Na vrtu

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 4. junij 2020 / 16:26  

Generacija mojih staršev ni vrtnarila za sprostitev in zabavo, pač pa iz ekonomskih razlogov. Delavska družina s podeželja zelenjave ni kupovala v trgovini ali na tržnici, pač pa jo je pridelala na kosu zemlje. S svežo v petih mesecih in s shranjeno za zimo (v prvih hladilnih skrinjah ogromnega obsega) je nekako preživela. Krompir in drugo ozimnico si je zagotovila pri bližnjem kmetu, največkrat v zameno za pomoč pri pobiranju poljskih pridelkov. Tam je kupovala tudi mleko in jajca, mlečne izdelke so vsak konec tedna prinesle kmetice iz hribovskih vasi. V trgovini, kamor se je šlo največ trikrat na teden, so kupovali olje, kis, higienske pripomočke in kruh, črno štruco za čez teden, belo za v nedeljo. O zdravi hrani se takrat ni govorilo.

Danes vrtnarimo manj iz potrebe po prihranku v gospodinjstvu, temveč bolj zaradi želje po zdravem domačem pridelku, zaradi sprostitve in rekreacije. »Vrtičkanje«, kot ljubkovalno rečejo ljubitelji vrtnarjenja, postaja naravnost modno, enako kot kuhanje, in nemara se tudi vrtnarjem enako kot kuharskim »chefom« obeta, da postanejo zvezde medijskih šovov. Kdor nima ohišnice, se vrtnarjenju lahko predaja na balkonu ali terasi.

Priznati moram, da me vrtnarjenje nikoli ni niti malo zanimalo. Še najmanj takrat, ko so se s tem ukvarjali moji starši, ki so se okoli treh popoldne vrnili z dela in potem niso imeli nobenih službenih obveznosti več ter so se lahko nemoteno ukvarjali z vrtom. Še dolgo potem me ta dejavnost ni pritegnila. Potem pa pridejo zrela leta (in treba se je začeti zbliževati z zemljo, kot pravi moje potomstvo) in splet okoliščin je tudi mene privedel do tradicionalne dejavnosti. Na najetem sosedovem vrtu se je začelo prekopavanje, sajenje, sejanje, pridelovanje. Pridelek je »bio« in »eko«, to je že treba priznati, a žal si ga vsako leto neprostovoljno in nesorazmerno razdelim z vrtnimi škodljivci, kar me vsako jesen znova postavi pred odločitev, ali spomladi nadaljevati ali ne.

Letošnji začetek vrtne sezone je bil zaradi koronavirusa poseben. Vrtnariti smo začeli že sredi marca, med drugim tudi po zaslugi vladne odločitve, da v času karantene dovoli odprtje trgovin s tehničnim blagom in vrtnim programom. Zaprte meje občin so nas omejile na domači kraj, na vrtu smo se lahko dodobra razgibali in tudi družabnost med sosedi je bila dopustna ob dejstvu, da naša imetja ograjujejo žive meje in žičnate ograje. Zbližali smo se z naravo. In naposled ima naše dvomesečno početje podobno kot v času naših staršev tudi pragmatičen učinek, ko nam ni več treba na tržnico, pač pa si lahko solato in špinačo odrežemo na domačem vrtu.