V Ljubljani trg v Štigličev spomin

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 8. junij 2020 / 10:40  

Na pobudo Slovenskega filmskega centra so v Ljubljani poimenovali Trg Franceta Štiglica. Stoto obletnico režiserjevega rojstva so lansko jesen z več dogodki počastili tudi v njegovem rojstnem Kranju. Slovesno odprtje novega trga bo novembra v času Slovenskega tedna filma.

Ljubljanski mestni svetniki so pred dnevi odločili, da se bo trg, ki je nastal na strehi parkirne hiše Kozolec II, imenoval Trg Franceta Štiglica. Pobudo, da se v Ljubljani poišče del mesta, ki bi ga poimenovali po enem pionirjev slovenskega filma režiserju Francetu Štiglicu, po rodu sicer Kranjčanu, je ob počastitvi stote obletnice njegovega rojstva na Mestno občino Ljubljana naslovil Slovenski filmski center.

»Trg obsega urbano površino med stanovanjskim blokom na Slovenski cesti 55 in hišami na Kersnikovi ulici številka 4, 6, 10. Na jugu je omejen s slepo fasado Knjižnice Otona Župančiča, na severu z Dvorakovo ulico,« je med drugim zapisano v odloku. Gre za predel mesta v zaledju znanega kluba K4, ki je bil pred slabimi tremi leti temeljito obnovljen. Podzemeljske etaže so zdaj namenjene garažni hiši, na površju nad njim pa je urejen trg z lokalom. Kot so sporočili iz Slovenskega filmskega centra, bo slavnostno odprtje trga predvidoma v času Slovenskega tedna filma, ki bo letos od 9. do 13. novembra.

France Štiglic se je rodil 12. novembra 1919 v Kranju, kjer je po smrti 4. maja 1993 v družinski grobnici našel tudi svoj zadnji počitek. Kot eden najbolj nadarjenih slovenskih filmskih režiserjev je v svoji 40-letni karieri režiral 15 celovečernih filmov, vrsto kratkih in dokumentarnih del ter pet odmevnih televizijskih nadaljevank. Med celovečernimi filmi izstopa predvsem prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji (1948). Med njegove vidnejše dosežke sodijo še Balada o trobenti in oblaku (1961), Dolina miru (1956) in Ne joči, Peter (1964), za enega med Slovenci najbolj priljubljenih njegovih filmov pa zagotovo velja čudovita, danes bi rekli romantična komedija z nacionalnim nabojem Tistega lepega dne (1962).

Pomembna je tudi Štigličeva uspešna mednarodna kariera, saj po dosežkih na eminentnih festivalih velja za enega najuspešnejših režiserjev v zgodovini slovenskega filma. Za kratki dokumentarec Mladina gradi (1946) je prejel beneškega bronastega leva, s celovečernim prvencem Na svoji zemlji se je uvrstil na filmski festival v Cannesu. Sledila je vrsta nominacij in nagrad: z Dolino miru se je potegoval za cansko zlato palmo za režijo (z zlato palmo za najboljšo moško vlogo v tem filmu je bil nagrajen John Kitzmiller), z Devetim krogom (1960) pa je kandidiral za oskarja za najboljši tuji film. Na domačih tleh je leta 1962 prejel Prešernovo nagrado za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog ter Balada o trobenti in oblaku. Na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju je bil dobitnik zlate arene v letih 1960, 1961 in 1964. Decembra 1976 mu je bila v Beogradu podeljena nagrada Avnoja, najvišje priznanje SFRJ, leta 1978 pa je prejel Badjurovo nagrado.

S svojim ustvarjalnim zagonom Štiglic sodi v sam vrh domače kinematografije, njegova vloga pa je pomembna tudi za zasnovo in razvoj profesionalnih standardov ter sistema nacionalne kinematografije. Bil je predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev, direktor Viba filma, minister za kulturo pa tudi profesor in dekan na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

Spomin na Franceta Štiglica, ki ga vsako leto obujamo s predvajanjem katerega od njegovih legendarnih filmov, bodisi na televiziji bodisi na velikem platnu, bo v glavnem mestu tako dopolnil še trg njegovega imena.