V manj kot štirinajstih urah osvojil pet najvišjih vrhov

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Editors Choice / petek, 28. avgust 2020 / 17:43  

Kranjčan Luka Kovačič si je zadal poseben izziv in ga tudi uspešno opravil: pot iz doline Vrata čez pet najvišjih slovenskih vrhov (Visoki Rokav, Škrlatica, Triglav, Jalovec, Mangart) do Mangartskega sedla je premagal v manj kot štirinajstih urah.

Kranj – »Življenje brez izzivov ni le dolgočasno, temveč tudi življenje brez pomena. Ker je bilo kar dolgo leto, sem si moral postaviti ogromen izziv, ki me vsako jutro vrže iz postelje in me še bolj navduši, da treniram!« Tako je na začetku avgusta zapisal Kranjčan Luka Kovačič, gorski tekač, ki uživa v naravi, najbolj v hribih in gorah. Kakšen izziv si je zadal, je razkril pred kratkim, v četrtek, 20. avgusta, pa ga je tudi uspešno opravil. V manj kot 14 urah je osvojil pet najvišjih slovenskih vrhov, ki so vsi v Julijskih Alpah: Triglav (2.864 m n. m.), Škrlatico (2.740 m), Mangart (2.679 m), Visoki Rokav (2.646 m), na katerega ne vodi nobena označena planinska pot, sodi pa med enega najtežjih pri nas, in Jalovec (2.645 m).

»Sprva je bil načrt v enem dnevu povezati pet najvišjih slovenskih vrhov. Ko smo z ekipo računali časovnico, smo prišli na 18 ur. Potem pa je vse skupaj potekalo veliko hitreje. Nad tem sem bil kar presenečen. Potreboval sem 13 ur in 56 minut, kar je nad pričakovanji,« je po uspešno opravljenem izzivu povedal Luka Kovačič. O njem je začel razmišljati že pred približno dvema letoma in pol: »Sanjal sem, kako bi te hribe povezal v en dan. Za lani sem potem ta projekt že imel v načrtu, a se je sezona tekmovanj prehitro odvijala, vsega je bilo preveč. Letošnje leto, v katerem zaradi covida-19 tekmovanj skorajda ni, je tako prineslo idealno priložnost za kaj takšnega. Naštudiral sem hribe, logistiko, pregledal pot in smo se lotili izziva.«

Startal je ob 3.20 ponoči v dolini Vrata. »Kilometer in pol pred Aljaževim domom se desno odcepi neoznačena pot proti bivaku II na Jezerih. Sledi alpinistični pristop na Visoki Rokav. Treba je znati plezati in biti vešč vrvne tehnike, en del je potekal po snegu. Z menoj je bil zelo dober alpinist. Tehnično je bil to najtežji, najbolj izpostavljen del, poleg tega je potekal v temi. Z Visokega Rokava je sledil spust po vrvi do pod Škrlatice, na Škrlatico je vzpon lažje plezanje, na vrhu pa šele prideš na označeno pot. Sledil je spust v Vrata, čez Prag na Triglav, po Bambergerjevi poti na Luknjo, v Zadnjico v Trento, do koče pri izviru Soče, na Jalovec mimo zavetišča pod Špičkom, z Jalovca na Kotovo sedlo, od koder je sledil spust proti Bovcu, na Mangart, cilj pa je bil na Mangartskem sedlu,« je opisal pot. Ves čas je verjel, da mu bo uspelo. »Zelo sem zadovoljen. Ta uspeh mi veliko pomeni. Rad imam hribe in zagotovo je to eden mojih najljubših projektov doslej. Brez zadržkov lahko rečem, da sem celih skoraj 14 ur zelo užival. Fizično sem bil dobro pripravljen, to je osnova, potem pa ima največjo vlogo glava, da si prepričan, da zmoreš. Pot še zdaleč ni enostavna. Zahteva zbranost, gorniško znanje. To so vrhovi, ki za običajnega gornika predstavljajo kar velik izziv.« Pot, ki jo je Kovačič zmogel v slabih 14 urah, bi glede na markirane čase planincu vzela okrog 43 ur. Pri tem projektu je za njim stala ekipa, ki je njegov podvig tudi posnela. »Na vseh vrhovih in na vmesnih točkah je bila snemalna ekipa. Traso smo razdelili na tri dele in na vsakem sem imel ob sebi spremljevalca. V prvem delu je bil to alpinist Nejc Marčič, v drugem gorski tekač Matjaž Mikloša in moje dekle Urška Ahac, v tretjem pa prav tako gorski tekač Nejc Kuhar. Celotna ekipa je štela skoraj dvajset ljudi,« je pojasnil in dodal še nekaj statistike: »Skupaj sem na poti 'pridelal' 6.600 višinskih metrov vzpona, kar je tako, kot bi več kot 18-krat tekel na Šmarno goro. V dolžino je to pomenilo 55 kilometrov, od tega 43 kilometrov po gorskih poteh in skalah, sedem kilometrov po makadamu in pet kilometrov po asfaltu.« Postavil je mejnik, ki ga ne bo lahko izboljšati. Ne nazadnje gre za športnika, ki trenira več kot devetsto ur letno in na teden naredi tudi do deset tisoč metrov vzpona.

Za njim je še en izziv; pa morda že razmišlja o naslednjem? »Pustimo se presenetiti,« je odgovoril gorski tekač, znan tudi kot trikratni zmagovalec teka na planiško letalnico. Na začetku septembra ga najprej čaka vzpon s ponijem na Vršič, nato pa upa, da jim bo uspelo izpeljati tekaške tekme v Avstriji in Italiji.