Spomin in opomin: nikoli več

Kategorija: Pisma bralcev / sreda, 1. julij 2020 / 06:00  

Odgovor na članek Spomin in opomin: nikoli več, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen 16. junija 2020

Spominska slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Mauthausen vsebuje tudi sporočilo pomena ohranjanja spomina na vojne grozote, da se kaj takega ne ponovi več. S tem se vsi strinjamo. Problem nastane, ko se pojavijo »temne strani«, ki so nekako stalnica na slovesnostih ZZB za vrednote NOB. In ravno zaradi opomina, da se ne ponovijo, jih moramo (s)poznati.

Predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja sporoča: »... premagali bomo tiste, ki hočejo spremeniti zgodovino in ki zanikajo boj in trpljenje naših internirank in internirancev v koncentracijskih taboriščih po Evropi.« V naštetih koncentracijskih taboriščih med vojno je trpelo več kot 63 tisoč Slovenk in Slovencev: zaradi smrti, lakote, prisilnega dela in drugih grozodejstev. Govorec verjetno zato ni omenil, da so to kršitve osnovnih človekovih pravic, ker je to splošno spoznano in priznano.

In ravno zaradi šole, ki jo omenja govornik (predstavljam si celotni vzgojno-izobraževalni sistem vključno z zgodovino), je treba dodati tudi koncentracijska taborišča v »s partizanskim bojem in zavezniki priborjeno svobodo kot temelj za samostojno državo«. Ustavnopravno je ugotovljeno, da je po koncu vojne v YU/SLO zavladal totalitarni enostrankarski komunistični sistem (skozi kritične oči ob tridesetletnici Slovenije je »spremenjen« v samoupravni socialistični sistem z eno stranko), ki je sistematično kršil človekove pravice vse do prvih svobodnih volitev pred tridesetimi leti. To je bil predpogoj za samostojno državo Slovenijo. Zakaj ZZB NOB šele po 75 letih od konca vojne in trideset let po osamosvojitvi izpostavlja svojo vlogo vključno z odnosom do TIGR-a, je seveda drugo vprašanje.

V Sloveniji je bilo leta 1945 13 koncentracijskih taborišč in taborišče na Petričku za otroke, pripeljane iz teharskega taborišča, dvajset delovnih taborišč. Zadnje je bilo ukinjeno leta 1951, predvsem na pritisk zaveznikov. Izgnanih je bilo 9.474 pripadnikov nemške narodne manjšine, 344 oseb iz obmejnega pasu z Avstrijo in 215 iz Prekmurja (prim. Mikola, Rdeče nasilje, Celje 2012). Vsi so bili naši. Očitek zanikanja trpljenja internirank in internirancev se tako vrača.

V poduk nam je župan Valladolida, ki je ob odkrivanju množičnih grobišč španske državljanske vojne dejal: »Gre za vprašanje nacionalnega dostojanstva in človekovih pravic, in ne odpiranja ran preteklosti.« S sprejetjem te premise bo dosežena tudi sprava, ne le pomiritev.

Franc Pintar, Bled