Župan, jaz predlagam novo klop

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 28. september 2020 / 10:16  

Vse od poletja naprej tudi nekatere gorenjske občine zbirajo predloge občanov za sredstva, ki jih bodo namenile za manjše projekte po izbiri občanov v okviru tako imenovanega participativnega proračuna.

Nabor idej je pester in inovativen: od pločnikov, klopi, nadstreškov in ekoloških otokov ter športnih in otroških igrišč do parkov za sprehajanje psov, urbanih vrtov in izvedb izobraževanj. Kot pravijo v Radovljici, kjer so se izvedbe participativnega proračuna letos lotili prvič, na ta način želijo občane spodbuditi k aktivnejšemu vključevanju pri odločanju o porabi skupnega denarja ter k temu privabiti tudi mlade. V nasprotju z volitvami v tem primeru lahko glasujejo vsi, ki so dopolnili 15 let.

Občani, sploh mladi, imajo pogosto (upravičen) občutek, da nimajo vpliva na odločanje o zadevah skupnega pomena, tako da so pozdrava vredni prav vsi poskusi spodbujanja vključevanja čim večjega števila občanov v odločanje o skupnih projektih.

Pa vendar: postopki so kar zapleteni, sama izvedba zbiranja, preverjanja in glasovanja o projektih tudi ni zastonj. Pa še ime – participativni proračun – je tako komplicirano, da ga je eden od občinskih svetnikov na začetku mandata pravilno izgovoril šele v tretjem poskusu. Če že pri njem ni šlo gladko, kako ne bi prestrašilo »navadnih« občanov?

In tudi: živimo v sistemu parlamentarne demokracije in na tej osnovi postavljenega delovanja lokalnih skupnosti. Občani imamo v občinski svetih predstavnike, ki smo jih izvolili zato, da v našem imenu odločajo o stvareh, ki se tičejo celotne skupnosti. Torej tudi o urbanih vrtovih, nadstreških, igriščih in pasjih parkih. Če bi bila vez med nami in njimi tesnejša in ne omejena zgolj na čas pred volitvami, morda sploh ne bi potrebovali pripomočka zapletenega imena in konstrukcije? Ne nazadnje se, sploh po manjših krajih, večinoma poznamo med seboj …

Zato bom sama tokrat, čeprav načeloma podpiram vsakršno obliko spodbujanja sodelovanja med občani in lokalno oblastjo, vendarle za začetek za rokav pocukala občinskega svetnika, ki sem ga volila pred dvema letoma, ga povabila na kavo in mu razložila, kje natančno bi imela tisto klop. Verjamem, da bo našel način, kako prepričati župana, občinsko upravo in kolege svetnike, da jo res potrebujemo – ali pa mene, da je ne.