Šolska klima je duša šole

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. junij 2020 / 13:42  

Za boljšo šolo (76)

Med najnujnejše spremembe našega šolskega sistema zagotovo sodi tudi razmislek, kako izboljšati kakovost življenja v šoli, saj ne bi smeli spregledati ugotovitev mednarodnih preiskav, da so naši učenci v primerjavi z drugimi na samem repu po pripadnosti in počutju v šoli. Prvošolci se zelo veselijo vstopa v šolo, potem pa je tega navdušenja iz leta v leto manj. Učenci se ne pritožujejo nad delom, če je to ustvarjalno in zanimivo, predvsem jih motijo dolgočasen pouk, nedisciplina v razredu, nasilje na šoli in slabi medvrstniški odnosi ter nerazumevanje z učitelji. Ravno v obdobju šolanja na daljavo se je pokazalo, da so za uspešno učenje najpomembnejši osebni odnosi med učitelji in učenci. Kako veseli so bili otroci učiteljevega klica ali pošte z vprašanjem, kako se ima, kako se doma počuti in ali potrebuje pomoč pri učenju. Kako to, da v normalnih razmerah v šolah ves čas zmanjkuje časa in pripravljenosti za takšno prijaznost in drobne pozornosti?

Menim, da se šolski klimi in počutju vseh udeleženih v izobraževalnem sistemu preprosto daje premalo pozornosti in teže, ker je vse naravnano samo na čim večjo storilnost. Že osnovna šola mora imeti veliko predmetov, ki vsebujejo do podrobnosti izdelano učno snov, učbenike pišejo večinoma univerzitetni učitelji, vse je podrejeno ocenjevanju znanja. Za najvišje vrednote veljajo pridnost, ubogljivost, prizadevnost, odlične ocene in dosežki na tekmovanjih. V takšni šoli veliko otrok pridobiva zelo slabe izkušnje in si gradi negativno podobo o sebi, o svojem okolju in družbi nasploh, saj je šola zanje prezahtevna in ne zmorejo pridobivati visokih ocen, ki edine nekaj štejejo. Da pridno pomagajo staršem doma na kmetiji ali v delavnici, znajo popraviti kolo in obvladajo številna druga ročna dela, v naši šoli ne velja nič. Tudi to, da so prijazni in ustrežljivi do svojih sošolcev in radi pomagajo svoji učiteljici, jim ne prinese višjih ocen. Neizprosno trdo šolo in učitelje, ki jo poosebljajo, imajo zato otroci iz leta v leto manj radi.

Toda šola bi lahko bila tudi drugačna, bolj varovalna in bi otrokom nudila več dobrih izkušenj, če bi stroka ob vseh spremembah v šolstvu več pozornosti namenila razlikam med otroki in psihosocialni šolski klimi.

Na dobrobit otrok v šoli ne vplivata zgolj količina učne snovi in pristopi učiteljev pri poučevanju, pač pa dokazano predvsem šolsko vzdušje in medsebojni odnosi. Šolska klima je značaj in duša šole, zato se te med seboj kljub enotnim učnim načrtom in za vse enakim pravilnikom ločijo po tem, kako se znajo približati otrokom, predvsem tistim, ki ne marajo učenja iz knjig. Šolsko klimo ustvarjajo odnosi med učitelji in učenci, odnosi med zaposlenimi, delovno ozračje, vrednote, kultura šole, spoštovanje in toleranca do različnosti, na učenca naravnano poučevanje, dobri odnosi s starši in vpetost v lokalno skupnost. Šolska klima je odraz odzivanja na težave in način reševanja konfliktov. V dobri šolski klimi imajo učenci in učitelji radi svojo šolo in so ji pripadni, ker se v njej počutijo fizično, socialno in čustveno varni. Znajo sodelovati in se povezovati. V pozitivni šolski klimi so dosežki učencev boljši, manj je medvrstniškega nasilja in učenci manj izostajajo od pouka. Zato pričakujemo, da bo med načrtovanimi spremembami tudi zagotavljanje pogojev za izboljšanje kakovosti življenja v šolah.