Hvala bogu, da smo tukaj ...

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. avgust 2020 / 14:18  

Tako si reče vsako jutro, ko se zbudi. Maria Voglar, upokojena zdravnica, hči slovenskih izseljencev, je po sedemdesetih letih življenja v Venezueli, kjer se je rodila, prišla živet v domovino svojih staršev. Skupaj s sestro in njenima vnukinjama od januarja prebiva v Radovljici.

»Zadnji mesec smo preživeli tako, da smo za petsto dolarjev prodali nečakinjin klavir,« je dramatične razmere v deželi, kjer se je rodila in preživela večino življenja, opisala Maria Voglar, upokojena zdravnica, hči slovenskih povojnih izseljencev. Skupaj z dvema bratoma, nečakom, sestro in njenimi vnukinjami je sredi januarja v okviru programa repatriacije iz Venezuele prišla v Slovenijo. Gospa Maria in njena sestra Slavka z vnukinjama, 20-letno Mario in 14-letno Ano Paulo, začasno živijo v Radovljici.

»Rodila sem se v Venezueli, ki sem jo imela za svojo domovino, čeprav sem se zmeraj počutila Slovenko,« je svojo pripoved o življenju na drugi celini in prihodu nazaj v domovino svojih staršev na vrtu hiše v Radovljici, kjer skupaj s sestro in njenima vnukinjama živi od začetka leta, začela Maria Voglar.

Plašč je čakal v omari

»Oče je iz Jugoslavije zbežal že leta 1947, mama mu je v eno od avstrijskih taborišč sledila dve leti kasneje, skupaj z mojima starejšima sestrama in bratom. Najprej sta razmišljala o odhodu v Argentino ali Kanado, a je takrat cele družine sprejemala samo Venezuela, zato sta se odpravila tja, kjer sem se kmalu rodila jaz, za mano pa še dva brata. Oče, ki je bil po poklicu letalski tehnik, je kmalu dobil službo in brez večjih težav preživljal družino. Otroci smo hodili v šolo, mama je skrbela za družino. Vedno sta mislila, da se bosta nekoč vrnila domov. Spomnim se, da je oče dolga leta v omari hranil topel plašč in klobuk, ki da ju bo potreboval, ko se bomo vrnili v Slovenijo, kjer je mraz ... Sanjal je o samostojni Sloveniji. Škoda, ker je ni dočakal,« obuja spomine.

Kruh in pražen krompir

»Doma smo govorili samo slovensko. Oče se sploh ni nikoli prav dobro naučil špansko. Otroci smo ga radi opominjali na to, pa je vedno le zamahnil z roko in rekel, da toliko že zna, da se lahko zmeni vse, kar se mora. Mama se je po drugi strani zelo hitro in dobro naučila novega jezika. Najbrž zato, ker je zelo rada in veliko brala. Ampak doma je bilo vse slovensko. Jezik, hrana, navade ... V kasnejšem obdobju, ko so k nam že prihajali na obisk sorodniki iz Dolenjske, jim je vedno kuhala golaž, polnjene paprike in pražen krompir, kljub temu da so pričakovali zanje eksotično južnoameriško hrano ...« se z nasmehom spomni tistih časov.

»V Venezueli je eno od osnovnih živil riž, tako kot tu krompir. A mama se je vedno, če smo ga imeli na krožniku nekaj dni zapored, pritoževala, da 'nismo Kitajci' in ga hitro zamenjala s krompirjem. Kruh pa je pekla vse do pozne starosti devetdesetih let.«

Kljub slovenski vzgoji Voglarjeva pravi, da nikoli niti razmišljala ni o tem, da bi se preselila v domovino svojih staršev. »Slovenijo sem prvič obiskala leta 1969, ko sem začela študirati medicino na univerzi v Rimu,« je povedala. Spomni se, da so ji na tedanjem jugoslovanskem veleposlaništvu najprej zavrnili prošnjo za vizum, saj jim je povedala, da je hči Slovencev, ki so takoj po vojni zapustili državo. Kasneje je redno obiskovala sorodnike, a na meji ni več natančno razlagala, kdo je, tako da so jo imeli za običajno turistko.

Lepo življenje

»V Venezueli smo imeli lepo življenje, vse do tistega dne, ko je na oblast prišel Chavez. Od takrat naprej, od drugega dne njegove oblasti, je šlo vse samo navzdol. Ko je Slovenija postala samostojna, smo tudi venezuelski Slovenci dobili državljanstvo domovine naših staršev, in ko sem v obdobju, ko je bila za Venezuelo razglašena humanitarna katastrofa, začela vlagati prošnje za repatriacijo, sem bila prepričana, da to delam predvsem za mlade. Ampak potem je šlo vse samo še navzdol. Vsak dan smo mislili, da je tako hudo, da slabše ne more biti. In vsak naslednji dan je bil nato še hujši kot prejšnji. Na koncu smo bili brez vsega. Tako kot večina Venezuelcev smo živeli od pomoči svojcev in prijateljev iz tujine. Moja plača – delala sem kot zdravnica za otroke s posebnimi potrebami – je bila tri dolarje. Enako nizke so tudi pokojnine, cene dobrin pa prav takšne kot tu, v Sloveniji! Če si potreboval zdravnika, si ga moral plačati, če si šel v bolnišnico, si s seboj prinesel brisače, posteljnino ..., otroci v šole ne hodijo več, ker ni nikogar, ki bi jih učil. Večina izobražencev je državo že zdavnaj zapustila. Če greš po ulici, ti ne sme zazvoniti telefon, kaj šele, da bi se oglasil na klic, saj takoj ostaneš brez njega. Včasih tudi brez čevljev,« ... opisuje neznosne razmere v deželi, za katero pravi, da je v resnici zelo bogata. »Plavamo na nafti, a je že za deset let vnaprej razprodana. Lastniki naših naravnih bogastev postajajo Rusi, Kitajci in Iranci ... Hoteli smo demokracijo in zdaj smo res vsi enaki: vsi smo enako revni! Lani smo bili v nekem obdobju šest dni popolnoma brez elektrike in kar deset dni brez vode. Vsi.«

»Ta prva«, pa čeprav peš

Ko jo je torej v drugi polovici lanskega leta vlada RS kot predstavnico Slovencev v Venezueli pozvala, naj pripravi seznam za repatriacijo, se je v trenutku odločila, da pride tudi sama, ob njej pa še del družine.

»Peter Česnik mi je pisal in me spraševal, koliko je v Venezueli Slovencev. Da jih je kakih tisoč, sem odgovorila. Bi šel kdo nazaj, je bilo naslednje vprašanje. Tisti dan sem bila tako obupana, da sem rekla: Ta prva jaz, pa čeprav peš.«

O ponudbi iz Slovenije je povedala Slovencem v Venezueli in seveda tudi svoji družini. Brata sta se takoj odločila, da odideta, pravi, pa nečak tudi. Ena od sester je odšla že prej, zdaj živi pri svoji hčeri v severni Ameriki. »Pa sva rekli še midve s starejšo sestro: greva, kaj bova tukaj sami, stari ...«

Kot je povedala, v tujini zdaj živijo že štirje milijoni od 31 milijonov Venezuelcev. »Najprej so odhajali izobraženi, zdaj gre vsak, ki lahko.«

Kovček, ključ, odhod ...

Pravi, da nikoli ne bo pozabila trenutka, ko je svojega psa in mačka prepustila v varstvo prijateljem, ki so ostali, zaklenila vrata hiše, vzela v roke en sam kovček in odšla. Pa tudi ne gostoljubja, ki ga je doživela ob prihodu v domovino svojih staršev.

»Zelo lepo so nas sprejeli, tako v Komendi in Velikem Gabru, kjer živita brata, kot v Radovljici, kjer živiva midve s sestro in vnukinji. Pri Karitas so se sploh izjemno lepo zavzeli za nas. S hrano, zdravili in denarnimi prispevki Slovencem v Venezueli že dve leti pomagajo, da nekako preživijo. Tudi tu, v Radovljici, je veliko dobrih ljudi, ki se spomnijo za nas, tako da kar se življenjskih dobrin tiče, ničesar ne pogrešamo. Vse imamo, še kup toplih puloverjev za zimo! Tudi dnevi so kar izpolnjeni. Kmalu po prihodu smo se vključili v tečaj slovenščine, trikrat tedensko smo hodili v Ljubljano. Zdaj se pripravljamo, da se preselimo v Ljubljano, saj smo v Radovljici samo začasno. Dekleti bosta ostali na Gorenjskem, ker tu hodita v šolo, živeli bosta v internatu,« pripoveduje, kako se jim je vsem obrnilo življenje. Ko se bo epidemija umirila, se jim bo pridružilo še nekaj sorodnikov, pove. »Bi morali priti že januarja, pa je nečakova žena rekla, da bo počakala do pomladi, tako se je bala zime in mraza ...«

Drugačno življenje

Pogreša pa prijatelje, prijetno toplo podnebje, hrano, ki je je bila vajena, slikovito pokrajino, objeme in čustva, ki tam daleč nekako lažje pridejo na plan kot tu, kjer zdaj na novo poganja korenine. A kaj, pravi, ko na neki točki enostavno ni šlo več. »Težko si je predstavljati ... Še sama si nekako ne morem misliti, da smo res tako živeli. Ko smo šli, je bilo res slabo, ampak zdaj je še slabše. Zato si vsak dan, ko se zbudim, rečem: Hvala bogu, da smo tukaj.«

In sporočilo nam, ki živimo v Sloveniji: »Bodite zadovoljni, imate raj, nebesa na zemlji!«