V poštenju je čast

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Domov / sobota, 4. julij 2020 / 08:18  

Božo je eden tistih, ki so trdno verjeli, da so vsi ljudje že po naravi pošteni in čistega srca. Skozi dolga desetletja je na lastni koži doživljal marsikaj, kar tistim, ki jih je poznal, ni bilo v čast.

Moj sogovornik se je rodil konec aprila leta 1945. Oče ga je kot partizan spočel na enem od obiskov v domačem kraju. Z Anko sta se poročila šele leta 1947, ko je bila izvoljenka že drugič noseča. V zgodovinskem spominu je ostalo zapisano, da je imel ravno na dan poroke mali Božo (Božidar) hude trebušne krče. Poroka se je v cerkvi odvijala na skrivaj, povabljenih je bilo le nekaj svojcev, otrok pa se je skozi ves obred drl kot jesihar, nazadnje pa je svojo desetletno teto pobruhal in se ji obilo pokakal na čisto nov predpasnik, ki ga je za tisto slovesnost nosila prvič.

»Oče, dober kot kruh, me je imel zelo rad. Kadar ga niso spremljale bolečine v roki, v katero je bil ranjen, me je dvignil štuporamo in potem sva dirjala okoli hiše, kuža Muri pa za nama. Med vojno je doživel veliko hudega. Med drugim je moral ubiti soborca, ki je bil zaradi strela v glavo na robu smrti, da ga niso dobili v roke Nemci. Mama Anka je bila lepotica, z odprtimi očmi je sanjala o službi, ki jo bo dobila v tovarni, ki se je začela graditi v bližnjem kraju. Delo na kmetiji, kjer smo živeli, ji ni čisto nič dišalo. Po sestrinem rojstvu smo se preselili v blok. Vsi razen nje smo bili zaradi tega nesrečni. Oče je delal na občini, tako da je bil že v petek prost obveznosti. Ker pa je pouk potekal tudi ob sobotah, sva ga s sestro 'špricala', in to zmeraj, kadar smo se odpeljali k njegovim staršem na Gorenjsko.«

Božo je imel vse možnosti, da bi iz svojega življenja nekaj naredil, a se mu nekako ni ljubilo. Zamenjal je dve ali celo tri srednje šole, v nobeni ni dolgo zdržal. Pri dobrih osemnajstih, ko je bil faliran srednješolec, ga je oče poslal na služenje vojaškega roka v upanju, da bo prišel k pameti. Pa žal ni.

»Tam sem se najprej naučil sočno preklinjati. Tudi Boga, kar me niti ni motilo, saj nisem bil pretirano veren. Po sili razmer sem se naučil tudi krasti. Če te veščine ne bi obvladal, bi bil nag in bos. Med vojaki je vladalo nenapisano pravilo: če ti kdo ukrade čevlje, bodi tiho in jih tudi ti ukradi drugemu. Sledilo je intenzivno učenje kajenja cigaret Drava in pitja alkohola. Tolikokrat, kot sem bil mrtvo pijan v vojski, nisem bil ne prej ne potem.«

Po nekaj mesecih je bil premeščen v Maribor, kjer je bolj ali manj »zabušaval«. Na nekih skupnih aktivnostih z lokalno partijsko celico je spoznal Sonjo. Ljubezen je bila tako vroča, da sta se morala takoj, ko je prišel od vojakov, poročiti. Oče mu je kar dobro postlal: v tovarni, kjer je bila zaposlena tudi mama, je Božo dobil delo kurirja. Dobra plat te službe je bila, da je bila plača zelo solidna za malo dela, slaba plat pa, da so vodilni uporabili njegove kurirske sposobnosti še za različne popoldanske obveznosti izven delovnega časa.

Potem pa je ta tovarna nekje ob istrski obali zgradila počitniški dom. Kuhinja v pritličju se je bleščala od kroma in tudi mini kuhinje v manjših apartmajih – pet jih je bilo – so bile dobro opremljene. Problem je bil, ker je bil ta počitniški dom – začaran. Stvari so izginjale in kljub številnim komisijam za popis materiala ni bilo nič bolje. Vodstvo tovarne je zato odslovilo upravnika, ki je bil domačin, in čez poletje nastavilo svojega človeka: Boža.

»Poslanstvo sem vzel zares. S seboj sem pripeljal starejšega sina in tudi ženo. Nad inventarjem smo bdeli kot nad punčico svojega očesa, kar je pomenilo, da smo, preden je letoviščar zapustil sobo oziroma apartma, naredili 'pregled'. Redki, zelo redki so bili, ki jim ni bilo treba prazniti torbe! 'Spominki', ki so jih želeli odnesti s seboj, so bili vseh sort: od jedilnega pribora, solnice, lesenih žlic, skodelic za kavo, vtičnic, do lučk na nočni omarici.

Ni bilo razlike, ali so letovali oni iz pisarne ali navadni delavci. Hudič pa je imel mlade, ko so me konec oktobra dodelili še k inventurni komisiji. Ker sem inventar imel v mezincu, sem pristal. Ob zaključku sem na skrivaj pogledal v torbo predsednika komisije in v njej našel marsikaj, kar tja ni sodilo …

Ko sem se vrnil domov, sem se odločil, da bom naredil nekaj dobrega za fabriko, delavski razred in za socializem. Še oče me je pohvalil! Skupaj z ženo sva se lotila seznama inventarja. Točno sva popisala, kaj je kdo v počitniškem domu odtujil (ukradel) v času dopusta. Spisek sem lastnoročno prinesel direktorju. Ta me je povabil na turško kavico, me pohvalil in mi ob odhodu iz pisarne nalil še kozarec viskija. Tako lepo mi je bilo pri duši, da so mi prišle solze v oči!« pripoveduje Božo.

»Čez nekaj dni so me pod nujno poklicali v garderobo. Pred mojo odprto omarico, v kateri sem hranil nekaj oblačil, so stali trije iz pisarn ter direktor. Ta je držal v roki manjši pisalni stroj. Ko me je zagledal, je začel kričati, da sem tat in lopov, da nisem vreden partijske knjižice. Nisem mogel verjeti lastnim ušesom in očem. Mene, Boža, so obtožili kraje! In to tisti trije iz pisarn, ki so bili celo na spisku iz počitniškega doma.

Po hitrem postopku so me kot 'največjega tatu na svetu' odpustili iz tovarne. Tudi veliko delavcev (beri: predvsem tisti, ki so kradli v počitniškem domu) se je s potezo vodstva strinjalo, drugi, ki so me poznali in so vedeli, da so mi krajo podtaknili, pa so molčali.«

Božo si ni iskal nove službe, preveč so ga prizadeli. Najbolj ga je bolel molk bližnjih sodelavcev.

»Izpisal sem se tudi iz partije, zaradi česar sem se na smrt sprl z očetom. Mislili so, da me bodo uničili, a jim ni uspelo! Z ženo in sinom sem se preselil na kmetijo njenih staršev, a oblast mi je tudi tukaj nagajala. Tisti, ki so držali delavski razred pod kontrolo, so imeli moč in tudi dolgo roko. A – ne bojte se! Boža niso spravili na kolena! Spisek kradljivcev imam še zmeraj pri roki! Nekateri med njimi imajo že vnuke in pravnuke, a kot mi je znano, marsikatero jabolko ni padlo daleč od drevesa.

Spominjam se nekega izleta po bavarskih gradovih. Na avtobusu so bili trije, ki so tekmovali med seboj, kdo bo po lokalih, kjer smo se ustavljali, nakradel več kozarcev in skodelic. Poznam enega, ki ima doma pravi muzej tovrstnih spominkov z vsega sveta.

Po letu 2000, prej si nisem upal, smo na naši kmetiji ogradili sadna drevesa in njivo s krompirjem. Dokler tega nismo storili, so nam ''srne na dveh nogah'' vse pokradle.

Moram pa reči, da me boli srce, ker našega počitniškega doma že zdavnaj ni več. Kar je bilo uporabnega, je izginilo, po osamosvojitvi pa ga je kupil direktorjev sin.«

(Konec)