo surovo vzel od zadaj. Ne morem opisati bolečin, strahu in groze. ''Če piskneš mami, te ubijem!'' je siknil, preden je zapustil sobo.

Enkrat proti jutru sem toliko prišla k sebi, da sem se splazila v kopalnico in se za silo umila. Stegna so bila krvava, nožnica me je bolela in skelela hkrati.

Poklicala sem Ido. Komaj sem držala telefon, tako se mi je tresla roka. Skupaj z očetom, ki je imel kombi, sta nemudoma prišla pome. Pomagala sta mi odnesti prtljago. Ni je bilo veliko, največ knjig, a vseeno je kar nekaj časa trajalo, saj je bilo stanovanje v tretjem nadstropju stavbe brez dvigala. Mojca se je z vozičkom zapeljala med vrata in ni čisto nič razumela. V njenih očeh je bilo polno vprašanj, a se ji nisem upala povedati resnice. Kdo ve, morda bi me njen sin, če bi izdala, kaj je storil, še ubil ... Nisem imela moči, da bi jo ob odhodu vsaj objela. Le smilila se mi je, in to zelo.

Upala sem, da mi ne bo treba obiskati ginekologa, a nisem in nisem nehala krvaveti. Hitro so me operirali, kajti pri posilstvu me je Igor dodobra raztrgal. 'Ko boste rodili, bodo težave,' je bil črnogled dr. Vučko, ki me je operiral. Ida me je nagovarjala, naj grem na policijo, a si nisem upala. Neskončno sem bila hvaležna njeni mami, ki mi je iz bolnišnice pretihotapila apaurine.

V nočeh brez spanca sem razmišljala, kam naj grem, ko bo konec bolniškega dopusta. Pri prijateljici nisem mogla ostati v nedogled. Bolj ko sem tuhtala, slabše je bilo. Zavedala sem se, da se bom morala ponižati in prositi babico, ali lahko pridem domov …«

(Konec prihodnjič)