Aleksander Igličar v aleji loških velikanov, desno od njega trije »podnunci«, prvaki loškega muzealstva: Tine Debeljak, France Planina in Pavle Blaznik / Foto: Tina Dokl

Predsednik s posluhom za zamolčano

Na dan, ko je bila spisana najstarejša listina loškega gospostva freisinških škofov (30. junij), je svoje 12-letno predsedovanje Muzejskemu društvu Škofja Loka sklenil Aleksander Igličar. V pogovoru z njim poudarjamo glavne poteze delovanja tega 83-letnega društva v letih 2008–2020 …

»Vesel sem, da poslanstvo društva uresničuje širša skupina ljudi, da delovanje ne sloni zgolj na posameznikih. Gre za skupino okrog trideset ljudi, ki delujejo v odborih in uredništvih.«

»Na simbolni ravni je najpomembnejše posthumno imenovanje dr. Tineta Debeljaka za častnega člana društva … S tem smo ga ponovno umestili ob bok Blaznika in Planine, treh 'podnuncev', ki so bili leta 1937 glavni nosilci ustanovitve društva.«

Aleksander Igličar, v zadnjih 12 letih ste bili kar štirikrat zapored izvoljeni za predsednika Muzejskega društva Škofja Loka. Dlje sta bila na tem položaju samo dva legendarna loška ustvarjalca, zgodovinar Pavle Blaznik in literarni zgodovinar Branko Berčič. Kašni so vaši občutki ob sklepu predsedovanja, če jih primerjate s tistimi na začetku?

Najprej me preplavi občutek izjemne hvaležnosti, saj sem se ob vodenju društva srečeval in sodeloval z velikimi osebnostmi, ki jih drugače verjetno ne bi srečal. Hvaležen sem, da smo z odborniki in člani uredniških odborov pripravili veliko število odmevnih prireditev, pomembnih knjižnih izdaj za loški in slovenski kulturni prostor ter odpirali prostor vsebinam, ki so bile pri nas predolga leta zamolčane. Za predsednika društva sem bil izvoljen nepričakovano, najprej kot blagajnik. Ko pa se je izkazalo, da je problematika v društvu bolj zapletena, ogroženo je bilo celo njegovo delovanje, sva z zdravnikom Tonetom Koširjem poprijela za delo, uredila nekatere zunanje ovire in pripeljala društvo do zbora članov marca 2008, ko sem bil prvič izvoljen za predsednika. Moram priznati, da se v polnosti nisem zavedal, kam vstopam. Že iz vzdušja na zboru članov, ki se ga je udeležila močna skupina »rdeče« usmerjenih članov in hotela preprečiti mojo izvolitev, sem začutil, da gre pri vodenju Muzejskega društva Škofja Loka za nekaj večjega.

Kateri so po vašem glavni dosežki društva v letih od 2008 do 2020, če jih na kratko povzamete?

Osrednji dosežek je nedvomno nemoteno izhajanje domoznanskega zbornika Loški razgledi, ki ima najdaljšo neprekinjeno tradicijo izhajanja na Slovenskem. Na to moramo biti Ločani in drugi bralci ponosni ter jih z veseljem prebirati. Vabim bralce Gorenjskega glasa, da postanejo tudi bralci Loških razgledov in se včlanijo v naše društvo, v katerem je trenutno skoraj tristo članov. Na pobudo neumornega pasijonca Alojza Pavla Florjančiča smo leta 2009 začeli izdajati Pasijonske doneske, ki so v teh letih postali slovenska pasijonska revija. Pavle je bil dolga leta urednik, zadnje tri številke pa je uredila Helena Janežič. S Pasijonskimi doneski smo ohranjali pasijonsko kondicijo in prispevali pomemben kamenček v mozaik predloga za vpis Škofjeloškega pasijona na prestižen Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. V zbirki Doneski in Vodniki smo pripravili 13 knjižnih naslovov, med njimi legendarno zbirko loških pripovedk Kamniti most, Debeljakovi Olimpijski venec in Kyrie eleison, zbornik Za našo stvar – ob 80-letnici delovanja društva in druge naslove. Vsebinsko najodmevnejša je bila priprava razstave Človek, glej ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne, ki smo jo skupaj z drugimi loškimi organizatorji pripravili v opuščenih prostorih nekdanjega nunskega samostana. Menim, da nam je uspelo trpljenje in bolečino vojne prikazati z vidika bolečine posameznega človeka, ne glede na njegove zunanje okoliščine. Bolečina in žalost sta namreč najprej na ravni posameznika, kar moramo spoštovati vedno in povsod. Za vselej so se mi vtisnile v spomin besede starejše gospe po Pasijonkah na pokopališču v Lipici: »Doživljam notranji občutek in mir, da sem po dolgih letih v srcu pokopala svojega očeta. Hvala vam za to možnost.« Na simbolni ravni pa je najpomembnejše posthumno imenovanje dr. Tineta Debeljaka za častnega člana društva, žal šele dvajset let po njegovi smrti. S tem smo Debeljaka ponovno umestili ob bok Blaznika in Planine, treh »podnuncev«, ki so bili leta 1937 glavni nosilci ustanovitve društva. Verjamem, da smo s tem pokazali, da so časi zamolčanja in prikrivanja, ki so pri nas vladali več kot petdeset let, končani in lahko svobodno, odprto in sproščeno stopamo prihodnjim izzivom naproti.

Po dosežkih sodeč je torej danes osrednja funkcija društva založniška, osredotočena na izdajanje Loških razgledov. Prav v teh dneh prihaja med bralce nov zvezek …

Res je, Loški razgledi so najbolj prepoznavna dejavnost društva, in vesel sem, da smo novo, že 66. številko po vrsti, predstavili v torek, 30. junija 2020, na občinski praznik Občine Škofja Loka. Ko smo izbirali datum, nismo bili pozorni na to, zato se mi zdi to še bolj pomenljivo. In prav je tako, saj mora biti izid nove številke Loških razgledov praznik za vse Ločane. Hvala urednici Mariji Lebar in članom uredniškega odbora za vse njihovo delo.

V vašem obdobju ste priredili tudi veliko Blaznikovih večerov. Kdo so bili gostje?

Blaznikove večere smo ponovno oživili in jih v dvanajstih letih pripravili nekaj manj kot sto. Osebno sem se zavzemal, da pozornost namenimo tudi pomembnim loškim osebnostim. Ko se ozrem nazaj, me prevevata ponos in veselje, s kom vse smo se pogovarjali: Cvetko Kobal, dr. Branko Berčič, Lojze Malovrh, Alfonz Zajec, Ivan Oman, dr. Aleksandra Kornhauser Fraser, Meri Bozovičar in mnogi drugi. Po zaslugi neumornega snemalca Jožeta Ranta z Godešiča je večina Blaznikovih večerov posnetih in dostopnih v loškem arhivu in knjižnici.

Kot rečeno, ste v vašem obdobju več pozornosti namenili tudi zadevam, ki so bile v preteklih desetletjih spregledane ali namerno zamolčane. Takšno je denimo posthumno imenovanje dr. Tineta Debeljaka za častnega člana društva …

Ko sem po izvolitvi za predsednika prebiral gradivo o delovanju društva, sem naletel tudi na Debeljakovo knjigo Črni Kamnitnik, Loma Negra. V njegovih pismih je zaznati izjemno bolečino, ker je bil devet let ločen od žene Vere in majhnih otrok Tineta, Metke in Jožejke. V zapisih se čuti njegova izjemna navezanost, ponos, lahko rečem ljubezen do Škofje Loke, ki je po letu 1945 ni več videl. A njegova rodna Loka ga je zamolčala. Takoj sem začutil, da je treba to spremeniti. Člani društva so soglasno podprli predlog in septembra 2009 sta njegovi hčerki Metka in Jožejka z radostjo v srcu sprejeli listino o imenovanju. Še danes, ko se spominjam teh dni, se mi orosijo oči in naježi koža …

Večkrat ste potovali v Argentino in se srečevali s tamkajšnjimi Slovenci. Katera srečanja so vam ostala v posebnem spominu?

Moja želja je bila, da bi listino prevzeli vsi Debeljakovi otroci, a Tinetu zdravje ni več dopuščalo dolgega potovanja. In odločil sem, da potujem v Argentino, saj sem želel skupaj srečati vse tri. Sprva sem si želel, da v Argentino potuje večja skupina Ločanov, kasneje pa sem srečal Toneta Rodeta, direktorja Družine, ki je pripravljal obisk Slovencev v Argentini. Z ženo Mileno sva se z veseljem pridružila in želja se je uresničila. Na pepelnico sem v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu, kjer so tudi Debeljakovi posmrtni ostanki, položil gorenjske nageljne, kupljene v Buenos Airesu, in prižgal svečko, ki sem jo prinesel od doma. V srcu sem začutil velik mir, da sem Debeljaku lahko izkazal dolžno spoštovanje in zahvalo. Ves čas se zavedam, da so vse milosti, ki sem jih bil deležen, tudi sad njegovega duhovnega delovanja. Ob srečevanjih s Slovenci sem začutil vso razsežnost njihovega globokega odnosa do rodne zemlje, zemlje, ki jim je bila nasilno odvzeta. Njihova druženja v slovenskih domovih so jasen odraz njihove ljubezni do Slovenije in globoke katoliške vere. Med njimi živiš življenje, ki pri nas prehitro izginja, v mnogih krajih pa ga žal ni več. Slovensko tekoče govorijo četrte, pete generacije Slovencev. Skorajda čudežno, a njihovo notranje hotenje rojeva sodobnemu potrošniškemu človeku skorajda nerazumljive stvari. Z ženo sva se ravno tedaj odločala o nakupu narodne noše in odločitev je bila sprejeta že po prvih srečanjih. Po Božji milosti sem bil med njimi kar trikrat, zadnjič jeseni 2018, ko so se spominjali sedemdesete obletnice prihoda največje skupine. A kar je najpomembnejše: v njihovih besedah ni besed obtoževanja, le želja po tesnejšem sodelovanju vseh Slovencev. A več težav s tem imamo doma in čas bi bil, da to spremenimo.

Spominjam se srečanja s pisateljem in akademikom Zorkom Simčičem v Sokolskem domu 26. septembra 2012. Tega imenitnega ustvarjalca ste gotovo tudi osebno spoznali?

Da, tudi to je sad Debeljakove duhovne dediščine. Prvič sva se srečala ravno na podelitvi listine, ko se je Zorko spominjal njunega sodelovanja. Vesel in ponosen sem, da se od tedaj redno srečujeva. Pisatelj in akademik Zorko Simčič je nedvomno eden največjih sinov slovenskega izseljenstva. Leta 1994 se je s svojo družino vrnil v Slovenijo, v rodne kraje. Pretresljivi so zapisi v njegovi zadnji knjigi Dohojene stopinje, ko opisuje, kako je prvi stik s Slovenijo doživela žena Minka, ki je bila rojena v Argentini.

Pred leti smo bili priča »aferi«, ki je nastala, ko je bila na občini zavrnjena pobuda, da se Muzejskemu društvu ob osemdesetletnici (2017) podeli nedvomno zasluženi zlati grb Občine Škofja Loka. Če se prav spomnim, so vam nekateri svetniki očitali prav to, da ste muzejsko pozornost namenili tudi dotlej zamolčanim zadevam iz novejše zgodovine?

Nepodelitev zlatega grba je jasno sporočilo, da loške politične razmere še niso take, kot bi si želeli. Ob nepodelitvi je nekdo zapisal: »S čim pa naj se ukvarja Muzejsko društvo, če ne s proučevanjem zgodovine, še posebej zamolčane in prikrite?« Seveda sem bil razočaran, predvsem zaradi vseh ljudi, ki so dolga leta delovali v društvu. Hkrati pa sem bil notranje miren, da je bila nepodelitev tako jasna, da ni bilo drugega predloga, da se bo to nedvoumno zapisalo v loško zgodovino. Izjemno sem bil vesel pokončne drže odbornikov društva, še posebno pa javnih pisem Ivana Omana, dr. Aleksandre Kornhauser Fraser in ddr. Marije Stanonik, ki so samoiniciativno izrazili svoje nestrinjanje in začudenje nad majhnostjo loških politikov.

Več pozornosti ste namenili tudi verski dediščini. Tako se je Muzejsko društvo z vami na čelu v novejšem času posvetilo tudi oživljanju loške pasijonske dediščine. Ta prizadevanja so bila nagrajena z uvrstitvijo Škofjeloškega pasijona na znameniti Unescov seznam. Je res, da ste se udeležili tudi zasedanj Unesca?

Škofjeloški pasijon je nedvomno največji loški kulturni in duhovni biser, kar jasno dokazuje tudi vpis na prestižni Unescov seznam. In kot takega ga moramo spoštovati vsi Ločani. Velika množica sodelujočih je največji garant za to. V šali sem dejal, da je bil v z vpisom na Unescov seznam Škofjeloški pasijon zaščiten pred samimi Ločani, saj se ob njegovih uprizoritvah še prevečkrat pojavljajo večini nerazumljiva vprašanja. Res je, leta 2014 sem bil na zasedanju Unesca v Parizu in decembra 2016 s kolegoma Jožetom Štuklom in Jernejem Tavčarjem v Adis Abebi. Velika milost, spomini in hvaležnost za večno.

Dosežkov društva, ki ste jih poudarili, ne bi bilo brez vaših sodelavcev. Katere bi še posebej pohvalili?

Vesel sem, da poslanstvo društva uresničuje širša skupina ljudi, da delovanje ne sloni zgolj na posameznikih. Gre za skupino okrog trideset ljudi, ki delujejo v odborih in uredništvih. Ni prav, da posebej omenjam posameznike, saj vsak po svojih najboljših močeh prispeva k delovanju društva. Naše dobro delo odražajo mnenja mnogih članov, ki jih izrečejo na prireditvah ali letnih izletih društva, ki so med člani zelo priljubljeni. Res prisrčna in globoka zahvala vsem in želja, da bo tako tudi v prihodnje.

Po stroki ste ekonomist. Se je to kaj poznalo pri finančnem poslovanju društva?

Nedvomno je poznavanje računovodstva pripomoglo, da je društvo uspešno prebrodilo finančne težave in je danes finančno stabilno. Ob tem velja velika zahvala Občini Škofja Loka, občinskim svetnikom, županom Igorju Drakslerju, Mihi Ješetu in Tinetu Radinji ter vsem njihovim sodelavcem za vso finančno podporo. Občina je namreč najpomembnejši sofinancer naših publikacij. Včasih so bile med nami razlike, ki pa smo jih skozi pogovor vedno rešili v obojestransko zadovoljstvo. Vesel sem, da se župani zavedajo pomena delovanja društva za širši loški pa tudi slovenski prostor.

Loški muzej, ki je osrednja ustanova za varovanje kulturne dediščine na Loškem, je nastal iz muzejskega društva. Kakšno je sodelovanje med muzejem in društvom danes?

Osebno bi si želel tesnejšega sodelovanja, a vzroki za to so na strani muzeja. V društvu smo vedno iskali polje srečevanja, a se je to polje včasih preveč zožilo. Za časa predsednika Petra Hawline se je celo zgodilo, da je »sin vrgel očeta čez prag«, kot se je slikovito izrazil Peter, saj je društvo praktično čez noč ostalo brez računovodske podpore s strani muzeja. Vodstvo in sodelavci muzeja se morajo zavedati, da je naše društvo ustanovilo muzej, zbiralo prve muzejske predmete, dolga leta vodilo muzej, kar mora biti osnova sodelovanja tudi v sedanjem času. Zelo sem vesel, da je bila ta povezava nedvoumno poudarjena na lanski razstavi in zborniku ob osemdesetletnici delovanja Loškega muzeja.

Dovoliva si ob sklepu še nekaj bolj zasebnih vprašanj. Doma ste z Godešiča. Kako se izraža vaša pripadnost temu kraju?

Globoka navezanost na domači kraj se je navzven najbolj pokazala, ko sem vodil odbor za pripravo praznovanja tisočletnice Godešiča, ki smo jo praznovali leta 2006. Vaščani smo pripravili več kot šestdeset različnih prireditev. Takratno vzdušje je čudovito zaznala in zapisala novinarka Špela Žabkar v prispevku Ponos, ki je bil objavljen v časopisu Delo. Z ženo Mileno, ginekologinjo v Škofji Loki, imava pet otrok – Martina, Emo, Vido, Veroniko in Mateja, ki zrelo in z zaupanjem vstopajo v samostojno življenje, česar sva zelo vesela.

Zaposleni ste na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kakšno je vaše delo na tej ustanovi?

Na fakulteti sem od leta 2009 višji predavatelj za računovodstvo. Sem soavtor učbenikov za računovodstvo in skupaj s prijateljem dr. Markom Hočevarjem soavtor odmevne knjige Računovodstvo za managerje, ki je prvič izšla leta 1997, dopolnjena izdaja pa leta 2011. Kot gostujoči predavatelj predavam tudi na Pravni fakulteti. Za razliko od večine kolegov profesorjev imam dolgoletne izkušnje iz gospodarstva, saj sem bil 13 let zaposlen v podjetju Iskraemeco Kranj, od tega pet let kot član uprave, eno leto pa sem bil direktor računovodstva v družbi Merkur.

Boste v letih, ko ne boste več predsednik, še dejavni v loškem muzealstvu? Čemu bo veljala vaša pozornost v naslednjih letih?

Na željo Helene Janežič, kandidatke za mojo naslednico, ostajam v izvršnem odboru in vesel sem, da bom tudi v prihodnje sodeloval pri uresničevanju poslanstva društva. Hvaležen sem ji, da se je odločila za to pot, na kateri ji želim obilo uspeha.

Pridružujemo se tej želji, vam pa hvala za ta oris vašega prispevka k razvoju društva.

Oddajte svoj komentar

Kranj 6°

delno oblačno
vlažnost: 92 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

1/17

nedelja

5/12

ponedeljek

5/9

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 17. marec 2024

Muzikal Kekec

OBVESTILA / Koroška Bela, 17. marec 2024

Križev pot na Ajdno

GLEDALIŠČE / Breznica, 17. marec 2024

Čarodej Jan

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 17. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 18. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 19. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

IZLETI / Cerklje, 19. marec 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

 

 
 

 

 
 
 

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...