Veliki vrh

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Prosti čas / torek, 8. september 2020 / 16:40  

Sončen konec tedna nas je vabil, da zapustimo svoja gnezda in se podamo ven. Letošnje poletje je bilo pretežno kolesarsko. Ker po Storžiču nisem bila zadovoljna s svojo pohodniško kondicijo, bom to izboljšala.

Po več zapletih in pripetljajih sva ostala pripravljena na pohod le jaz in Rok. Tako sva se odločila za Kofce in Veliki vrh. Na izhodišču za Kofce je bilo avtomobilov mnogo in še več. Čisto zares sem pomislila, lahko pride občinski redar in nam razdeli »pozdrave« zaradi nepravilnega parkiranja kar ob cesti. Lahko si predstavljate, da je bila pot proti Kofcam bolj podobna procesiji kot planinski poti. Starši z otroki, odrasli brez otrok, ki s seboj vozijo enega, dva in tudi tri pse, družine z otroki in s psi, starejši in še vsi drugi. Planinski dom na Kofcah je bolj podoben obljudeni gostilni, tare se tam ljudi in vsi hočejo štruklje – čokoladne, borovničeve in še druge dobrote. So planinske koče, ki imajo, kar jaz pomnim, veliko obiska, in so koče v njihovi neposredni bližini, ki imajo precej manj obiska. Kofce so tiste, kjer je ljudi ob koncih tedna preveč. Natakarica pravi, kadar je lepa napoved, tedaj potrebujemo petnajst ljudi, ki strežejo in kuhajo za vse planince. Podoba pa je kot v raju. Rok pravi, kot bi narisal. Zelena trata, modro nebo, beli oblaki, ki se pohajajo sem in tja, krave in konji, Kukovnica in Storžič, Lom in Konjščica, potem pa Grintovec, Kočna, Krvavec in v ozadju Košuta. Prav hitro jo mahneva naprej proti Velikemu vrhu in gneča potem hitro pojenja. Oznaka do vrha kaže uro in pol hoje. Mislim si, bom pa ja kaj hitrejša. Urno stopam in pridobivam višino. Planinci pozdravljajo in mimo prideta starejša, ki jima besede tečejo v koroškem narečju. Ne morem, da ju ne ogovorim in pohvalim, kako daleč sta se pripeljala. Pripeljala sta se iz Šoštanja. Ko sta na internetu gledala najkrajše pristope, sta se odločila za Jelendol. Uh, to pa je dokaj nenavadno. No, tam ni bilo nobene gneče, v Podljubelju pa veliko. Delata planinsko transverzalo. Ko ju vprašam, kako je biti v pokoju, odgovorita, še vedno delava, imava veliko kmetijo. Začudenje je bilo še večje, saj ne poznam veliko kmetovalcev, ki bi v prostem času delali planinsko transverzalo, še manj pa takih, ki bi imeli že sedemdeset let in več. Kakšna sreča, da smo ljudje različni. Na vrhu je pogled še lepši, vidita se obe kotlini, Celovška in Ljubljanska, kjer je v ospredju Blejski kot z Dobravami, pa vsi Julijci s Triglavom. Ponosno ugotovim, da sem bila 15 minut hitrejša od predvidene oznake, torej se izboljšujem. Rok pravi, poglej, tukaj je mejni kamen. Ja, Rok, danes se svobodno gibljemo po Košuti in drugih obmejnih gorah, včasih pa so bili tukaj graničarji. To je bilo območje železne zavese. O tem pa vem nekaj, pravi Rok in pripoveduje vse, kar ve in zna.

Mnogi ste okusili, kako je bilo planinariti po Košuti, ko so vas spremljali graničarji. Nekje smo ponosno zidove in vojake umaknili, drugje jih znova postavljamo. Najhujši pa so zidovi v naših glavah …