»Gorenc, obleka tvoja ni – domača več!«

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 8. september 2020 / 11:43  

Ta Snovanja namenjamo problematiki narodne noše, zlasti gorenjske in slovenske. Pobuda za to temo je prišla iz Kamnika, kjer že pol stoletja prirejajo Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine. Letos je paradni del zaradi pandemije prestavljen na leto 2021, snovalci teh dni (in let) pa jih snujejo ves čas …

Klic, ki smo ga postavili v naslov, je bil natisnjen leta 1862 v Bleiweisovih Novicah, avtor ni podpisan. V celoti se je glasil takole: »Gorenc! Ne nosiš rudeč'ga pasa več, / k'ga je imel starček, uj'c in oče rad, / ki slovensk'ga srca bil je sklep enkrat?/ Gorenc, obleka tvoja ni – domača več!« Ob tem klicu se lahko vprašamo, kaj je Slovencem pomenil takrat in kaj nam še lahko pomeni danes, več kot poldrugo stoletje pozneje.

Kako je bilo torej s to rečjo sredi 19. stoletja? Dr. Bojan Knific, ki je v tej zadevi strokovnjak in ga v teh Snovanjih večkrat navajamo, omenja tudi, kaj je takrat zapisal Janez Trdina. Napisal je namreč, da je »posebna spodbuda« za oblačenje kmečke obleke tudi v meščanskih krogih prišla leta 1848, ko »je neki Marx priporočal in zaklinjal v (ljubljanski) reduti naše gospe in gospodične, naj strgajo s sebe 'die fremden Fetzen' in naj se oblačijo raje po kmečki!« Die fremden Fetzen so seveda tuje 'fece' (cunje), dvomim pa, da bi bil 'neki Marx' prav tisti Marx, na katerega ob tem priimku najprej pomislimo. Tudi ne bi bilo verjetno, da bi 'tisti' Marx, ki je bil internacionalist in svetovljan, ženskemu delu meščanstva priporočal kaj takega, saj so bili kmetje zanj še bolj reakcionarni kot meščani.

Za kaj je torej šlo? Šlo je za nacionalizem, ki je bil tudi sicer ena najmočnejših ideologij 19. stoletja, močnejši od internacionalizma. Z oblačenjem 'po kmečki' so 'naše gospe in gospodične' izkazovale svojo pripadnost prebujajočemu se slovenstvu in svoje nasprotovanje takrat močnejšemu nemštvu. Splošno znan je primer Franje Tavčarjeve, ki je postala ena najvidnejših 'narodnih dam' in je to držo izkazovala še v 20. stoletju, ko sta se v gorenjsko narodno nošo oblekla tudi kraljica Marija, soproga kralja Aleksandra in njun sin in prestolonaslednik Peter Karađorđević. Šlo je za navidezni paradoks, da so se v narodne noše, ki so bile za večino kmetov predrage, oblačili premožnejši meščani in tako izkazovali svoj nacionalizem. Ni šlo za folkloro, narodna nošnja je imela predvsem svoj politični pomen.

Na folklorno raven je bila narodna noša in njena nošnja 'ponižana' po drugi svetovni vojni. V dokumentarnih filmih, posnetih na domobranskih shodih v Ljubljani, je vidno veliko število zborovalcev, oblečenih v narodne noše. V prvih desetletjih po vojni, ko so jugoslovanstvo, proletarski internacionalizem in neuvrščenost prevladali nad slovenstvom, je bila narodna noša na zapečku in čakala na nove priložnosti. V letih okrog 1970, ko se je v času vlade Staneta Kavčiča okrepil tudi slovenski nacionalizem, se je v Ljubljani vršila popularna kmečka ohcet. V njej je imelo nošenje narodnih noš spet svojo večstransko vlogo. Šlo je za mešanico folklore, turistične promocije Slovenije, ne nazadnje pa je imelo vse skupaj spet tudi svoj politični pomen, saj je šlo za svojevrstno manifestacijo obujenega slovenstva proti beograjskemu jugoslovanstvu. V tistem času nacionalno liberalnega komunizma so se začeli tudi današnji kamniški Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Ti pa sodijo predvsem v širši sklop prizadevanj za varovanje in obujanje slovenske kulturne dediščine.

Narodno nošenje ali nošenje po modi? To v prvih desetletjih 21. stoletja sploh ni dilema. Nošenje po modi je itak povsem prevladalo in to ni nič slabega. Moda je ena od oblik umetniške in industrijske ustvarjalnosti. Ko smo v šestdesetih pod vlivom zahodne pop kulture začeli nositi v Trstu kupljene kavbojke in druge kose oblačil, se je to takratnim starejšim, zdaj pa že blagopokojnim prednikom zdelo tuje in slovenstvu neprimerno. Zdaj so takšna globalna oblačila del vsakodnevnega oblačenja večine Slovencev. Najbrž tudi večina tistih, ki sodelujejo v kamniških dnevih, sicer nosi džins in druga modna oblačila. Če pa bi na ta fenomen pogledali z vidika naših političnih delitev na desne in leve, tradicionalne in liberalne, na ruralne in urbane, bi bili po mojem med posamezniki, ki se priložnostno oblačijo v narodne noše, več tradicionalnih in ruralnih kot modernih in urbanih. A to je le moja domneva, ki bi jo morala potrditi sociološka anketa.

V tej številki Snovanj, odprti za problematiko narodne noše in njene kamniške manifestacije, sva si delo razdelila s kolegico Jasno Paladin. Jasna, ki je kot etnologinja tudi sama dobra poznavalka te snovi, je opravila intervju s tremi akterji tega dogajanja: z dr. Bojanom Knificem, z Martino Golob Bohte in Miranom Jerebom. Sam pa sem bolj okolišil, bi se reklo po domače, bolj učeno pa, da sem skušal to problematiko umestiti v širši socialnopolitični kontekst. Pred pripravo teh Snovanj sem o teh rečeh vedel bolj malo, priznam. Zdaj vem nekaj več, a še zmeraj premalo. Nekaj sem o njih prebral, marsikaj mi je o njih razložil žlahtni kamniški kulturnik Tone Ftičar, ko sem ga obiskal na njegovem sedežu v kamniškem Domu kulture. Pot v Kamnik je bila ena tistih, s katerih se človek vrne bogatejši v delnicah, ki kotirajo na borzi kulture.

Klic, ki smo ga postavili v naslov, je slej ko prej enak: »Gorenc, obleka tvoja ni – domača več!« A to ni nič hudega. Je, kakršna je, gorenjska narodna noša pa je našla svoj trajni dom v Kamniku, kjer se prav dobro počuti.