Odkrivanje lepot slovenske Istre

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / sreda, 2. september 2020 / 15:58  

V nedeljo sem se prebudila v precej sveže jutro in po hitrem preletu vremenske napovedi sem bila v hipu odločena, da se bova z Nejcem tokrat na lov za sončnimi žarki odpeljala na Primorsko. Vendar ne tisto klasično, venomer preveč obljudeno in natrpano portoroško obalo, ki ji je letos prevelika gneča ljudi odnesla še zadnji del morskega čara. Odpravila sva se na raziskovanje zaledja slovenske Istre, med samotne istrske vasice, kjer razen nekaj domačinov nisva srečala nikogar in sem se zato v lastni državici počutila kot najbolj zagreta turistka.

Izlet sva začela v Kopru, natančneje na vrtu kavarne Triglav, kjer sem Nejcu ob jutranji kavi predstavila načrt za najin izlet. Najprej sva sledila vijugasti cesti, speljani med terasastimi nasadi oljk in figovih dreves, ki naju je pripeljala do vasice Padna. Ta je znana predvsem po pridelavi olivnega olja in je tudi vključena v Oljčno pot po slovenski Istri. V središču vasi sva si ogledala majhno cerkev sv. Blaža in se sprehodila mimo galerije Božidarja Jakca, v kateri je razstavljena zbirka njegovih slik.

Izlet sva nadaljevala proti Krkavčam, ki so najbolj znane po krkavškem kamnu iz prvega stoletja pred Kristusom, v katerega je na vsaki strani izklesana človeška podoba. V vasi sva si ogledala še Hišo Vrešje – čudovito obnovljeno tradicionalno istrsko hišo, ki služi kot živi muzej, in eno najbogatejših cerkva v slovenski Istri, cerkev sv. Mihaela.

Naslednji postanek sva naredila v vasi Koštabona. Še ena značilna, majhna in samotna istrska vasica, dvignjena nad dolino reke Dragonje. Koštabona je dobro izhodišče za kolesarje in sprehajalce, ki lahko odkrivajo Istro po številnih pešpoteh, ki povezujejo okoliške vasi, sprehajalci pa si lahko ob sprehodu med vinogradi in nasadi oljk ogledajo mnoge naravne zanimivosti reke Dragonje (slap Supot) in njenih pritokov.

Imela sem dva razloga, da sem si tako zelo želela v Istro. Prvi, najbolj očiten, je bilo toplo in sončno vreme, ki ga je tisti dan primanjkovalo na Gorenjskem. Drugi, skoraj še pomembnejši, pa je bila želja, da spoznam tipično istrsko kulinariko. In res sva z Nejcem zadela žebljico na glavico in dobila zadnjo prosto mizo v gostilni Oljka, kjer sem jaz uživala v domačih fužih s tartufi, Nejc pa si je privoščil veliko porcijo ombole v testu.