Evropo bi izbral le za počitnice

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Editors Choice / ponedeljek, 7. september 2020 / 17:15  

Indijec Ranjeet Kumar ni nikoli razmišljal o tem, da bi se preselil v Evropo, kvečjemu v Ameriko, a se mu je zgodilo točno to: danes živi na Kokrici pri Kranju.

Kranj – Osemindvajsetletni Ranjeet se je iz New Delhija, ko je doštudiral, zaradi dela preselil v Gurgaon in odprl svoj posel. Zagotavljal je informacijsko tehnološke (IT) storitve za uporabniške ali poslovne potrebe. Predvsem se je posvetil izdelavi spletnih strani, trgovin, digitalnemu marketingu, ustvarjal spletne strani za blogerje … Imel je stranke iz Kanade, Amerike, tudi Evrope. Spoznal je, da bi svoje delo lahko opravljal kjerkoli po svetu, zato ga je prešinila ideja o selitvi. Vendar v tej smeri nikoli ni razmišljal o Evropi. »Morda kot o počitnicah v Nemčiji. Obiskal bi Švedsko, Norveško, ne pa o življenju v Evropi. Ker sem delal in še delam z različnimi strankami iz Amerike, sem večkrat pomislil, da bi se preselil tja. Moj materni jezik je sicer hindijščina, a angleško govorim tekoče, tako da bi mi bilo tudi s te plati precej lažje. Kjerkoli v Evropi pa se moram naučiti jezika – to je zelo pomembno,« pravi Ranjeet. A se mu je zgodilo prav nepričakovano. Prijatelje je imel zaradi svojega dela praktično po celem svetu, tudi v Sloveniji, in tako se je zgodilo, da je preko spleta spoznal svojo bodočo soprogo, Slovenko. Nekajkrat je obiskala Indijo, veliko sta se pogovarjala in danes sta poročena. Živita na Kokrici pri Kranju.

Evropa in euro

Najprej, kar je Ranjeet opazil, ko je prišel živet v Slovenijo, je bila seveda ogromna razlika v valuti. Če primerja evro in indijsko rupijo, je to res opazno. »Sto tisoč rupij na računu je tu komaj malce več kot tisoč evrov,« se nasmehne. Ko se je preselil, je imel nekaj denarja privarčevanega, potem je nadaljeval svoje delo. Počne tisto, kar je prej počel, vendar pravi, da se stvari odvijajo počasi. Srečuje se z istimi problemi kot ostali Slovenci v poslu IT-storitev in seveda naučiti se bo moral jezika. To ima v načrtu, precej pa je »pobral« že iz pogovorov z ljudmi. »Šteti že znam,« se zasmeje in nadaljuje, da večina Slovencev razume angleško, tudi če ne govorijo. »Se že sporazumemo,« pove. Ga pa ni strah, da se slovenščine ne bi naučil. Ranjeet namreč meni, da če imaš v glavi neki načrt, potem nobena stvar ni pretežka.

Slovenija mu je izjemno všeč

Bogata je z naravo, ima čisti zrak, vodo lahko piješ iz pipe. Zaupa nam, da ker prihaja iz ogromnega mesta, bi najraje živel nekje, kjer je čim manj ljudi. Zato mu je Kranj kot mestece zelo všeč. Fascinantno se mu zdi, da ga ljudje, kljub temu da ga ne poznajo, pozdravljajo; se mu vsaj nasmehnejo. Pravi, da tega v Indiji ne moreš doživeti. V njihovih milijonskih mestih ljudje hitijo eden mimo drugega, gleda vsak le nase, vsem se mudi. Pogreša pa svojo kulturo in seveda začimbe. Slovensko hrano ima sicer rad, vendar se mu zdi, kot da je brez okusa. Je vegetarijanec. Razloži: »Vi uporabljate samo malo popra in soli. Pri nas za eno jed lahko uporabimo tudi do dvajset začimb. Sploh če se lotim kakšnega karija, se jih hitro nabere toliko.«

Opozori nas na nekaj, kar je nam vsakdanje, zanj pa nekaj novega: Slovenci namreč jemo stvari, ki jih v Indiji ne bi nikoli. Pri nas je priljubljeno kislo mleko, zanje je tako mleko pokvarjeno. Morda se mlajša generacija Indijcev že nekako spoznava s tem, vendar v osemdesetih odstotkih velja prvo. Ali pa pire krompir z maslom in mlekom – to je bila zanj čista novost, pove.

Vožnja po desni in prihodnost

Ranjeeta boste v Kranju največkrat srečali na kolesu. Ima izpit za avto, a mora najprej usvojiti vožnjo po zanj »napačni« strani ceste. Pravi, da dokler to ne postane avtomatizem v glavi, bo avto vozila soproga.

Na Gorenjskem Ranjeet živi od lanskega decembra. Potem pa je tudi njemu, tako kot vsemu svetu, covid-19 prekrižal načrte za naprej. Za zdaj so stvari takšne, kot so, kaj bo prinesla prihodnost, se bo odločal sproti, ko ta potrka na vrata.