Tiskani viri bodo ostali

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sreda, 9. september 2020 / 10:24  

Miran Jereb iz Kamnika zbira značke, znamke, razglednice, majolike … vse, kar je povezano s Kamnikom, predvsem pa vse, kar je bilo natisnjenega v zvezi z Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Njegova zbirka je že digitalizirana in čaka na strokovno obdelavo – do takrat pa jo bo vestno dopolnjeval.

Miran Jereb se je z »Nošami« kot tradicionalno prireditvijo, ki je bila prvič organizirana leta 1966, pravijo domačini, prvič povezal leta 1986, ko se je zaposlil na občini in je bil zadolžen za pomoč organizatorjem, članom Turističnega društva Kamnik.

»Takrat niti član društva še nisem bil, no, po tem letu pa sem bil s prireditvijo vedno bolj tesno povezan – kmalu kot predsednik turističnega društva pa vodja organizacijskega odbora prireditve, nato kot direktor takratne Agencije za podjetništvo in turizem Občine Kamnik. A takrat gradiva o nošah še nisem zbiral. Čeprav sem strasten zbiratelj različnih stvari, sem gradivo s te prireditve začel zbirati mnogo kasneje. Žal, saj se je – sploh po razpadu Turističnega društva Kamnik – marsikaj izgubilo. Tega mi je res zelo žal, nekaj mi je uspelo rešiti, nekaj sem dobil od drugih, ostalo pa sem poiskal in fotokopiral v knjižnici,« nam v uvodu pove Miran Jereb in pokaže omaro, ki jo je doma namenil skrbno zbranemu arhivu.

Uvodna leta prireditve, ki jo zdaj poznamo kot Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine in v Kamniku poteka že štiriinpetdeset let (nekajkrat je vmes odpadla, zato bo letošnja izvedba petdeseta), so bila s tiskanim gradivom bolj skromno podprta, pa še to je moral nadomestiti s kopijami in gradivom, ki so mu ga odstopili drugi. Gre večinoma za nekaj člankov iz takratnega občinskega časopisa Kamniški občan in razglednic ter fotografij. Vsako leto kasneje – še posebej ob jubilejnih prireditvah – pa je tega materiala več. »Shranjene imam različne letake, razglednice, članke, prospekte, brošure, kataloge, priložnostne znamke in drug 'drobni tisk', kot temu rečejo v knjižnicah. Še posebej sem ponosen na fotografije iz prvega leta prireditve, na katerih sta tudi moja mama in oče, ki sta se takrat oblekla v nošo, iz tega prvega leta, torej 1966., pa je ohranjen tudi kratki film Kulturnega društva Foto kino in video klub Mavrica iz Radomelj, ki ima še posebej veliko dokumentarno vrednost,« pravi in doda, da so vrednost njegove zbirke prepoznali tudi bibliotekarji. Ne nazadnje tako obsežne zbirke o kamniških »Nošah« nima nihče. Vse gradivo, ki ga hrani, je namreč Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik digitalizirala in je dostopno na Kamri – spletnem mestu, ki združuje digitalizirane vsebine s področja domoznanstva v knjižnicah in drugih lokalnih kulturnih ustanovah. 

A sam vztraja pri »klasičnih« arhivih. »Danes je že vse digitalizirano in dostopno preko računalnikov in pametnih telefonov, a sam menim, da imajo pravo vrednost tiskani arhivi. Ne vemo niti, ali bomo vse računalniške diske čez leta in desetletja sploh še lahko brali, znano pa je, da tiskane stvari – če jih hranimo pravilno – obstanejo tudi stoletja.« Vpogled v svoje obsežno gradivo je že omogočil nekaterim študentom, na pravo obdelavo pa še čaka. Poglobljena raziskava bi ponudila marsikateri odgovor na to, kako se je prireditev razvijala oziroma spreminjala skozi desetletja, zakaj je doživljala vzpone in padce, kako so jo promovirali in kaj vse so o njej pisali.

Se bo knjige lotil sam? »Ne, za to še nimam časa, čeprav teče že tretje leto, odkar sem upokojen,« prizna, nato pa nam pove, da vendarle ni ostalo le pri zbiranju, saj je mnenja, da bi morali Kamničani tudi sami ob svoji prireditvi obleči noše. »Doma hranim kar nekaj dragocenih oblačilnih kosov, ki so bili v lasti moje mame in celo stare mame, in z ženo sva se zato v nošah nekajkrat udeležila tudi povorke. Veliko hodim po svetu in ogledam si marsikaj, dobre prakse pa si vedno želim prenesti domov. Marsikje sem videl, kako domačini živijo s kakšno prireditvijo, pri kamniških nošah pa je žal ravno obratno – Kamničani jih niso vzeli za svoje. Spet bodo maškare, rečejo nekateri, spet drugi se za teh nekaj dni preprosto odselijo iz mesta. Menim, da bi Kamničani prvi morali v povorko, pa so v njej domačini prej izjeme,« razočarano ugotavlja.

Pri organizaciji prireditve zdaj ne sodeluje več, zbiranju gradiva pa se še lep čas ne bo odpovedal. In svoji obsežni zbirki bo tako lahko dodal tudi tokratna Snovanja.