Srečanje z medvedom

Ta, ki nas je učila, 1. del

Pred učitelji imam še zmeraj, in to kljub temu da so minila desetletja, kar sem drgnila šolske klopi, precej »rešpekta«. Tako je bilo tudi med obiskom pri Lidiji, ki je poučevanju podarila vse svoje življenje. Učenci so jo spoznavali po eni strani, meni je odkrila še svojo drugo.

Zakaj se je odločila za ta korak, mi je zaupala že v prvem trenutku.

»Lansko leto sva s prijateljico sklenili, da bova prehodili slovensko Jakobovo pot. Začeli sva v Sodražici, kjer je doma. Malo me je skrbelo, saj sem vedela, da so tam okoli medvedje. A se je prijateljica le zasmejala, češ ne bodi takšna reva! Hodili sva že dve uri, ko kar naenkrat zaslišiva lomljenje vejic. Skoraj bi me kap, tudi prijateljica je pobledela. Potem ga zagledava. Kakšnih trideset metrov stran je nepremično buljil v naju. Četudi sem bila že vse življenje ateistka, nikoli nisem verjela v Boga, a tisti trenutek sem začela moliti Oče naš. Sploh nisem vedela, da ga znam! Od strahu sem se tudi polulala. Potem pa, kot bi me Bog uslišal, se je zverina obrnila in ponovno izginila v goščavi. Ko sva prišli k sebi, je prijateljica poklicala moža, da je prišel po naju. Naslednji dan sva spremenili načrt. Odpravili sva se v Tamar, kraje izven 'civilizacije' pa sva prepustili pogumnejšim!«

V tednih, ki so sledili, je začela razmišljati o svojem življenju, o sreči, ki jo je že imela, o udarcih, ki so jo kdaj spravili na kolena na povsem drug način. Bolj odkrito, brez slepomišenja se je soočala z lastnim jazom. Prvič si je priznala, da pod masko, ki jo je kazala učencem, lastni družini, prijateljem, sovaščanom, tiči še neko drugo, vzporedno bistvo, ki je ves ta čas spalo in mirovalo. Ni točno vedela, ali zato, ker se ga je sramovala, ali pa zato, ker zase, za svoje »ogledalo« ni imela nikoli pravega časa, kaj šele nagiba.

Lidija je zmeraj želela biti učencem za vzor. Vedela je, da ga mnogi nimajo niti doma niti na dvorišču, kjer so se igrali. Otroci so prevečkrat potegnili kratko: odrasli so bili v šestdesetih letih, ko je nastopila službo, podobni egoisti kot takrat, ko je šla v pokoj. Svoj ego so »hranili« tudi na hrbtih potomcev! To je bilo zanjo neodpustljivo!

»Na začetku so bili kolektivi po šolah še mešani. Učiteljev je bilo približno toliko kot učiteljic. Če upoštevam še dva hišnika in kurjača, je bilo moških celo več kot žensk. Ne vem, kako je bilo drugje, a na naši šoli smo imeli zelo vzorno urejen bife. Alkohola je bilo precej, ljubezen do piva še ni prevladovala, pri mnogih so bile najbolj zaželene žgane pijače. Zlasti v zimskem času se jih je popilo veliko. Z izgovorom, da je treba poskrbeti za bacile in posledično za prehlad. Ne zamerite mi, če se še po toliko letih spotikam ob tiste, ki se alkoholu niso mogli upreti! Kdo ve, morda to počnem zato, ker je bil alkohol v zbornicah zmeraj tabu tema ...

Alkohol sem iz dna srca sovražila. S posledicami prekomernega pitja sta bila zaznamovano moje otroštvo in tudi mladost. Ni pil oče, njega nikoli nisem videla pijanega, po žganju je segala mama. Občasno tudi njena sestra, ki je živela z nami in me vzgajala, kadar je bila pri sebi. Očetu sta bili na voljo obe. Vsaj tako sta mi povedali, ko sem odrasla. Teta je bila trgovka, mama računovodkinja. Kako sta opravljali zahtevni službi, ne vem. Vem pa, da ko je prva šla spat s steklenico, je druga zlezla k očetu v posteljo. Takšen način zakonskega življenja se mi je vse do drugega ali tretjega letnika učiteljišča zdel čisto normalen.

Potem pa se je zgodil 'potres'! Pri uri zemljepisa nam je učitelj predaval o nekaterih primitivnih plemenih, kjer imajo premožnejši moški v šotoru tudi po več žensk hkrati, revnejši pa si v te namene kupijo sestre, za katere se že vnaprej ve, da ne bodo mogle dobiti primernega ženina. Takrat so se v meni prižgali vsi alarmi. Je tudi moj ljubljeni ata primitiven divjak? Ali je to, kar počne z mamo in teto, kaznivo dejanje? Bi se svojih bližnjih morala sramovati? Nikogar nisem imela, ki bi ga lahko vprašala za nasvet. Tako sama sem se počutila! Spominjam se le, da me je postalo po tisti uri zemljepisa zelo sram. Kaj, če bo kdo izvedel? Kakšna sramota bo padla name? Na ''srečo'' je teta še isto leto umrla, ata pa je zaradi mamine nezmožnosti, da bi mu bila prava žena, začel skakati čez plot drugje.

V zbornici se ni samo veliko pilo, dogajale so se tudi ljubezenske afere, ki praviloma niso trajale dolgo. Ko je prišlo na vrsto maščevanje, ni bilo lahko niti nam, ki smo bili priča vzponu in padcu 'ljubezni'. Kasneje, ko so razredni učitelji dobili svoje kabinete – skrite kotičke za marsikaj, so imeli na voljo več priložnosti tudi za stvari, o katerih se ni govorilo na glas.

Zaradi pomanjkanja izkušenj, malo tudi zaradi naivnosti in neznanja, sem se intimnih srečanj z moškimi bala. V podzavesti so mi še zmeraj tičali kriki, ki so prihajali iz spalnice staršev. Nekoč so me osmi razredi vzeli s seboj na zaključni izlet na slovensko obalo, kjer smo tudi prespali. Sobico, v kateri je bilo ponoči vroče kot v kotlu, sem si delila s kolegico, ki je učila matematiko. Po večerji me je lepo prosila, naj se v sobo ne vrnem vsaj do polnoči. Dejala mi je, da gre za življenje ali smrt. Vzela sem odejo in jo odnesla na plažo. Četudi sem vztrajala do tretje ure zjutraj, skrivnostni obiskovalec še ni odšel. Ko sem ga, popikana od komarjev, končno zagledala na vratih, sem osupnila. Prav zanj bi dala roko v ogenj, da se s kolegicami ne bi nikoli zapletel. Zelo sem bila razočarana! Vrnila sem se na obalo, zagnusilo se mi je, da bi legla v posteljo, v kateri je malo prej ležal tudi on!«

Lidija se zaveda, da jo večina ljudi pozna kot dobrosrčno, a zelo strogo učiteljico, ki je na generacijah, ki jih je učila, pustila nepozabno sled. Sicer močno dvomi, da so se ob vseh pohvalah poglabljali tudi v njeno dušo, a nič hudega. Komu je mar za tisto, kar se skriva pod masko? Bližnjim je zadoščalo, da so se lahko nanjo zanesli. Pa da je bila zmeraj pri roki, ko so jo potrebovali.

»Zakaj bi razlagala, v kakšnih odnosih je bil oče z mojo mamo in njeno sestro? Če bi to storila, bi ne vrgla blata nanje, ampak nase! Ljudje so kruti: hitro bi začeli sklepati, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kar pomnim, sem tudi ateistka. Ne verjamem v Boga, ne v ''našega'', ne v kakšnega drugega. O tem, kakšni so moji pogledi na svet, nisem nikoli govorila. Je pa res, da sem naredila vse, da sem se držala tako imenovanih desetih zapovedi. Trudila sem se, da sem bila pravična, sočutna, da sem delala prav. Učitelj je bil včasih – verjetno je še danes – nenehno v dilemi: naj slepo sledi zakonu in navodilom ali naj bo pri izpolnjevanju teh bolj človeški …«

(Nadaljevanje prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 1°

delno oblačno
vlažnost: 91 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-4/9

nedelja

-4/12

ponedeljek

0/9

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

IZLETI / Kranj, 6. februar 2024

Na kopanje v Portorož

OBVESTILA / Šenčur, 6. februar 2024

Vadba za zdravo hrbtenico

PREDAVANJA / Kranj, 7. februar 2024

O varnosti in zdravju pri delu

PRIREDITVE / Šenčur, 7. februar 2024

Ljubezen je ključ

PRIREDITVE / Adergas, 7. februar 2024

Vse generalove skrivnosti

PRIREDITVE / Preddvor, 7. februar 2024

Ljubezen – smisel našega obstoja

IZLETI / Naklo, 8. februar 2024

Po poti kulturne dediščine

PRIREDITVE / Šenčur, 8. februar 2024

Ljubezen je ključ

 

 
 

 

 
 
 

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!

Evropska sredstva unovčena / 09:11, 3. februar

Gradi se kolesarska povezava Obrne-Boh.Bistrica. Do Bleda se ne gradi nič. Razdalja Obrne-Bled je 8km. Na tej razdalji je že zgrajena kolesa...

V Šenčurju poklon štiridesetim talcem / 21:59, 1. februar

"Vstaja se je končala z znamenito dražgoško bitko, ki je pokazala, da Nemci niso nepremagljivi,«Kdo bo učencem razložil nemško nepremagljivo...

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...

Predstavili največje projekte / 08:40, 26. januar

O širitvi OŠ Antone Janše še vedno nič. Pozabljeni od občine in sveta. Prejšnje in sedanje vodstvo OŠ ni sposobno zlobirati prepotrebno širitev šole.

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..