Dve vrsti izobraževanja doma

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. junij 2020 / 12:45  

Za boljšo šolo (77)

V času zaprtja šol smo spoznali učenje na daljavo, ki je po vsebini nekaj drugega kot šolanje na domu, ki ga od leta 1996 omogoča zakon o osnovni šoli in se starši zanj prostovoljno odločijo. Razlika med prvim in drugim je v tem, da so za šolanje otrok na daljavo morali skrbeti učitelji, v drugem primeru pa svoje otroke izobražujejo starši sami in hodijo otroci v šolo zgolj na predmetne izpite.

Starši morajo šolo vsako leto posebej, najkasneje do začetka novega šolskega leta, obvestiti, da bodo otroka izobraževali doma. Za izobraževanje na domu veljajo enakovredni izobrazbeni standardi kot za učence v šoli. Znanje teh otrok ocenjuje posebna izpitna komisija. V prvem triletju osnovne šole se ocenjujeta znanje slovenščine in matematike, v obdobju od četrtega do šestega razreda slovenščina, matematika in tuji jezik. V zadnjem triletju pa se ocenjujejo znanje slovenščine, matematike, prvega tujega jezika, zgodovine, domovinske in državljanske kulture in etike, športa, vsaj enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta ter vsaj enega predmeta s področja umetnosti. Če učenec ne doseže standardov znanja za posamezen razred, ima pravico do ponovnega preverjanja pred začetkom naslednjega šolskega leta. Če je tudi v drugo neuspešen, se mora vrniti v šolo in nima več pravice do izobraževanja na domu.

Že na prvi pogled je jasno, da je izobraževanje doma manj obremenjujoče, saj učenec opravlja izpit iz manj predmetov in le ob koncu šolskega leta. Ne doživlja stalnega stresa in pritiskov ob ocenjevanju znanja med šolskim letom. Učenec v dogovoru s starši svobodno izbira čas, kdaj in koliko se bo učil na posamezni dan ali celo v določenem tednu. Ravno možnost svobodne izbire so kot veliko prednost šolanja na daljavo poudarjali starejši učenci konec maja, ko so se vračali v šolo. Pogrešali pa so druženje z vrstniki, in to je verjetno pomembna pomanjkljivost izobraževanja na domu.

Starši, ki so se odločili, da bodo otroke izobraževali sami (njihovo število iz leta v leto narašča), so prepričani, da »izolacija« v ničemer ne škoduje njihovim otrokom. Pravijo, da je socializacija celo boljša in bolj zdrava, saj imajo otroci več spremljanja odraslih in se družijo z manjšimi skupinami vrstnikov. Šolanje na domu omogoča tesnejše odnose med otroki in starši in boljše medsebojno spoznavanje. Največja prednost izobraževanja na domu pa je po njihovem mnenju individualni pristop k poučevanju, ki prinaša večjo kakovost znanja. Čeprav je z učnim načrtom določeno, kaj mora učenec znati, svobodno lahko izbira, kako se bo naučil določeno učno snov. Otroci postanejo bolj odgovorni in samoiniciativni.

Izobraževanje na domu ima seveda tudi senčno plat in izzive. Prvi je zagotovo finančne narave, saj se mora eden od staršev posvetiti družini, drugi je organizacija dela in učenja, tretji je sodelovanje s šolo, v katero je otrok vpisan. Če imajo starši dostop do medletnih pisnih preizkusov znanja in se lahko občasno oglasijo pri učiteljih na govorilnih urah, je to velika pomoč učencu pri doseganju standardov znanja. Kljub dobrim izkušnjam z učenjem na domu v času zaprtja šol se nam verjetno ni treba bati, da bi bilo takšnih učencev preveč. Veliko staršev gre namreč veliko rajši v službo, kot da bi se morali doma mučiti s poučevanjem, zato bodo učenje še naprej z veseljem prepuščali učiteljem.