Šel na Švedsko in ostal tam

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 31. avgust 2020 / 14:53  

Triindvajsetletni Andrej Ančimer, doma iz Predoselj, že tretje leto živi na Švedskem. Tja ga je v času študija »odpeljala« klasična Erasmusova izmenjava, ostal pa je zaradi svojega dekleta Olesie. Živita v mestu Sundsvall, ki je morda celo malce manjše od Kranja.

Andrej je študiral elektrotehniko v Ljubljani, ko sta se v tretjem letniku študija s sošolcem prijavila na študijsko izmenjavo v tujini. Ker sta bila s prijavo že pozna, sta lahko izbirala le še med Anglijo in Švedsko; in ker je prva zaradi visokih šolnin odpadla, sta se odločila za Švedsko.

V času izmenjave pa je Andrej v enem od lokalov spoznal Olesio, s katero danes tudi živi in je bila v bistvu vzrok, da se je po končani izmenjavi odločil, da se vrne na Švedsko.

Študij je dokončal na daljavo, pri iskanju zaposlitve pa je kar hitro ugotovil, da brez znanja švedščine ne bo šlo. Ne dobiš nobene priložnosti, če ne znaš jezika, pravi. »Tako mi pravzaprav ni preostalo drugega, kot da se ga naučim.« Po štirih mesecih v jezikovni šoli, kolikor je trajalo učenje, je že znal toliko, da je lahko svoj prvi razgovor opravil v švedščini.

Jezik se mu ne zdi težek. »Klasičen germanski jezik. V njem zaznamo mešanico angleščine in nemščine,« pove. Pisanje mu tudi ni delalo prevelikih preglavic in se je hitro privadil. Sedaj švedsko govori tekoče, se pa spominja, kako težko je bilo prvo leto. Ne on ne Olesia nista imela službe, živela sta pri njeni mami in razmišljala o tem, kako bi šla čim prej na svoje. V tem obdobju sta jima precej pomagala tudi njegova starša.

Imel je tudi nekaj sreče – ki jo, smeje pripomni, kar potrebuješ – da so ga imeli takrat v sistemu zavedenega z evropsko davčno številko in avtomatsko je bil Šved. »Ker sem bil brezposeln in mlajši od 25 let, sem začel od države dobivati štipendijo. Tristo evrov na mesec. To sem dobival pol leta, potem so ugotovili napako in sem seveda moral ta denar vrniti.« Šli so mu toliko na roke, da je dolg lahko odplačal po obrokih, vseeno pa pravi, da mu je teh tristo evrov takrat prišlo izjemno prav, četudi jih je potem vračal.

Preden je dobil prvo zaposlitev, je že razmišljal o vrnitvi v Slovenijo, ko je na študentskem servisu, ki deluje drugače kot pri nas, v bistvu kot neodvisna agencija, naletel na eno izmed uradnic, ki je razumela njegovo situacijo, ker je imela sama soproga iz Bosne. Uredila mu je prakso v podjetju, kjer je Andrej danes zaposlen. Ugotovil je tudi, da ga sicer izbrana smer elektrotehnike ne zanima toliko, da ga bolj vleče v sistemski razvoj, programiranje.

Švedska je šla svojo pot

Seveda nismo mogli mimo vprašanja, kako je s koronasituacijo na Švedskem. Vemo, da so se odločili za drugačno pot.

Andrej pove, da so se že zelo zgodaj zavedeli prisotnosti covida-19 in pohvali švedsko vlado oziroma vodenje države v odnosu do virusa. Vendar so bili ključni tudi državljani – da so se čutili odgovorne, da so zaupali državi in ne nazadnje tudi eden drugemu.

»Maske niso bile nikoli obvezne, ampak takoj ko je bilo rečeno, da je treba držati razdaljo, smo jo. Zelo hitro smo se prilagodili. Panike nisem zaznal. Tudi sedaj ni neke bistvene razlike. Ljudje se držijo pravil in priporočil, kljub temu da niso obvezna. Druženje pa je pri nas ostalo. Neke omejitve glede koncertov in množičnih prireditev so, a to je tudi vse,« pripoveduje. Nadaljuje, da se sicer največ družijo na kmečkih tržnicah, ko kmetje pridejo v center mesta prodajat svoje stvari. Te so pri njih kar reden pojav. Je pa res, da gre za druženje na prostem, glasbe ni, pa tudi pivo, ki ga sicer lahko dobiš, je brezalkoholno. Kar Andreja ne moti, celo všeč mu je. Nadaljuje, da sicer alkohol lahko kupiš v trgovinah, ki imajo dovoljenje za prodajo alkohola, izbor je pa svetoven in zelo kvaliteten.

Dežela mu je všeč

Švedska je lepa dežela, pravi Andrej. Ima tudi gore, poudari. Zadovoljen je tudi s hrano. Veliko pojedo divjačine (los, divja svinja, severni jelen), priljubljen je kruh z brusnicami, izbor sirov in mlečnih izdelkov je velik in raznolik. Švedi tudi največkrat kuhajo doma, druženja s prijatelji, kot jih poznamo pri nas, pri njih niso v navadi. Z njimi se dobijo morda enkrat na mesec, v večini pa za prijatelje označijo ljudi, s katerimi se poznajo od otroštva.

In ko ga za konec vprašamo, ali na Švedskem kaj pogreša, smeje izstreli: »Storžič.«