Doživljanje predmeta skozi material

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 8. avgust 2020 / 23:01  

V Galeriji Mestne hiše v Kranju je na ogled razstava Nazaj k predmetu, konservatorsko-restavratorski stik s preteklostjo. Na nekaj značilnih predmetih spoznamo, kako star predmet, ki ga je načel zob časa, spet dobi svojo nekdanjo podobo.

Tokratna razstava Gorenjskega muzeja z naslovom Nazaj k predmetu, ni običajna. Pravzaprav beseda običajno ob muzejskih razstavah v naših mislih in besedah nima kaj iskati – kakopak tudi v pisanju ne – saj ob obisku razstav in ogledu predmetov vedno znova izvemo, spoznamo in si v spomin vtisnemo kaj novega, česar doslej še nismo vedeli. Posebnost razstave, ki je v Galeriji Mestne hiše ne ogled čez poletje tja do druge polovice septembra, je, da predstavljeni predmeti – moški kožuh, ulično stojalo za kolesa, različne ure, izdelki iz keramike in porcelana, stara slika dr. Franceta Prešerna, lesena figura križanega z razpela in kmečka skrinja – na prvi pogled nimajo nič skupnega, a so tokrat med seboj še kako povezani. Predmeti so namreč rezultat skrbnega dela treh sodelavk konservatorsko-restavratorskega oddelka Gorenjskega muzeja: Irene Jeras Dimovske, Sandre Dimitrijević in Anamarije Dimovske. Če je predmete, preden so prišli v muzej, že močno načel zob časa, nekateri so bili bližje odpadu kot predstavljanju na razstavi, so ti zdaj pravi muzejski biseri. Tri soavtorice nam na razstavi vsakega izmed predmetov postavijo v konservatorsko-restavratorski kontekst. Predstavijo nam, na kakšen način in s kakšnimi strokovnimi postopki so predmete ohranile za nas in prihodnje rodove.

Čar starih predmetov

Restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja ima dolgoletno tradicijo, saj je muzej že štiri leta po ustanovitvi – leta 1957 – zaposlil kiparja in restavratorja, zaradi rastoče etnografske, kulturnozgodovinske, arheološke in zgodovinske dejavnosti pa je bila leta 1964 ustanovljena še samostojna konservatorska delavnica. Po več različnih lokacijah, selitvah z ene na drugo, danes v okviru muzeja delujeta dve delavnici, restavratorska na Zlatem polju in konservatorska v Tavčarjevi ulici.

Na razstavi, ki so jo tri sodelavke pripravljale to pomlad, je prvič doslej v takem obsegu predstavljeno delo konservatorjev in restavratorjev Gorenjskega muzeja, ki sicer očem širše javnosti običajno ostane skrito.

Avtorice so sicer v razstavo vključile izbrane muzealije iz različnih obdobij, zbirk in materialov ter fotografske posnetke posameznih konservatorsko-restavratorskih posegov. Njihov izbor zajema konservatorsko-restavratorske postopke na predmetih iz usnja kovine, keramike, lesene plastike, slik na platnu in poslikanega pohištva.

»Naslov razstave Nazaj k predmetu je parafraza znamenite maksime nemškega filozofa in matematika Edmunda Husserla »Nazaj k stvarem samim«, s katero je postavil temelje znanstvene metode fenomenološkega raziskovanja tega, kar se nam daje izkustveno neposredno,« poudarja Irena Jeras Dimovska in dodaja, da z razstavo želijo postaviti gledalca v podobno vlogo izkustva, kot jo doživljajo konservatorji-restavratorji, da bi skupaj doživeli skrito čarobnost predmetov kot takih in seveda tudi njihove zgodovinske vrednosti.

Zajci v skrinji

Nasvet: preden si ogledate celotno razstavo, stopite v podaljšek osrednjega prostora do kmečke skrinje iz okolice Radovljice, kot je zapisano ob precej zdelanem kosu pohištva, značilnem za gorenjsko podeželje 19. stoletja. »Gre za vzorec skrinje – Gorenjski muzej sicer hrani kar 174 različnih kosov poslikanega pohištva – s katerim želimo pokazati, v kakšnem stanju včasih v muzej pridejo predmeti. Pri tej skrinji so opazni kasnejši posegi vanjo, izrezan je del poslikave na sprednji strani, čezenj je napeta mreža, kar kaže na to, da so skrinjo nazadnje uporabljali kot kletko za manjše živali, na primer zajce. Ob tem na razstavi v digitalni animaciji predstavljamo devet skrinj in nekatere faze konservatorsko-restavratorskih postopkov, ki smo jih izvajali na njih,« pojasni Irena Jeras Dimovska, strokovna sodelavka z najdaljšim stažem v tem muzejskem oddelku.

V posebni vitrini je na ogled več kot sto let star usnjeni kožuh, ki je sicer shranjen v Finžgarjevi rojstni hiši v Doslovčah in je verjetno edini ohranjeni obrtniški izdelek pisateljevega očeta. »Pred leti je bilo v Arhivu Republike Slovenije izobraževanje na temo konserviranja usnja in sem ta kožuh vzela kot vzorčni primer, na katerem sem izvedla klasične konservatorsko-restavratorske posege. Predstavljam jih tudi na tej razstavi,« pojasnjuje Sandra Dimitrijević, ki se je na oddelku zaposlila pred petimi leti, zadolžena pa je predvsem za tekstil in sestavljene materiale. Na razstavi predstavlja še potovalno kovinsko uro iz zlitine in stojalo za kolesa – kolesarnico. »Številne ure smo pripravile za eno nedavnih razstav. Predstavljeni primerek je še posebno zanimiv, ker gre za potovalno uro, ki ima glasbeni mehanizem, namenjen za budilko,« pripoveduje Dimitrijevićeva in predstavi še predmet, ki izhaja prav iz Kranja. Kolesarsko stojalo je med letoma 1920 in 1980 stalo pred trgovino Savnik, kasneje Kokra. Seveda je prikazan tudi konservatorsko-restavratorski poseg z vsemi detajli odstranjevanja poškodb, rje s kovine in podobno.

Anamarija Dimovska, ki je v delavnici zaposlena od leta 2017, je za razstavo izbrala predvsem predmete iz keramike oziroma porcelana – potičnico, skodelico in majoliko. Njeno delo pa je tudi rekonstrukcija pozlate in posrebritve na namizni stebrni uri. »Tako imenovana retuša je pika na i celotnega postopka in jo opravljamo nazadnje. Material mora biti pred tem seveda dobro pripravljen, zato šteje čim širše znanje dela z različnimi materiali. Ob tem je dobro poznati tudi samo tehnologijo izdelave predmeta, recimo kaj je na keramiki poškodba, ki je nastala pri različnih fazah oblikovanja, žganja ali pa kasneje pri uporabi,« ob tem pripoveduje Dimovska, ki je delo konservatorja in restavratorja spoznavala že v mlajših letih, ko je pri delu opazovala svojo mamo Ireno Jeras Dimovsko, ki v muzeju deluje že 29 let.

Izbor predmetov, ki jih je v vseh teh letih konservirala in restavrirala je zelo bogat. »Pri tem sem bila pozorna predvsem na to, kaj bo zanimivo za obiskovalca, da bo opazna čim večja razlika med tem, kako je bil predmet videti na začetku in kako po zaključenih vseh posegih,« pove Irena Jeras Dimovska. Tako je v predstavitev vključila pravoslavno ikono, ki sicer ni značilna za naš prostor, pred leti pa so jih v muzej dobili s carine, kjer so jih zasegli nekemu tihotapcu. Ob tem nam pojasni vse potrebne raziskave in posege, ki jih je ob restavriranju opravila, od vrste lesa, desk, načina poslikave …

Zanimiv je prikaz obnove križanega z Velega polja. V muzej je lesena figura Kristusa prišla tako rekoč povsem uničena, z zdelanim obrazom, odlomljeno roko. S popolno prenovo in končno retušo je predmet danes primeren za razstavo. »Želela sem predstaviti tudi eno sliko, olje na platnu. Odločila sem se za staro sliko Franceta Prešerna. Lak na sliki je bil močno potemnel, na njem je bila plesen. Zato je najprej sledilo čiščenje, odstranjevanje laka, kitanje poškodb, retuširanje in novo lakiranje,« pripoveduje sogovornica. Trije predmeti na razstavi so označeni tudi s QR-kodo, s katero s pomočjo mobilne aplikacije lahko izvemo več o predmetu. Konserviranje-restavriranje vseh predmetov z razstave je temeljito predstavljeno tudi v ličnem katalogu, ki ga je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj.

Užitki pri delu

»Zelo rada odhajam v službo, to še posebno velja, kadar v delo dobim predmet, ki s seboj nosi neko zgodbo. Sicer se ukvarjamo predvsem z materialom, ampak z njegovim raziskovanjem se vedno znova začne razpletati tudi zgodba predmeta. Lahko ga začutimo zelo osebno,« o zanimivem delu pove Sandra Dimitrijević, njena mlajša kolegica Anamarija Dimovska ob tem doda: »Smo dobra ekipa in vzdušje pri delu je zelo pozitivno. Predmetom se lahko v popolnosti posvetimo. Trenutno me čaka delo s keramiko, povezano z arheološkimi najdbami.«

»Delo je lepo in dolgotrajno, a ga imam zelo rada. Sama delam ločeno od obeh deklet, a veliko sodelujemo in si največkrat delo, ki nam ga namenijo kustosi, razdelimo med seboj,« pove Irena Jeras Dimovska.