Andrejkica, moja deklica

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. junij 2020 / 11:03  

Na horuk!, 3. del

Jakob je kuhal s pomočjo tetine kuharske knjige. Najraje so jedli krompir in meso. Suhih klobas je bilo na podstrešju zraven dimnika zelo veliko. Stric je imel navado, da je eno ves čas nosil v žepu. Bil je prepričan, da poper in česen, ki sta bila v klobasi, odganjata duh po alkoholu …

V drugem delu zapiskov, o katerih sva se večkrat pogovarjala, nekatere pa mi je potem prijazno odstopil za objavo, se Jakob osredotoča bolj nase kot na druge. Tudi njemu ni bilo z rožicami postlano niti mu ni bilo prizaneseno s takšnimi in drugačnimi prigodami.

»Od preveč napornega dela, navsezadnje sem bil le še otrok, me je začela boleti hrbtenica. 'Kaj boš jamral, saj si že velik dedec!' mi je govoril stric, ko se je majavih nog ulegel na klop pri peči. Ata me sploh ni slišal, živel je v svojem svetu, tesaril po bližnjih vaseh, doma pa skrbel za kravo, bikca in konja. Učiteljica je bila tista, ki ni več mogla prenašati mojega spačenega obraza zaradi nenehnih bolečin. Peljala me je k zdravniku, in to na lastno pest. Določili so me za kolonijo. Ata in stric nista bila čisto nič vesela. 'A je treba, da se gre potepat?' sta sitnarila. Še več negodovanja je bilo, potem ko so atu povedali, da bo moral za mojo kolonijo prispevati tudi otroške doklade. Pri denarju pa je tudi njegova očetovska ljubezen stala na zelo majavih nogah. A se je vse dobro izteklo.

Komaj sem čakal, da pride tisti dan. Prvič sem videl morje, kakšno doživetje! Ankaran z nekaj hišami se mi je zdel najlepši kraj na svetu. Spominjam se, da so deklice spale posebej, fantje pa tudi. Šest nas je bilo v nekakšni baraki. Najbolj smešno je bilo, koliko nepotrebnega dela smo imeli z umivanjem: pred zajtrkom, po njem, pred kosilom, po kosilu … Ker s seboj nisem imel zobne ščetke, so mi jo podarili. Prvič sem si umival zobe, pomislite! Po kosilu smo imeli eno uro in pol počitka. Morali smo se uleči, biti tiho in zaspati. Včasih mi je uspelo, zmeraj ne. Namesto da bi se šli kopat, so nas peljali na oglede partizanskih spomenikov. Francija, ki je imel božjastne napade, je na vročem soncu vrglo na tla, nihče od odraslih pa mu ni znal pomagati. Ne spomnim se več, na kakšen način so ga rešili, vem le, da mu je bilo s takšnimi pohodi po vročem soncu v prihodnjih dneh prizaneseno.

Zelo sem si želel, da bi šolanje nadaljeval na kuharski šoli. A mi ata ni dovolil, češ da je to babji poklic, jaz sem pa dedec. Izučil sem se za mehanika, kar tudi ni bilo slabo, saj mi je znanje še kako prišlo prav kasneje, ko sem kot šofer večkrat prevozil ne le Slovenijo, ampak tudi Evropo. Še prej moram povedati, da je po stričevi smrti prišla k hiši neka starejša ženska. Vsaj meni se je zdela zelo zelo stara. Ime ji je bilo Fanika, doma pa je bila iz okolice Polhovega Gradca. Ata jo je spoznal, ko je pri njih doma postavljal ostrešje. Povedal mi je, da je imela nasilnega moža, ki jo je kar naprej tepel, ker ni mogla imeti otrok. Pa ji je ponudil zatočišče. No, roko na srce: po kakšnem letu pri nas, sva oba z atom razumela, zakaj jo je mož tepel. Kljub temu da sva ji nudila streho nad glavo, je v hišo vodila druge moške in počela z njimi tiste reči kar v spalnici. Nekega dne je atu počil film: sedel je na motor in šel prosit Fanikinega moža, naj jo vzame nazaj domov. To se je res zgodilo. Prišel je ponjo s traktorjem, in potem je nisva videla nikoli več.

Pri vojakih sem se veliko družil z Marjanom, ki je bil doma iz Poljanske doline. Enkrat sem ga obiskal in se zaljubil v njegovo sestro Lucijo. Tudi jaz sem ji bil všeč, tako da sva se hitro zmenila za poroko. Če ji ne bi bilo tako zelo mar, kaj bodo rekli drugi ljudje, bi jo imel še raje. Pred poroko naju je večkrat zaneslo, in namesto da bi bila srečna, ker sva oba zelo uživala, jo je skrbelo, kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli. To mi je šlo pa rahlo na živce. Še večji problem je nastal, ker bi morala iti pred poroko k spovedi. 'Ne morem povedati župniku, da sva že grešila!' je jokala. Predlagal sem ji, da se greva spovedat na Brezje. Tista spoved je bila zanjo najtežja preizkušnja, saj se ji je zdelo, da vsi, ki so bili takrat v cerkvi, kažejo za njo s prstom.

Veliko težav sva imela tudi z atom. Do Lucije se je obnašal, kot bi bila ne le pokojna teta, tudi njegova žena. Ko je bila noseča, je razlagal, da 'bomo dobili otroka'. Kot da bi imel kaj zraven! S takšnim, kot je bil, se je žena prej sprijaznila kot jaz. Popadke je dobila, ko sem bil ravno na poti. To so bili časi brez mobilnih telefonov. Kaj je naredil ata? Naložil jo je na motor in odpeljal do zdravnika. 'Tukaj jo imate, pa ji pomagajte!' je rekel medicinski sestri. Ko ga je vprašala, ali je on oče, ji je odgovoril: 'Skoraj.' Takšen je bil.

Kar v zdravnikovi ordinaciji je prijokala na svet naša Andrejkica. Ne vprašajte, kako sem jo bil vesel! Ko je malo zrasla, sva ji z atom naredila lesen avto z volanom, kasneje pa je dobila pravega fička, a precej pomanjšanega. Namesto motorja sem namestil pedale, da se je lahko vozila okoli hiše in tudi po stranskih poteh. Ko sem jo gledal, sem sanjal, kako bova nekoč, ko odraste, skupaj vozila tovornjak in se imela lepo. Pa se mi je smrklja izneverila! Odločila se je za študij agronomije. Če pomislim, da raje goji breskve kot uživa za volanom, me še danes stisne pri srcu!

V tovornjaku, na preštevilnih rajžah, se mi je zgodilo marsikaj zanimivega. Nekoč sem se usmilil nekega štoparja. Prijeten fant na prvi pogled, govoril je nemško in angleško, tako da sva se lahko tudi pogovarjala. Na postajališču sem ga povabil na kavo, pa ni hotel iti z menoj. Ko sem se vrnil do tovornjaka, me je skoraj kap: okoli njega so s prižganimi lučmi stali trije policijski avtomobili, fanta pa so policisti odvlekli s seboj, ker je ubil tri sodelavce – in to zaradi cigarete!

Mafija je imela dobro organizirano prostitucijo tudi po postajališčih, kjer smo zaradi počitka ustavljali šoferji. Težko se jih je bilo otresti, saj so bila dekleta zelo mlada, tudi lepa na pogled. Le oči so imela mrtve in prazne. Mnoge so bile 'nafilane' z mamili. Kako bi lahko drugače opravljale biznis, ki je bil tudi smrtno nevaren. Šoferji smo bili takšni in tudi drugačni. Spominjam se ene, imela je komaj dvanajst, trinajst let. S kolegom sva ravno sedla k večerji, ko je prišla k mizi. Prosila je, če ji lahko kupiva pijačo. V dno srca se mi je zasmilila. Odpeljal sem jo s seboj, da se je v tovornjaku vsaj naspala. S kolegom sva ji ob odhodu stisnila v roke vsak po trideset nemških mark. Še danes me zaboli srce, ko se spomnim nanjo …

Drži, veliko sem bil od doma, a zmeraj, ko sem se vračal z dolgih poti, sem ženo objel in stisnil k sebi. Na srečo ji je bilo z leti vedno manj mar, kaj bodo ljudje rekli. Andrejkica je bila moje sonce, moja velika ljubezen! Žal mi ni bilo namenjeno, da bi imel več otrok. Žene nikoli nisem prevaral, nikoli ji rekel grde besede. Treba jo je ljubiti, četudi si tega zmeraj ne zasluži, pravijo.«

(Konec)