Storžič

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: / sreda, 15. julij 2020 / 10:24  

Ljudje v okolici Kranja imamo Storžič pogosto za svojo orientacijsko točko – tam, kjer je Storžič, tam smo mi, tam je smer proti severu. Ima svojo markantno obliko, ki pa se v obliki stožca vidi z južne, torej kranjske ali preddvorske smeri. Če ga opazujemo z Loma pod Storžičem, je s svojim zahodnim grebenom Psice precej bolj razpotegnjene oblike. Če človek ne bi vedel, da je to Storžič, bi mu težko pripisal obliko stožca.

Ko pride dopust, si vedno želim obiskati vsaj kašen pošten hrib, bolje rečeno goro, ki jo gledam od doma. Večkrat sem že bila na Storžiču in vedno sem pristopala iz Preddvora mimo Mač na Kališče in potem na vrh. Na vse gore vodi več poti in letošnje odkritje koronakarantene, Povlje, nudijo čudovito izhodišče tudi na Storžič. Na Storžič smo želeli pristopiti preko planine Javornik po Žlebu na vrh. Sestopili naj bi čez Škarjev rob do Doma pod Storžičem. Tak je bil plan. Gledamo vremensko napoved, v soboto je močno deževalo, v nedeljo se bo razjasnilo. Rana ura je zlata ura, torej ob šestih zjutraj smo bili že na poti. Pot proti planini Javornik je zelo zaraščena, dežja je bilo obilo in trave, ki so se nagibale na pot, so bile mokre. Ko smo prispeli na planino Javornik, so bile naše hlače čisto mokre, Rok in Eva kažeta tudi povsem mokre čevlje in nogavice. Imamo rezervne, ki pa tudi ne bodo prav dolgo zdržale. Megle se še kar niso dvignile. Pristopamo proti Žlebu in gledamo gor v nebo, zgolj oblaki in megla. Spletna kamera na Kofcah kaže jasnino, na Krvavcu pa še nič. Vedno pravim, ne grem v visoke gore, če ni lepega razgleda, imam jih pred nosom, zakaj bi silila v meglo. Jezna sem bila nase in na otroke, zakaj nismo vzeli s seboj več rezervne obleke. Pomislila sem tudi na organizirane pohode. Če bi bila sedajle v skupini z vodnikom, ne bi nič pomišljali, gremo na vrh ali ne. Izlet je načrtovan, dežja ni, idealnega sonca sicer tudi ne, gremo naprej. Samo da sva se z Janezom spogledovala, gremo gor ali ne, že so bili vsi složni, da bomo šli na vrh drugič. No, pa smo tam. Tako smo se podali na Veliko in na Malo Poljano, od tam pa preko Doma pod Storžičem v Grahovše. Tja nas je prišla iskat Nika. Ker je doma sedaj toliko voznikov, ni nobenega problema naročiti prevoz in lahko narediš krožno pot. Ko smo sestopali na tržiško stran, se je vremo že zjasnilo, le kopasti oblaki so še zakrivali vrhove gora. Oskrbnik v domu pravi, boste pa prišli še enkrat. Saj je res, Storžič bo počakal. Pot mimo travnikov v Grahovše je čudovita in pohodnikov je kar nekaj.

'Rana ura – zlata ura' je bilo tokrat napačno pravilo. Če bi se podali na pot kasneje, recimo ob devetih, bi bila trava že malo osušena, megle bi se dvignile in povzpeli bi se na vrh. Pa kaj zato. Če bomo našli pot, bomo cilj vedno nosili v sebi, tako nekako je napisal znani kranjski alpinist. Naj uživamo v vsakem planinskem pohodu, kamorkoli je že namenjen, tako me učijo otroci.