Prof. dr. Ivan Čuk s knjigo Prevarani sokoli / Foto: Gorazd Kavčič

Nova spoznanja o sokolih in Leonu Štuklju

Ivan Čuk in Aleks Leo Vest sta pred dvema letoma izdala knjigo Prevarani sokoli, nato pa sta prebrskala še arhive in zapuščino najuspešnejšega slovenskega olimpionika Leona Štuklja skupaj z Alenko Puhar predstavila v knjigi Gospod Leon Štukelj in Tovarišija.

»Začela sva hoditi v arhive in raziskovati, kaj se je dogajalo v letu 1941. To so bili pač večinoma partijski arhivi, saj so drugi ali izgubljeni ali požgani.«

»Ko smo zbrali ves material, smo ga kronološko uredili, tako da se je vsa njegova zgodba pokazala kot celota, ne zgolj to, kar se je o Leonu Štuklju pisalo do sedaj.«

»Ko smo 140-letnici Športnega društva Narodni dom, ki je pravni naslednik Južnega sokola, pregledovali arhiv, se je skoraj v vsakem drugem dokumentu pojavilo ime Viktorja Murnika. Začelo me je zanimati, kdo je ta človek, saj sem o njem relativno malo vedel. Nato smo kasneje, leta 2006, imeli posvet o dr. Viktorju Murniku, ki ga je vodil Aleks Leo Vest; on pa je napisal tudi uvodnik. V njem je bil zapisan pomislek, da če je obstajalo levo krilo Sokola, bi moralo obstajati tudi desno krilo, saj je dejstvo, da ptič ne more leteti brez obeh kril. To je sprožilo različna ugibanja in pogovore. Ob 150-letnici Športnega društva Narodni dom leta 2013 smo pri Borutu Trekmanu našli velik del dediščine Viktorja Murnika. Znotraj te dediščine smo odkrili dokument, ki je govoril o tem, da so šli Josip Rus, Zoran Polič, France Lubej in Alojz Vrhovec vprašat Viktorja Murnika, ali naj se sokoli pridružijo Osvobodilni fronti (OF). Ko smo ugotovili, da so ga šli to vprašat septembra leta 1941, je »zasvetila lučka«. Zakaj bi kdo šel septembra leta 1941 spraševat kaj takega, če so sokoli že 27. aprila podpisali pristop k OF?« o vzrokih za raziskovanje in nato pisanje prve skupne knjige s prof. dr. Aleksom Leom Vestom pravi prof. dr. Ivan Čuk, ki je sicer zaposlen na Fakulteti za šport, leta 1961 pa se je rodil na Jesenicah. Njegove korenine izvirajo iz Sovodnja v Poljanski dolini, od koder je njegova mama, in Črnega Vrha, od koder je njegov oče.

»Začela sva hoditi v arhive in raziskovati, kaj se je dogajalo v letu 1941. To so bili pač večinoma partijski arhivi, saj so drugi ali izgubljeni ali požgani. Seveda raziskovanje leta 1941 ni zadoščalo in po arhivu sva šla bolj in bolj nazaj. Ko sva prišla v dvajseta leta, sva ugotovila, da ne zadošča niti to, in začela sva brati vse življenjepise pred- in medvojnih komunistov. Nato sva prebrala še Leninovo knjigo o obračunu z renegatom Kautskim in mozaik se je sestavil,« pravi Ivan Čuk in dodaja, da sta na podlagi vseh teh odkritij napisala svojo prvo skupno knjigo Prevarani sokoli.

»Lahko sva postavila zelo dosledno strukturo knjige, ki je podprta z vsemi dokumenti, ki sva jih našla v arhivih po Sloveniji, dokumenti pa so vsebovali ključno besedo sokol,« pojasnjuje Ivan Čuk.

Vzgoja telesa in duha

Kot je znano, je prvo telovadno društvo Sokol nastalo v Pragi leta 1862 pod vodstvom dr. Miroslava Tyrša. Že naslednje leto oktobra je njegovo slovensko inačico v Ljubljani ustanovila skupina slovenskih rodoljubov. To je bilo tudi prvo telovadno društvo na Slovenskem s polnim nazivom Gimnastično društvo Južni sokol.

Južni sokol oziroma njegov naslednik Ljubljanski sokol ni bil samo prvo telovadno društvo v Sloveniji, postal je matično društvo za vsa slovenska sokolska društva. Društvo je bilo opredeljeno kot vsenarodna nadstrankarska svobodomiselna organizacija, dostopna vsem Slovencem. Njegovi člani niso smeli biti pripadniki stranke, ki bi nasprotovala sokolskemu kulturnemu in političnemu programu. Poudarjali so, da združujejo v svojih vrstah tudi ljudi različnih svetovnih nazorov.

»Sokol je imel štiri vrste vzgoje. Šlo je za telesno, narodno, demokratsko in moralno vzgojo. Pri telesni vzgoji se vedno govori, da so sokoli telovadili in bili dobri na orodju, saj so bili tudi svetovni in olimpijski prvaki. Manj je znano, da so se ukvarjali tudi z drugimi dejavnostmi, od odbojke do košarke in drugih športov. Ko še ni bilo nobenega plavalnega svetovnega prvenstva, so sokoli že tekmovali na svojih prvenstvih v plavanju, v atletskih disciplinah in podobno. Je pa res, da so sokoli podpirali samo tiste športne dejavnosti, ki so imele harmoničen vpliv na telo in osebo. Tako na primer niso podpirali nogometa in ga niso imeli v svojem programu, ker je razvijal samo spodnji del trupa in nog. Iz podobnih razlogov niso gojili še nekaterih drugih športov, so pa močno razvijali izletništvo, planinstvo, smučanje ...« pravi Ivan Čuk in dodaja, da so sokoli med začetniki lutkarstva, zelo prisotno je bilo tudi gledališče na čelu z Jakom Špicarjem, ki je starosta Sokolske župe Kranj in je napisal ogromno gledaliških del. Sokoli so imeli tudi glasbene skupine, prve kinematografe in založbe.

Prevarani sokoli

»Sokolska društva so bila v času Avstro-Ogrske naravnana na prebujanje in gojenje narodne zavesti. Kot primer je dejstvo, da so zato, ker ni bilo slovenske vojske, imeli svojo konjenico z uniformami, saj so le tako lahko delovali, kot da so nekdo. Člani Sokola so bili pisatelji, na primer Ivan Cankar, Fran Levstik in drugi, pa tudi telovadec Leon Štukelj. Sokol je bil tudi vzgojno društvo, poleg tega pa se je izkazalo, da je želel kralj Aleksander že pred Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) narediti Jugoslavijo. Da bi mu to uspelo, je Jugoslovane želel narediti prav prek sokolov. Zato je ustanovil organizacijo Sokol kraljevine Jugoslavije. Naredil je knjigo s predpisi in zakoni. Sokoli so postali nekakšna paradržavna civilna družba. Da jih je povezal še s kraljevo prisotnostjo, je za starosto Sokola dal svojega prestolonaslednika Petra. S tem je povezal predvsem Srbe in četniki so bili vsi sokoli. Tam se je pač sokolstvo drugače razvijalo kot pri nas v Sloveniji,« pojasnjuje Aleks Leo Vest.

»Pri nas se je nato pojavilo, kot pravimo danes, levo krilo sokolov. V resnici je bilo to prokomunistično krilo sokolov. Zbirali so se na Savi, kjer so prebirali ustavo Sovjetske zveze in podobno. Center te ideje je bil Sokol 1 na Taboru v Ljubljani. To je največji dom, ki je bil zgrajen z donacijami in s prostovoljnim delom sokolov. Tam so se zbirali člani levega krila sokolov. Člani tega Sokola so bili Zoran Polič, France Lubej in še drugi. Josip Rus, Blejec, pa je bil član Sokola Bežigrad. Da ni bil prvi sokol, je samo en rahel dokaz, saj so morali pravi sokoli priseči prestolonasledniku, on pa mu ni hotel priseči. Zato je vprašanje, ali je bil sokol,« prvi Aleks Leo Vest in dodaja, da je iz arhivskih dokumentov razvidno, da se je prokomunistična naravnanost teh sokolov razvijala že okoli leta 1935.

»To je bila priprava na revolucijo. Skozi izjave komunistov je moč odkriti, da so s sokoli sodelovali že leta 1940, ko se je oblikovalo društvo prijateljev Sovjetske zveze, ki ni bilo sicer nikoli registrirano. Potem se je to po napadu na Sovjetsko zvezo uradno preimenovalo v Osvobodilno fronto. V tem naj bi bila izražena enotnost slovenskega naroda. Pokazalo pa se je, da sokoli niso imeli nobenega pooblastila sodelovati. Lubej, Polič in Rus namreč niso bili ne legitimni ne legalni predstavniki sokolov,« razlaga Aleks Leo Vest in dodaja, da je dejstvo, da je bilo za meščansko revolucijo treba prikazati, da so združeni široki, s čimer so delali propagando med delavci, pošteno inteligenco in kmeti.

»Dosedanja zgodovinska dela o sokolih so vedno izpričevala, da so bili sokoli kot organizacija ustanovni člani OF. Odkritje dokumentov v arhivu dr. Viktorja Murnika pa je sprožilo osnovno vprašanje, ali je Sokol dejansko vstopil v OF. Raziskovanje gradiva je odkrilo, da so slovenski komunisti prevarali sokole,« je bistveno spoznanje v knjigi Prevarani sokoli, ki sta ga ob navajanju številnih virov zapisala avtorja.

»Do sedaj temu ni bilo nobenega oporekanja,« pravi Aleks Leo Vest, ki je rojen leta 1944 v Stražišču, mnogi pa ga poznajo kot Aleša. »Moj prvi rojstni list je napisan v nemščini, s Hitlerjevim žigom. Tega imam spravljenega za spomin. Ker pa je po vojni moje ime Aleks Leo zvenelo preveč nemško, sem postal Aleš. Nato sem spet postal Aleks Leo. Nekateri me poznajo tudi z imenom Ole, ki je premetanka iz imena Leo. Tako me je začel klicati brat in kajakaši me vsi poznajo pod imenom Ole,« pravi Aleks Leo Vest, ki je že deseto leto upokojenec.

Štukljeva oporoka

»Športni nastopi so bili tradicija sokolov, kjer se je kazala enotnost in moč naroda. Poleg tega se je razvijala športna telovadba. Kot je poudarjal dr. Murnik, je ta pomembna za prepoznavnost v športu. Vrhunec tega je zagotovo delo Leona Štuklja,« pravi Aleks Leo Vest in dodaja, da je v arhivih objavljeno več dokumentov, ki na novo odkrivajo marsikaj, tudi zakaj naši športniki niso šli na olimpijske igre v Ameriko leta 1932. »Prevladuje mnenje, da se takrat ni šlo na olimpijske igre, ker ni bilo denarja, ker je bila kriza. Ko sva pregledovala Štukljev arhiv, pa zapiski kažejo, da je bil vzrok za to spor med vodstvom Sokola,« pravi Aleks Leo Vest, ki je v arhivih odkril tudi veliko drugih zanimivih dejstev o življenju Leona Štuklja, ki so predstavljena v knjigi Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. Knjiga je skupno avtorstvo Ivana Čuka, Alenke Puhar in Aleksa Lea Vesta.

»Knjigo Prevarani sokoli sva nesla hčerki Leona Štuklja in jo hkrati vprašala, ali bil lahko videla njegov arhiv. Povedala je, da je ves arhiv v pokrajinskem arhivu v Mariboru. Tam sva bila midva ob nastajanju knjige Prevarani sokoli kar nekajkrat. Vendar arhiva Leona Štuklja nisva videla, saj ni urejen pod ključno besedo »sokol«, čeprav ga je v arhivu kar dvaindvajset škatel. Ko sva vse to arhivsko gradivo začela pregledovati, pa sva odkrila vrsto zanimivih in do sedaj zamolčanih stvari o njem. Prav tako sem imel srečo, da so me v Dolenjskem muzeju povabili, da bi pomagal pri pripravi razstave o Leonu Štuklju. Del njegove nepapirnate dediščine ima namreč ta muzej. Tam je bila tudi siva mala knjižica, v kateri so bili Leonovi spomini,« pravi Ivan Čuk in dodaja, da je bilo iz nje moč ugotoviti, da je bil Leon Štukelj zaprt že med vojno in po njej. Alenko Puhar, ki ji je bila všeč knjiga o Prevaranih sokolih, sta prosila, ali jima lahko priskrbi kazenski spis, ki je v celoti objavljen v knjigi Gospod Leon Štukelj in Tovarišija.

»Vsi materiali iz teh arhivov so pokazali zgodbo Leona Štuklja, ki je bila vsa ta leta skrita. Tudi njegova knjiga Mojih sedem svetovnih tekmovanj se konča leta 1941 in do leta 1987, ko mu je Juan Antonio Samaranch na univerzijadi v Zagrebu podelil najvišje priznanje MOK-a, olimpijski orden (L’Ordre Olympique), o njem ni bilo veliko znanega,« pojasnjuje Ivan Čuk in dodaja, da je Leon Štukelj v svojih spominih zapisal, kaj se je dogajalo in kakšno krivico so mu naredili. Tudi kako so mu sodili. Sicer so ga oprostili, ampak so mu prepovedali opravljati sodniško službo, čeprav je bil dvajset let zelo spoštovan sodnik.

»Ko smo zbrali ves material, smo ga kronološko uredili, tako da se je vsa njegova zgodba pokazala kot celota, in ne zgolj to, kar se je o Leonu Štuklju pisalo do sedaj,« pravi Ivan Čuk, Aleks Leo Vest pa dodaja, da so ju k pisanju knjige spodbudile tudi besede, ki jih je na začetku knjižice spominov napisal Leon Štukelj: »Naj bodo ti zapisi v spomin na očeta hčerki Lidiji, morda jih bo lahko uporabil tudi kronist, ki bo želel osvetliti koščke dobe, ki sem jo doživljal, slednjič pa tudi kot moja poslednja volja in želja.«

»Ta drobna knjižica je Štukljeva oporoka in to je na naju naredilo res velik vtis. To namreč ni bilo le izročilo hčerki, ampak vsem ljudem. Leon Štukelj je sicer imel tudi sina, ki pa je kmalu po rojstvu umrl. Kot sva razumela, ga je njegova smrt zelo zaznamovala, saj je živel za družino. Zanj je bila družina sveta stvar in zelo ga je prizadelo, da ga po vojni, ko so ga zaprli, niso pustili niti na mamin pogreb,« pravi Aleks Leo vest in dodaja, da je pomembno spoznanje tudi, da je Štukelj obsojal revolucionarne zadeve in zelo jasno povedal svoje stališče do tega.

»Zato je bil po vojni tudi obravnavan. Ni se namreč pridružil revolucionarnim sokolom. Ni bil za to, da slovenski narod začne umirati zaradi svoje notranje razdelitve. On je sebe okarakteriziral kot esteta in humanista. Ko je bilo treba iti v hosto, je pač rekel, da bi bilo bolje razmisliti, kaj to pomeni. Tak je pač Štukelj bil. Bil je tudi zvest sokolski prisegi,« pojasnjuje Aleks Leo Vest, Ivan Čuk pa dodaja: »Za sokole je veljalo, da je človekovo življenje svetinja. In če je človekovo življenje svetinja, ga ne moreš kar ubiti zgolj zato, ker drugače razmišlja,« pravi Ivan Čuk in dodaja, da je v Štukljevih zapiskih moč najti marsikakšno zanimivost.

»Leon Štukelj med drugim razlaga, kako je bil povabljen v Zagreb, kjer je dobil priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja. Takrat razen Štuklja ni bilo prisotnega nobenega drugega Slovenca. Nihče ni bil povabljen. Dejstvo je, da je Leona Štuklja iz anonimnosti »potegnil« Juan Antonio Samaranch, ne naš olimpijski komite,« pravi Aleks Leo Vest in dodaja, da so se avtorji pri pripravi knjige posvetovala tudi s športnim novinarjem Frančkom Jaukom iz Maribora, ki je že prej pripravil film o Leonu Štuklju in je za knjigo napisal tudi recenzijo.

Knjiga, ki jo je Fakulteta za šport izdaja ob stoletnici Univerze v Ljubljani, je izšla konec prejšnjega leta in so jo avtorji začeli tudi predstavljati (nato pa je predstavitve prekinila epidemija covida-19) je povzročila že kar nekaj polemik, saj predstavlja nova spoznanja ne le o Leonu Štuklju, temveč tudi o našem olimpijskem komiteju. »Ljudje, ki imajo partijsko genezo, enostavno sedaj oporekajo svoji zgodovini. Zakaj? Ker jim pač ta zgodovina ni všeč,« pravi Ivan Čuk, avtorja pa opozarjata tudi na zanimivo dejstvo, da je Leon Štukelj najvišje priznanje Olimpijskega komiteja Slovenije Bloudkovo nagrado prejel šele leta 1997, čeprav je že pred drugo svetovno vojno nastopil na sedmih velikih tekmovanjih in skupno osvojil dvajset kolajn. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil šest medalj. Leon Štukelj je umrl leta 1999, Mednarodni olimpijski komite pa mu je posmrtno podelil zlato medaljo Pierra de Coubertina.

Oddajte svoj komentar

Kranj 24°

pretežno jasno
vlažnost: 42 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

10/26

sreda

13/30

četrtek

15/32

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

OBVESTILA / Gorenjska, 8. julij 2020

Poletni delovni čas lekarn

IZLETI / Kranj, 9. julij 2020

Pohod na Grmado

OBVESTILA / Gorenjska, 9. julij 2020

Poletni delovni čas lekarn

IZLETI / Naklo, 9. julij 2020

S kolesom na Jezersko

OBVESTILA / Gorenjska, 10. julij 2020

Poletni delovni čas lekarn

IZLETI / Kranj, 11. julij 2020

Izlet v neznano in kopalni dan

OBVESTILA / Gorenjska, 11. julij 2020

Poletni delovni čas lekarn

OBVESTILA / Gorenjska, 12. julij 2020

Poletni delovni čas lekarn

 

 
 

 

 
 
 

Iz tržiškega v jeseniški dom? / 14:58, 8. julij

Zanima me, zakaj je ga Arko morala že po enem letu, kot direktorica Doma Petra Uzarje v Tržiču zapustiti vodenje zavoda.. Očitno je nad zapo...

Ko je brat ubijal brata / 09:12, 8. julij

Poudarek je na "baje".

Pisarna zavoda za kulturno dediščino / 09:09, 8. julij

Odpira se novo nepotrebno delovno mesto za izbranca, na račun davkoplačevalcev.

Predlagajo novo lokacijo doma / 18:04, 7. julij

In Župan, daj priznaj, da ste ta dovoz pri bazenu tudi falili. Pa ne mi govorit, da nimaš nič pri tem!! In falili ste tudi obnovo bazena!! ...

Predlagajo novo lokacijo doma / 17:02, 7. julij

In zahtevamo odgovor, kam je šel ali gre denar od izterjanih kazni v 'coni 30'. Gre za denarce, čez 60 000 € na sezono. Če kdo to vprašnj...

Domovi za starejše med ogrožena območja / 15:17, 7. julij

Ekonomija se pa krči kak meduza na sunci.

Predlagajo novo lokacijo doma / 14:28, 7. julij

In pazite to! župan&company predlaga novo lokacijo, čeprav bi se dela že morala začet. Vam povem epilog? Vse bo šlo v tri krasne, od EU n...