Ko življenje gledaš s srcem

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / torek, 21. julij 2020 / 21:45  

Steza Malega princa (1171 m n. m.) – Saj poznate zgodbo o malem princu? Dečku, ki je odrasle učil, da je stvari treba gledati s srcem, saj je bistvo očem skrito. Ni čudno, da je v Južnem Velebitu pot, ki se imenuje po njem.

Odkrivanje skritih kotičkov Južnega Velebita je vznemirljivo, sploh če se podajaš v svet, kjer te obkrožajo visoke apnenčaste stene, ostre kot nož, stene, ki navpično padajo, a tam nekje vmes je speljana adrenalinska pot. Omenjeno pot je v letu 2003 nadelal Slavko Tomerlin, bolj znan kot Tatek. Zavetišče z njegovim imenom je tudi na Stapu, kjer smo že bili. Možakar je zgradil tudi zavetišče Crnopac, kjer se nahaja omenjena pot Malega princa. Pretkano speljana pot je tako kot Kamnita galerija neke vrste labirint, ki te preko naravnih kamnitih pregrad in skulptur pripelje z ene strani na drugo.

Če smo stacionirani v Starigradu, kjer je vhod v Nacionalni park Paklenica, se zapeljimo po cesti proti Obrovcu in Gračcu. Ko prevozimo predor dolžine 160 metrov, se na drugi strani začnemo spuščati in na desni strani bomo opazili makadamsko cesto. Zavijemo desno in že zagledamo smerokaze, ki nas usmerijo proti planinskemu zavetišču Crnopac. Vzpon začnemo na travniku in sledimo markirani poti. Kmalu dosežemo razpotje, kjer gre desna pot čez Veselinovićeve stanove direktno na vrh Crnopac, leva pot pa proti planinskemu zavetišču Crnopac. Leva pot bo za nas. Zmerno se vzpenjamo po izrazitem kraškem svetu, levo v daljavi zagledamo Ričico pri Gračcu. Steza nekaj časa poteka tudi precej zložno, ko se vzpne čez skalni del, nato pa strmo skozi gozd navzgor. Pridemo na nekakšno sedlo, a na drugi strani nas vodi navzdol. Sledi nekaj sestopa, nato pa pot po desni strani obvozi nekakšno uvalo, ko dosežemo skale, kjer gre težja, markirana pot proti zavetišču. Mimo zavetišča sestopimo skozi gozd, ko nas smerokaz usmeri desno. Višino izgubljamo do odcepa desno, ki nas usmeri na Stezo Malega princa. Prvi metri nas vodijo čez skalni skok. To so t. i. Dvori, ko dosežemo Dvorska in Nizka vrata. Pot se vije pretkano in treba je oprezati pa markacijami. V Zdenkovi jami sta dve lestvi. Če opazujemo, kako je varovano, smo lahko malce zaskrbljeni, a upamo, da bo zdržalo. Za jamo sledi detajl, kjer mi je bilo rečeno »vjeruj u ljubav« (verjemi v ljubezen), pa bo. Jeklenica je namreč pritrjena na trhlo polomljeno drevo, skalni skok je pa malce 'siten'. Sestopimo v Šušnjevac. Sledijo Podkuk ter Slepi in Ozki klanec. Zanimivo je, da se marsikakšen detajl poti, ki je tehnično zahteven, pleza navzdol. Previdno. Kako so pritrjene jeklenice, pa bolje, da ne gledamo. Potem se vzpnemo na Krivi klanec, kjer so nam v pomoč klini, ko dosežemo Tonkina vrata, ki jim sledijo še Stankina vrata. Atraktiven vzpon na Hrbet (Kičma), ko hodimo po ozkem in izpostavljenem grebenu. V pomoč nam je jeklenica. Steza Malega princa se zaključi z vzponom skozi Nebeška vrata. Na drugi strani sestopimo po markirani stezi. Vmes je še odcep za Beli Kuk, 1171 m n. m., ki nam ponudi razgled na labirint skalnih kukov in sten, kjer poteka pot Malega princa. Vrnemo se do zavetišča Crnopac in nato po poti vzpona nazaj do jeklenega konjička.

Tovrstna pot je za izkušenega gornika čisti užitek, igra. Saj veste, kako je rekel Mali princ: »Vsi odrasli so bili nekoč otroci, a se le redki tega spomnijo.«

Nadmorska višina: 1171 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 5 / 5