Boris Čebulj, devetdesetletnik / Foto: Gorazd Kavčič

Pozdravljali so nas, kot da smo prišli z Lune!

Boris Čebulj je že od rane mladosti zapisan športu. Z jeseniškim hokejskim klubom, katerega član je vse od ustanovitve pred več kot sedemdesetimi leti, je osvojil pet naslovov državnih prvakov. Kasneje je kot hokejski sodnik sodil na olimpijskih igrah v Grenoblu. Zadnja leta službovanja je vodil smučišče Kobla v Bohinju. Prejšnji mesec je dopolnil devetdeset let, pa še vedno skoraj vsak dan sede na kolo.

»Pot domov iz Beograda in sprejem na jeseniški železniški postaji sta nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin za vse življenje. Od Brežic do Jesenic so nas pozdravljali, kot da smo prišli z Lune! Pred tekmo in po njej smo dobili številne telegrame, a tako veličastnega sprejema niti slučajno nismo pričakovali. Kdor česa podobnega ni doživel, mu je to težko opisati.«

»Žalosten sem, ko vidim, kaj se dogaja v naši družbi. Lahko bi bilo drugače, to človek vidi, sploh če se poglobi v zgodovino našega naroda. Smo pridni, sposobni, pogumni ... Lahko bi bili ponosni na to, kar smo, ne pa da se še vedno ukvarjamo z razklanostjo med levimi in desnimi.«

Radovljica – Na vprašanje, ali je Radovljičan ali Jeseničan, Boris Čebulj odgovori, da je bil res rojen na Jesenicah, kjer je tudi preživel mladost, a da že skoraj šestdeset let živi v Radovljici, zato se ima za Radovljičana in Predtržana.

Rodil se je 17. junija 1930 na Jesenicah v tedaj znani družini Čebulj; očetov stari oče je bil veletrgovec in krojač z delavnico, v kateri je bilo dvajset zaposlenih, ki so šivali v glavnem oficirske uniforme za balkansko vojsko. Dva mandata je bil tudi župan Jesenic. Oče je bil računovodja, pristojen za vseh več kot štirideset tedanjih jeseniških občinskih podjetij, pove.

Zapisan športu

V družini so se rodili štirje sinovi, najstarejši, že pokojni režiser Bojan Čebulj, Aleks, Boris in najmlajši Mitja. »Oče je bil član društva Sokol, tako da ni čudno, da smo bili vsi štirje že kmalu zapisani športu.«

Drsati se je naučil na začetku vojne, ko je prvič videl tako imenovano ekshibicijsko tekmovanje v tem športu. Pri 13 letih je bil že v hokejski ekipi in sodeloval na tekmovanjih v Beljaku in Špitalu. In ko se je po vojni na Jesenicah s hokejem začelo zares, je bil seveda zraven, od prvega občnega zbora leta 1947. Za člansko ekipo je igral do svojega 33. leta, kasneje pa je do sredine sedemdesetih v hokeju ostal kot sodnik. Še danes je član Hokejskega društva Jesenice.

Hokej kot del življenja

Dobro se spomni svojega osvojenega naslova z Jesenicami. »Bil zgodovinski, nepozaben,« je povedal v pogovoru ob sedemdesetletnici jeseniškega hokeja. »V Beogradu nam je leta 1957 uspelo nepričakovano premagati Partizan in osvojiti naslov državnega prvaka. Vsekakor vrhunec te generacije, ki pa ni samo igrala. Veliko smo pomagali pri vsem, kar se je dogajalo na ledeni ploskvi in okrog nje. Veliko smo se družili tudi v prostem času. Radi smo imeli hokej, ki je bil del našega življenja.«

Z Jesenicami je bil kar petkrat državni prvak, a tista prva osvojitev naslova prekaša vse kasnejše, pravi. »Pot domov iz Beograda in sprejem na jeseniški železniški postaji sta nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin za vse življenje. Od Brežic do Jesenic so nas pozdravljali, kot da smo prišli z Lune! Pred tekmo in po njej smo dobili številne telegrame, a tako veličastnega sprejema niti slučajno nismo pričakovali. Kdor česa podobnega ni doživel, mu je to težko opisati.«

Hokejski sodnik

Leta 1968 je bil hokejski sodnik na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu, sodil je tudi na štirih svetovnih prvenstvih. Rad pokaže fotografijo s sprejema pri predsedniku Titu in njegovi soprogi Jovanki v Beogradu, kamor so bili po olimpijskih igrah povabljeni športniki. »Lepo je bilo na tistih velikih tekmovanjih, čeprav se ne da primerjati s spektakli, kakršni so olimpijske igre postale v zadnjem obdobju. Takrat je bil poudarek na športu, druženju, tekmovanju, ne pa na šovu in poslu ... A stvari se spreminjajo, tako je življenje. Virus, s katerim se soočamo zdaj, ga je malo ustavil in nam morda vendarle dal misliti, da je še kaj drugega, kar je več vredno kot denar – narava, spoštovanje, odnosi ...« razmišlja.

Od trafike do Koble

Poklicno pot je pravzaprav začel že pri 15 letih, ko je stari mami, potem kot so ga vzeli iz nemške šole, dve leti pomagal pri prodaji cigaret v trafiki. Nato je vendarle nadaljeval šolanje na trgovski in ekonomski akademiji v Ljubljani in se januarja 1949 prvič redno zaposlil v Žitu – kot praktikanta so ga poslali v Čakovec.

A ni dolgo zdržal stran od doma, našel si je službo v vojaškem podjetju Smodnišnica v Kamniku, nato pa prišel nazaj na Jesenice, kjer je dobil službo v okrajnem magazinu, po odsluženi vojaščini pa prišel v Elan kot vodja domačega trga. Po desetih letih je odšel v Vezenine Bled, delovno dobo pa zaključil leta 1989, po 13 letih vodenja smučišča Kobla v Bohinju.

Pojem smučarije

Bil je tudi sicer družbeno aktiven: začel je kot predsednik organizacije Rdečega križa na šoli, bil je referent za šport, leta 1947 je v delovni brigadi gradil progo Šamac–Sarajevo, dve leti za tem pa avtocesto Zagreb–Beograd. Ko je prišel z družino živet v Radovljico, je postal prvi predsednik Krajevne skupnosti Radovljica in tudi občinske telesnokulturne skupnosti. Bil je tudi predsednik poslovnega združenja žičnic Slovenije, ki so ga oblikovali v času njegovega vodenja Koble. »Gorenjska je bila v tistem obdobju pojem smučarije ... Škoda, ker se je zdaj z zelenimi zimami vse spremenilo,« razmišlja.

Danes čili devetdesetletnik, legendarni jeseniški hokejist in kasneje hokejski sodnik, po duši ostaja športnik. Zadnji nekaj let, pravi, sicer ne obuje več drsalk in tudi smuča ne več, še vedno pa rad sede na kolo in se odpravi na krajšo turo, običajno po domači Radovljici, kjer v starem mestnem jedru živi tudi njegov leto dni starejši brat, prav tako športnik, smučarski trener in nekdanji dolgoletni tajnik športnega društva Radovljica Aleks Čebulj.

Športne dogodke redno in navdušeno spremlja, prav tako je pozoren na družbeno dogajanje okoli sebe. Zelo ga zanima tudi zgodovina, zato veliko bere in raziskuje. »Žalosten sem, ko vidim, kaj se dogaja v naši družbi. Lahko bi bilo drugače, to človek vidi, sploh če se poglobi v zgodovino našega naroda. Smo pridni, sposobni, pogumni ... Lahko bi bili ponosni na to, kar smo, ne pa da se še vedno ukvarjamo z razklanostjo med levimi in desnimi,« ostaja kritičen in ostrega duha.

»Že več kot petdeset let živim v hiši v Predtrgu v krogu svojih najdražjih – s skrbno partnerico Magdo, hčerko Bojano in Darjo, ki sem jim za vso skrb in potrpežljivost globoko hvaležen,« sklene svojo pripoved.

Oddajte svoj komentar

Kranj 12°

delno oblačno
vlažnost: 51 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

-1/13

torek

-2/14

sreda

1/10

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

OBVESTILA / Šenčur, 20. februar 2024

Umovadba, tombola

PREDAVANJA / Naklo, 20. februar 2024

Nekoč in danes

PRIREDITVE / Kranj, 21. februar 2024

Zelišča, začimbe, kozmetika

PREDAVANJA / Kokrica, 21. februar 2024

O naravni oskrbi rastlin

OBVESTILA / Gorenjska, 21. februar 2024

Angleščina, tombola, ustno zdravje, umovadba

PREDAVANJA / Kranj, 21. februar 2024

Zaupanje – kako biti dober, a ne naiven

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

DELAVNICE / Škofja Loka, 22. februar 2024

Umetniške delavnice za seniorje

 

 
 

 

 
 
 

Švarc Pipanova vendarle podala odstopno izjavo / 18:54, 17. februar

Golob bo začasno prevzel ministrstvo za pravosodje!?
Torej denar še ni " na varnem"

Zlato polje / 08:08, 15. februar

Sem se enkrat sprehodil skozi Udin boršt. Polno smeti in kosovnih odpadkov. Enako kot se je pred leti bila bitka za Dolino Brje pri Bledu, k...

Nasprotujejo trasi obvoza / 08:09, 14. februar

Število vozil na dan skozi Bled izven turistične sezone je 20.000. Skozi predor Karavanke gre dnevno okoli 13.000 vozil. Da uredimo promet o...

Nasprotujejo trasi obvoza / 19:06, 13. februar

V predoru Karavanke občasno uvedejo sistem po ure ke, po ure sm... In to je mednarodni promet. Seveda frekvenca osebnih vozil je na Bled vel...

Pišem županu / 10:37, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Nasprotujejo trasi obvoza / 06:31, 11. februar

Ko se gredo otroci gradbince.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...