Miha Naglič na kresni dan v zunanjem ambientu Muzeja Žiri / Foto: Tina Dokl

Z Občasnikom spet Žirovec

Muzejsko društvo Žiri praznuje petdeset let, Žirovski občasnik deset let manj, sopotnik in snovalec obeh je tudi publicist Miha Naglič. Pogovor o rečeh, ki krepijo razum in duha, je svojevrsten praznik, še zlasti če gre za prijatelja in sodelavca.

»Papeškemu nunciju msgr. Edmondu Farhatu sem kasneje na kosilu v Goropekah, najbrž smo že nekoliko popili, za mizo namignil, ali bi mogoče našemu takratnemu županu Bojanu Starmanu napisal pismo, naj tej hiši nameni več pozornosti.«

»V Alpini so imeli zmogljiv ciklostilni stroj, s katerim je delalo mlado dekle, ki je bilo navdušeno nad čokolado. Kupili smo ji nekaj velikih čokolad, ona pa nam je stiskala občasnik.«

Kje si bil 14. oktobra 1973, ko se je v stari žirovski šoli, kjer je danes Muzej Žiri, odpirala prva razstava, ki so jo pripravili v Muzejskem društvu, ustanovljenem še tri leta pred tem?

Jeseni leta 1973 sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani opravljal precej zahteven izpit pri profesorju Mirku Hribarju, ki je takrat učil staro filozofijo od Sokrata do Kanta. Spominjam se, da je bil to eden najpomembnejših izpitov v letniku. Tudi sicer so me v študentskih letih bolj zanimale globalne teme, svetovna revolucija, mladi marksisti in podobne reči. Za »Žir« se nisem kaj dosti brigal. Zgolj toliko, kolikor sem ob koncih tedna iz Ljubljane prihajal domov. Tako tudi nisem vedel, da se je tisto jesen v tej hiši odprla prva muzejska razstava Muzejskega društva Žiri.

Sprašujem te s predvidevanjem, da so takrat študenta filozofije bolj zanimala vprašanja aktualnega časa in dogajanj v svetu kot lokalna zgodovina domačega kraja.

V Muzejskem društvu, njegov prvi predsednik je bil Alfonz Zajec, je ob njegovem nastanku deloval drug krog ljudi kot v času, ko sem se vanj tudi sam aktivno vključil. To so bili domačini, po večini zaposleni v Alpini ali pa upokojeni stari čevljarji, ki so imeli afiniteto do žirovske dediščine in so takrat po hišah zbrali čevljarski inventar, orodja, stroje, izdelke, dokumente … V čevljarski zbirki imamo tako več kot štiristo predmetov. Če bi se danes kdo spomnil kaj podobnega, bi za tako zbirko najbrž nabral sila malo stvari.

Kot sem kasneje prebral in so drugi pripovedovali, se je – takrat še študentka, danes pa akademikinja ddr. Marija Stanonik – v Škofji Loki najavila pri profesorjih Francetu Planini in Pavletu Blazniku z željo, da bi tudi v Žireh ustanovili muzejsko društvo, kot sta ga onadva soustanavljala pred drugo svetovno vojno v Škofji Loki.

Pobuda je potem pred petdesetimi leti prišla prav iz Loškega muzeja. Povabili so takratne krajevne veljake in žirovske čevljarske veterane ter se kaj hitro dogovorili.

Se motim, če velik pomen ob tem pripišem prav prisotnosti profesorjev Planine in Blaznika, tudi Andreja Pavlovca iz Loškega muzeja?

To je bilo verjetno ključnega pomena, saj so bili za ljudi v Žireh omenjeni neke vrste muzejski apostoli. Ob pomoči muzealcev iz Loškega muzeja so postavili tudi prvi dve razstavi, čevljarsko in čipkarsko. Nekateri še vedno razmišljajo, da sta sinonima za Žiri čevlji in čipke, kar pa ne drži več, saj imamo tu še marsikaj, kar je vredno pokazati svetu.

Sicer pa tak sestanek prej verjetno tudi ni bil mogoč, saj smo Žirovci v šestdesetih letih prejšnjega stoletja spadali pod Logatec. Po referendumu leta 1969 smo šli nazaj pod Škofjo Loko in Ločani so potem z veseljem ponovno »kolonizirali« nekdanje freisinško ozemlje. V kontekstu vračanja Žirov v okrilje nekdanjega freisinškega gospostva velja razumeti tudi nastanek Muzejskega društva in zdaj Muzeja Žiri. Prvima razstavama je leta 1978 sledila še razstava NOB, dve leti zatem pa je prvotna ekipa članov Muzejskega društva pripravila še razstavo Žirovskih slikarjev.

Ampak Muzejsko društvo Žiri je bilo prvih pet let vendarle še v zavetju »matere« – Muzejskega društva Škofja Loka. Kakšen je bil razlog, da ste kasneje šli »na svoje«?

Naše društvo je bilo takrat pododbor škofjeloškega. Leta 1975 je v veljavo stopil nov zakon o društvih, ki ni več dovoljeval, da ima društvo v Škofji Loki podružnico v Žireh. Treba se je bilo odločiti o ustanovitvi svojega društva. S tem se vezi s Škofjo Loko sicer niso pretrgale, razrahljale so se pa.

Kljub temu da člani društva niso bili muzealci, se mi zdi pomembno, da so imeli afiniteto do lastne zgodovinske dediščine. Večina ljudi v Žireh takega občutenja nima. To se kaže v odnosu do starih hiš, ki smo jih skoraj vse podrli. Celotno dvajseto stoletje se je gradilo novo, opustili so staro cerkev in zgradili novo, večjo, pri nas so zgradili prvi Sokolski dom na slovenskem podeželju, po vojni nov zadružni dom, novo šolo, novo tovarno Alpina. Mi smo narod graditeljev.

Ostala pa je velika hiša, v kateri sta danes Muzej Žiri in žirovski oddelek Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka. Muzejsko društvo jo je že na samem začetku zasedlo oziroma »zaskvotalo«, kot bi se reklo v današnjem žargonu, kar se je izkazalo za dobro odločitev, mar ne?

Občinske oblasti pravzaprav dolgo niso vedele, kaj bi s to hišo. Sredi 19. stoletja jo je kupila takratna občina za namen šole. Ko je ta postala premajhna, so med obema vojnama vanjo umestili čipkarsko šolo in stanovanja za učitelje, a so tudi zanje po vojni našli boljše namestitve. Stara hiša v hladu in vlagi ni bila ravno prijazna za bivanje, a kot nalašč, da bi v njej uredili muzej. Ko se je leta 1994 nekdanja Občina Škofja Loka razdelila na manjše občine, je v okviru delitvene bilance hiša pripadla Občini Žiri, ki je tudi danes lastnica stavbe.

Muzej marsikje velja za institucijo oziroma dejavnost, ki posebej v manjših občinah ni ravno na vrhu seznama potreb. Kakšno je bilo vzdušje na to temo v Žireh še posebej od leta 1995, ko si postal predsednik društva?

Društvo sem prevzel bolj po sili razmer. Po Alfonzu Zajcu je bil predsednik moj prijatelj, tudi prvi sodelavec pri Žirovskem občasniku Tone Eniko, sicer ekonomist v Alpini, ki me je pravzaprav potegnil zraven, češ poskusimo narediti še kaj več. Bodoči muzej je bil zastavljen, a je pri tem tudi ostalo. Treba je bilo urediti hišo, saj so bili v njej, kot sem že omenil, res nemogoči pogoji – tudi za muzejske predmete. Sestajali smo tu v enem od prostorov, imeli smo kup idej, a se ni kaj dosti premaknilo.

Rešitev je potem nekako prišla sama po sebi. Nekoč si mi rekel, da je šlo za čudež, ki se mu reče potres?

Tu moram omeniti Ernesta Mlakarja, ki je bil gospodar društva. Kot človek akcije je za hišo že začel odkopavati zid, da bi saniral vlago, potem se je na veliko nedeljo leta 1998 zgodil potres v Posočju. Tam so ustanovili potresno pisarno in objavili zemljevid, do kod je potres bil rušilen oziroma je kakorkoli učinkoval. Žiri so se znašle na robu tega zemljevida, seveda znotraj potresnega področja. Mlakar je bil z razliko od mene bolj tehnično razmišljujoč človek in je ob razpokah po hiši, ki so bile že prej, potres pa jih je samo še povečal, pisal v omenjeno pisarno, da je tudi v tej za Žiri pomembni hiši škoda.

Prišla je komisija in to potrdila. Obljubili so nam plačilo načrtov za prenovo, preostali denar pa je bilo treba poiskati iz drugih virov. Pri pripravi načrtov so svoje moči združili arhitektka in Žirovka Beta Poljanšek Koman, njen mož Jaka Koman, Ločan, in arhitekt Borut Burger, Ljubljančan. Občinski svet je po oceni Zavoda za varstvo kulturne dediščine v nadaljevanju objekt z okolico najprej razglasil za kulturni spomenik lokalnega pomena, nakar smo bili postavljeni pred naslednji problem – kje dobiti denar za temeljito prenovo hiše?

Menda se ni dolgo čakalo na naslednji čudež?

Saj veš, kako je s čudeži, vsak jih jemlje na svoj način. Jaz to zgodbo sicer rad omenjam. Na Martinovo nedeljo leta 2000 je prišel v Žiri takratni papeški nuncij msgr. Edmond Farhat, ki je bil po rodu iz Libanona. V Žireh je imel mašo v čast našemu zavetniku Martinu, ogledat pa si je prišel tudi naš muzej. Razložil sem mu, kaj vse imamo, kar je nanj pustilo dober vtis. Kasneje sem mu na kosilu v Goropekah, najbrž smo že nekoliko popili, za mizo namignil, ali bi mogoče našemu takratnemu županu Bojanu Starmanu napisal pismo, naj tej hiši nameni več pozornosti. Rečeno je bilo napol za šalo, napol zares, minilo je nekaj časa, nakar je pred božičem tistega leta z nunciature prišlo pismo županu, sporočeno pa je bilo tudi Muzejskemu društvu v vednost, naj občina obnovi hiše nameni več pozornosti.

Ne vem sicer, ali je bil to nekakšen povod k obnovi, bistveno je bilo, da se je začelo vsaj premikati. Takratni poslanec, sicer po stroki zgodovinar, Samo Bevk nam je razložil, kako se prijaviti na evropski razpis za sofinanciranje, kakšne dokumente je treba priložiti in kaj napisati za uspeh. Prijava na ministrstvu za kulturo je sprva izpadla, nakar so nam dodali še nekaj točk, da je prišlo do sofinanciranja. Ob skoraj treh četrtinah evropskih sredstev pa je svoje dodala tudi občina. Leta 2002 se je začela gradnja, sedem let kasneje je bila stavba dokončana. Takrat smo svečano odprli razstavo žirovskih slikarjev. Že v času gradnje pa smo postavili razstavo o rapalski meji.

Je bila obnova zgradbe eden pomembnejših dosežkov društva v petdesetih letih?

Niti ne, saj so za vso proceduro okrog obnove skrbeli na občini oziroma županova svetovalka za investicije Ida Filipič ter finančnica Olga Vončina. Za nas je pomembneje, da smo prostorom znali dati vsebino. Po obnovi, ki je zahtevala več kot milijon evrov, so nekateri govorili, da ne bo to novo Visoko, češ toliko denarja je bilo porabljenega, kaj pa bo zdaj v stavbi? Zelo posrečena poteza je bila, da se v mansardo umesti knjižnica, ki živi in je odprta skoraj vsak dan, v Muzejskem društvu pa smo eno za drugo sobo začeli opremljati z razstavami: v najlepši dvorani v prvem nadstropju smo postavili stalno razstavo žirovskih slikarjev, nasproti nje je čevljarska razstava, pri kateri nam je pomagala tudi Alpina, ki jo predstavljamo v naslednjem prostoru. Z evropskimi in občinskimi sredstvi smo v pritličju pripravili osrednjo razstavo Žiri in Žirovci skozi čas. To so naši dosežki.

Žirovski muzej je nastajal po enakem modelu kot pred vojno Loški muzej. Obakrat je bil nosilec Muzejsko društvo, le da je v Loki muzej že zdavnaj prevzela stroka, tu pa muzej še vedno deluje na društveni pogon.

Čemu to pripisati, premajhnemu interesu zanj, je to posledica majhnih občin?

Škofja Loka je druga kategorija in se z njo ne moremo primerjati, smo pa primerljivi s krajema v bližini – to sta Železniki in Cerkno.

Kot je urejeno v Železnikih, je bila tudi v Žireh ideja o javnem zavodu, v okviru katerega bi lahko zaposlili strokovnega sodelavca, pa v občinskem svetu temu niso bili naklonjeni. V Cerknem je muzej oddelek Mestnega muzeja Idrija, tako bi lahko naš muzej bil dislocirani oddelek Loškega muzeja, kar bi bilo naravno, a le, če bi država ali pa občina prevzela financiranje enega zaposlenega. A ne z ene ne z druge strani ni pravega odgovora.

Desetletje mlajša je zgodba Žirovskega občasnika, ki pa je s teboj osebno še mnogo bolj povezana. V uvodniku ene od preteklih številk Občasnika sem prebral tvoj stavek o vračanju v domači kraj – počasi sem se vračal iz ljubljanske in internacionalistične odtujenosti k žirovskemu plemenu. Kdaj si se odločil za vrnitev nazaj v domači kraj?

Medij, skozi katerega sem se vračal v Žiri, je bil Klub študentov Poljanske doline. Včasih se mi zdi, da imajo danes študentje kup denarja, zanimata pa jih predvsem zabava in šport. Študentje smo bili takrat druge sorte, najbrž nam je bilo privzgojeno, da moramo nekaj narediti za svoj kraj, prispevati k njegovi kulturi in hkrati opozoriti nase.

Tako smo začeli pripravljati recitale, recimo Kosovelove poezije. Januarja leta 1980 sem se vrnil od vojakov. Bil sem brez službe in sem živel v nekem prepričanju – saj me bodo prišli iskat, bom že kam šel. Pa niso prišli.

Je bila prva številka Žirovskega občasnika torej tvoja zaposlitev po sili razmer? Izšla je jeseni 1980 ob občinskem prazniku.

Ni šlo toliko za silo razmer, kot sem imel potrebo nekaj početi. Imel sem preveč časa, namesto da bi šel v službo, ki bi me posrkala, sem vedril doma. Nakar se je pojavil naš mentor, slikar Tomaž Kržišnik, ki je imel zagotovljeno eksistenco, potreboval pa je mlade apostole, da smo po kraju širili njegove ideje.

Tako se je zbirala ekipa okrog Tomaža. Če bi šel v neko službo v Ljubljani, Občasnika zagotovo ne bi bilo. Pa ne, da bi ga pripisal le sebi, bil pa sem zagotovo njegova glavna sila. Vseskozi pa sem dobro sodeloval s prijatelji, ki so se prav tako vrnili iz Ljubljane: Tone Eniko, Franc Temelj, Franc Kopač, Stane Kosmač, moja sestrična Helena Zorjan in še kdo. Ta ekipa si je zadala nalogo izdelati svojo revijo.

Najbrž uvodna številka še ni bila tako obsežna, kot so Žirovski občasniki v zadnjih dveh desetletjih, ko so k osnovnemu zvezku dodane še druge knjige?

Seveda ne. Revija je bila natisnjena precej »po partizansko«. Za tisk je poskrbel Tone Eniko. V Alpini so imeli zmogljiv ciklostilni stroj, s katerim je delalo mlado dekle, ki je bilo navdušeno nad čokolado. Kupili smo ji nekaj velikih čokolad, ona pa nam je stiskala Občasnik. V Etiketi so nam natisnili barvne platnice, v šoli pa smo ga »sklamfali« skupaj. Naslednja številka je bila že vezana.

Revija je kasneje prerasla v pravo knjižno izdajo z rednim izhajanjem. Bralci so se lahko zanesli na tvojo uredniško ekipo.

Letos bo izšla petdeseta številka in 42. zvezek, ker smo imeli nekaj dvojnih številk. Sprva smo izhajali občasno, kot pove njegovo ime, že kar precej let pa redno izhajamo konec novembra, saj se decembra najbolje prodaja. Če smo na začetku želeli bolj revijo, v kateri naj bi bilo tudi kaj udarnega, pa je Občasnik zdaj vedno bolj zbornik o Žireh in Žirovcih.

Profesura ti po končanem študiju ni preveč dišala?

Ne vem, zakaj ne. Kot da bi se je bal. Pa sem imel možnost učiti na loški gimnaziji, kjer bi začasno nadomeščal prof. Kralja. Prijavil sem se tudi na oglas v Prosvetnem delavcu za profesorja filozofije na kranjski gimnaziji, kjer je bil ravnatelj Žirovec Valentin Pivk. Lepo me je sprejel in bi najbrž dobil službo, če ne bi ravno v tistem času prejel francoske štipendije za študij v Parizu. Med Kranjem in Parizom sem se odločil za slednjega. Če bi šel takrat v službo v Kranj, bi moje življenje najbrž potekalo čisto drugače.

Potem pa so me zaposlili na krajevni skupnosti za polovico plače, drugo polovico pa je takratni župan Viktor Žakelj uredil s strani ZKO iz Škofje Loke. Opravljal sem službo kulturnega animatorja. V opisu del in nalog je polovico dela predstavljal Občasnik. V bistvu sem bil poklicni urednik Žirovskega občasnika.

V začetku devetdesetih let sta šla oba z Žirovskim občasnikom nekako na svoje ...

Mogoče je res šlo za neke vrste privatizacijo. Leta 1990 sem dobil status samostojnega kulturnega delavca, za krajevno skupnost pa sem odtlej delal po pogodbi. In Občasnik sem vzel s seboj. Formalno je še vedno sodil pod okrilje DPD Svoboda Žiri, sicer pa je bil vedno bolj moj. Ko je prijatelj in sorodnik Nace Naglič ustanovil založbo Pegaz International, je postal pooblaščeni založnik Občasnika.

Pred štiridesetimi leti si se namesto iti v svet odločili ostati doma in »kultivirati svoj rovt«, kot si naslovili knjigo ob svoji petdesetletnici. Z Žirovskim občasnikom pa si spet postal Žirovec, saj vanj s sodelavci beležiš lokalno zgodovino in sedanjost ter razmišljaš o žirovski prihodnosti.

Lahko bi tako rekel. Mogoče sem v ustanovnem letu še imel ambicijo iti kam drugam. Saj sem tudi odšel v Pariz, a sem se vrnil domov. Najbrž nisem imel prave korajže, še zdaj mi ni povsem jasno. Tu se lahko primerjam s starim očetom, ki je šel v Ameriko, tam nekaj zaslužil in se odločil, da se vrne v Žiri. Odločil pa se je za napačen čas, saj je prišel aprila 1914. Bil je vojaški obveznik, zato so ga po nekaj mesecih vpoklicali. Si je rekel, da bo do božiča konec. Res se je vrnil pred božičem, a šele leta 1918 iz Rusije, vmes pa so izhlapeli tudi ameriški prihranki.

Podobno je oče pred vojno šel v Ljubljano in se s pomočjo starejšega brata zaposlil v krojaški delavnici, pri bratu je tudi stanoval. Bil je v partizanih, v bitki na Gabrški gori so ga ujeli in v Begunjah se je predvsem zato, ker je bil izučen krojač, rešil ustrelitve v Dragi in je bil poslan v nemško delovno taborišče. Po vojni je ostal v Ljubljani, a se je 1. maja 1949 vrnil v Žiri, da bi vodil krojaško zadrugo Kroj. Moška linija Nagličev ima vračanje nekako v genih.

Uradno si se pred leti tudi upokojil. Razmišljaš o tem, da bi urednikovanje Žirovskega občasnika predal naprej, kot gospodar naprej preda kmetijo? Sin Jakob je sicer še premlad, pa vendar ali si že iskal naslednika?

Zadnja leta sem vedno dejal, do štiridesetega leta izhajanja Občasnika bom še. Zdaj, ko je to leto prišlo, pa imam polno dela z njim, saj poleg redne številke pripravljam še jubilejni zbornik, in spet nimam časa razmišljati, kdo bo prevzel za mano. Lani sem v intervjuju stalno sodelavko Petro Leben Seljak spraševal, kako ona vidi Občasnik v prihodnjih letih, in jo tudi snubil za prihodnjo urednico, pa mi je kar naravnost odgovorila: »Žirovski občasnik je tvoj otrok oziroma tvoje prvotne ekipe, in ko boste vi nehali, bo tudi Občasnik usahnil, s tem se moraš sprijazniti.«

Si se sprijaznil?

Nisem.

To me veseli kot tudi tvoja sveža knjiga Žirovski besednjak, v katerem skozi petsto besed razlagaš svoj pogled na Žiri in Žirovce. Se ti ne zdi, da nekatera gesla še manjkajo?

Jih že pišem za novo izdajo. Sem pa videl potem, da sina Jakoba v knjigi sploh nisem omenil. Nimam tudi gesla ata in mama. To sta vendar osebi, brez katerih me ne bi bilo, veljalo bi v geslo zapisati tudi kaj na splošno o žirovskih očetih in materah. Tudi moja boljša polovica na svoje geslo še čaka – in žene nasploh …

Ob koncu tega pogovora imam občutek, da manjka tudi geslo čudež? Na Žirovskem jih ni bilo malo, o nekaterih govoriva tudi tule in hkrati kličeva vsaj še po dveh, kar se tiče statusa Muzeja Žiri in nadaljevanja Žirovskega občasnika.

Hvaležen sem ti za sugestijo, sam nisem pomislil na to. Sicer je mogoče čudež prevelika beseda, ampak če izhajaš iz mojega konteksta, ko smo sedeli v sobi v tej stavbi, v »tisti grobli« smo imeli en »gašperček« za gretje, sicer se nam je pa pozimi kadilo iz ust od mraza, potem je to, kar imamo danes, res čudež. Čez nekaj let se bo slej ko prej zgodilo, ta trenutek pa na vprašanje o novem čudežu še nimam odgovora.

Oddajte svoj komentar

Kranj -3°

pretežno oblačno
vlažnost: 83 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-14/2

ponedeljek

-10/7

torek

-6/8

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

IZLETI / Britof, 22. januar 2024

Letovanje v Banji Vrućici

IZLETI / Kranj, 3. februar 2024

Na Lepenatko

 

 
 

 

 
 
 

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...

Na plečih pacientov / 23:27, 21. januar

Samo zdravo konkurenco med javnim in privatnim je treba vzpostaviti, da se borijo za paciente. To je naravna in človeška zakonitost in samo to deluje.

Prava pot do sprave slovenskega naroda izhaja iz ljudi / 23:22, 21. januar

Ob takem medijskem in izobraževalnem enoumju 70% Slovencev nima nobene možnosti vedeti resnice, niti trezno voliti, zato grejo v prepad kot ovce.

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 23:17, 21. januar

Primož, tebi pa sovraštvo do SDS res povzroča halucinacije. Resnica je popolnoma drugačna. SDS je 2020 v MO Kranj predstavila predloge ukrep...

Odgovor / 20:53, 21. januar

Tavčar se je malce bal Nemcev in nasprotoval vojaški akciji na Koroškem. Kot sicer se takrat Ljubljana ni veliko zanimala za meje na Štajers...

V Dražgošah poziv k miru / 19:39, 21. januar

Ponavljam vprašanje: Kaj so oborožene sile nacistične Nemčije počele v Dražgošah leta 1942 ?
Usposabljanje, vojaške vaje ?
Bo šlo?