Narava in hribi so zanju najlepša pisarna

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. avgust 2020 / 23:28  

Zakonca Anita in Grega Kofler iz Mojstrane dobršen del svojega življenja in dela posvečata goram. Grega je alpinistični inštruktor, gorski vodnik z mednarodno licenco, Anita je sredi izobraževanja za planinsko vodnico z mednarodno licenco. Kritična sta do tistih, ki vodijo brez ustreznega znanja in opreme, saj je odgovornost ogromna. Gorski svet odkrivata tudi trem sinovom z željo, da začutijo gorsko milino znotraj njene surovosti. Da spoznajo cvetlice in živali – od planike, zoisove zvončnice, alpskega maka do svizcev, gamsov, kavke ... Da slišijo tudi kakšno pravljico, seveda o gorskih vilah in lovcih.

Grega Kofler iz Mojstrane je s hribi »gor rasel«. Kako drugače sploh ni moglo biti glede na to, da izhaja iz znane družine himalajcev, andistov in gorskih reševalcev. Oče ga je že kot fantiča jemal s seboj, v najstniških letih je v očetovi družbi že splezal več smeri, se pri svojih 15 letih povzpel na Mont Blanc. In začel turno smučati. Opremo in željo je imel, prav tako nekoga, ki ga je uvedel v ta svet.

Anita, dekliško Perger, prihaja iz Lesc, kjer so imeli družinske nedeljske sprehode, včasih združene z nabiranjem gob, na Taležu ali Pokljuki, kasneje tudi pohode na bližnje hribe. Pogled pa ji je iz domačega okna uhajal višje – na Stol, Begunjščico, Vrtačo in v daljavi pokljuške vrhove ter v ozadju Triglav. Ukvarjala se je z atletiko, gimnastiko, odbojko. Med študijem pa se ji je »odprl« tudi gorski svet: od lažjega k malo težjemu.

Skupaj sta osvojila kar nekaj vrhov

Oba sta diplomanta Fakultete za šport, kjer sta se usmerila v Gorništvo z aktivnostmi v naravi. »Spoznala sva se v študentskih letih, iskrica je preskočila na taboru v Tolminu. Kakšni lepi spomini,« se nasmejeta.

Tik pred zagovorom diplome sta šla na odpravo v Ande, po uspešnem vzponu na Alpamayo in raziskovanju tega dela Peruja sta potovala po Boliviji in Čilu, kjer je vzklila ideja o športni agenciji, ki sta jo uresničila leta 2007. Še prej sta diplomirala z oceno 10; skupaj z zunanjimi sodelavci sta raziskovala vpliv vlage na mehanske lastnosti plezalnih vrvi.

Grega je nekaj let delal v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) Planica kot športni pedagog, Anita v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa Radovljica, potem pa je prevzela vodenje očetovega podjetja.

Skupaj sta osvojila kar nekaj vrhov, smučala z Mont Blanca in stala na gori Matterhorn, ki jo je Anita vedno občudovala. »Vsak vrh je nekaj posebnega, četudi gre »samo« za Planino ali Dovško Babo,« je povedala.

Za licence sta trdo delala

Grega je gorski reševalec od 19. leta. Z izobraževanjem je pridobil tudi naziv alpinističnega inštruktorja in gorskega vodnika z mednarodno licenco. Gorski vodnik je njegov poklic. Anita je obiskovala alpinistično šolo, zdaj se izobražuje za planinsko vodnico z mednarodno licenco. V roku treh let bi licenca morala biti »v žepu«. Zanju sta narava in hribi najlepša pisarna. »Predvsem moraš imeti željo, da boš delal v gorah, z ljudmi, da boš potreboval veliko potrpljenja, da boš temu namenil tudi prosti čas in energijo, včasih na račun družinskega življenja. A na koncu se vse izide.«

Za nazive in licence, ki jih imata, sta trdo delala. »Zato preprosto ne moreva mimo tega, da so začeli kar vsi po vrsti voditi v gore, po feratah brez ustreznih licenc, brez zavedanja, da nosijo ogromno odgovornost, brez znanja in ustrezne opreme. Že lažji sprehod se lahko spremeni v težavo. In da se obnašajo, kot da to ni pomembno. Pa še kako je,« sta opozorila.

Na Triglav s tujci, s Slovenci pa plezanje

V tem času, ko je sezona pohodništva, plezanja, feratanja na višku, so njuni dnevi dolgi, noči pa kratke. Običajno se Gregov vodniški dan začne ob peti uri zjutraj in konča kdaj tudi ob devetih zvečer. Sledijo še posli na računalniku, obvezna pošta, pošiljanje slik, zahvale. Tri, štiri ure je spanja na noč. Za vodenje se največ odločajo tujci za Triglav, Slovenci pa za plezalne smeri. V porastu je obisk ferat v Mojstrani in s tem povezani tečaji o varnem gibanju v feratah. »Je kar naporno, četudi si tega navajen, a že smeh otrok naju spravi v dobro voljo,« sta pojasnila.

V hribe s sinovi

Pravita, da bi bilo življenje dolgočasno, če ne bi imela otrok. Tomaž je star enajst let, Miha devet in Rožle štiri. »Že od malega jih jemljeva na prilagojene pohode, iskanje kakšnega zaklada, športno plezanje, aktivna potovanja, kjer so obvezna oprema pohodni čevlji, plezalna roba, mogoče kolo ali skiro,« sta povedala. Radi imajo tudi morje (zaradi narave dela je to še največkrat jeseni), poležavanja na plaži pa ne preveč. Tudi kultura mora biti – z ogledom kakšnega muzeja.

Pred kratkim so bili na tridnevni družinski turi. Grega je šel s starejšima sinovoma čez kratko Nemško smer in na vrh Triglava, Anita je šla z najmlajšim iz Krme na Kredarico, kjer sta jih počakala z večerjo in čestitkami za vzpon. »Naslednji dan smo nadaljevali do Doliča in čez Hribarce do Prehodavcev. Zadnji dan smo šli skozi dolino sedmerih Triglavskih jezer, ujeli javni prevoz na planini Blato in zaplavali v Bohinjskem jezeru. Otroci so bili veseli res lepih jezer, dišečih klinčkov pod stenami Tičarce in Zelnarice ter panakote v Koči pri Triglavskih jezerih. Nihče ni niti zatarnal, tako da sklepava, da so se imeli lepo.«

Njuna želja je, da otroci začutijo gorsko milino znotraj njene surovosti. Da so sposobni prehoditi daljše razdalje, da se vedno najde kaj zanimivega na poti, da vidijo lahko živali in cvetlice – od planike, zoisove zvončnice, alpskega maka, avrikljev, klinčkov do svizcev, gamsov, kavke ... »Kdaj si povemo tudi pravljico, seveda o gorskih vilah in lovcih. In potem smo spet dobri za kakšno uro, ko med sabo razpredajo o tem.«

Pozdrav v dolino z dvojnim ogledalom

»Letos smo bili družinsko tudi na Stolu in prespali v Prešernovi koči. Gor smo šli s posebno nalogo. S seboj sem vzela dvojno malo ogledalo, ker sva bila z bratom, ki stanuje v Lescah, dogovorjena, da si pošljemo svetlobni signal in se pozdravimo, kot so se včasih. Res je sonce ravno ob uri posijalo na ogledalo in otroci so bili navdušeni nad odbojem – in tudi iz bratove hiše se je videlo. Večer je bil krasen, saj so gostje poleg nas zapeli 'a capella' in zaključili s pesmijo Oj, Triglav, moj dom. Še otrokom so šle dlake pokonci. Kako lepo doživetje.«

Imeti dve podjetji in tri otroke je zalogaj, ki pa ni prevelik, skleneta Koflerjeva: »Predvsem sva hvaležna staršem, ki nama vedno priskočijo na pomoč pri otrocih, nasvetih ali delu. Stremiva k temu, da je to, kar delava, dobro za otroke, in upava, da jim ostane tak način življenja oziroma vsaj delček tega za naprej.«